Mimogrede postaneš eden od njih: Ko ti knjiga ponudi nov prostočasni konjiček

Saša Britovšek
14.07.2024 09:30

Nekatere knjige v naše življenje prinesejo svežino, strast, nove korake ali nov pogled na svet, čas in nas same. Lahko so prvi korak pri izbiri novega prostočasnega konjička, takšne, ki v nas prebudijo novo ljubezen.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Nataša Kramberger na predstavitvi knjige Po vsej sili živ
Andrej Petelinšek

Knjižni izbor, ki se je čez leto zvrstil na seznamu "nujno preberi", je v teh dneh verjetno že na poti na počitnice. V potovalnih torbah ali boršah za na plažo se običajno znajdejo knjige, ki med svojimi platnicami varujejo kriminalne ali ljubezenske romaneskne zgodbe, osupljive biografije, nagrajena leposlovna dela, tudi taka, ki jih po nekaj letih želimo znova prebrati. Včasih pa si zaželimo poletje sprememb. Takšno, ki bi v naše življenje prineslo svežino, strast, nove korake in nov pogled. Tudi tega lahko prinašajo knjige, nekoliko drugačne od običajnega poletnega branja. Knjige, ki so lahko prvi korak pri izbiri novega prostočasnega konjička.

Sprejeti trajnostni način kmetovanja

Dekle iz Jurovskega Dola je ljubiteljica kulture, je pisateljica, kolumnistka, ob tem pa še s srcem in dušo predana ekološka kmetica. Nataša Kramberger se zaveda svojega poguma, upora in ne nazadnje poslanstva. Držati v rokah njeno drugo literarno delo je za marsikoga odstiranje novega sveta. Ne gre zgolj za esej o izkušnji zagona ekološke kmetije, niti za avtobiografsko zgodbo, tudi ne za roman. Gre za vse troje hkrati. Nataša nam na straneh knjige Po vsej sili živ povleče črto pod sedem sezon svojega kmetovanja na odročni posesti, ki jo je pred leti prevzela, potem ko se je vrnila iz Berlina domov. Kako je "nastala" kmetica je pred sedmimi leti opisala v romanu Primerljivi hektarji. Zdaj piše o tem, česa se je naučila o sebi, odnosih, financah. Pa o upanju, moči narave in ekološkem kolapsu. Slednji prinaša boleče izkušnje, ki danes tako, jutri popolnoma drugače zarežejo v preživetje kmetovalca. Kako in na kaj se opreti v času ponorele narave, se sprašuje v liričnem jeziku, ob tem pa ostaja duhovita in nepristranska. Med stranmi knjige, ki jo je izdala založba Goga, razmišlja o možnostih, ki še ostajajo človeku ob tem, da vendarle sprejme odgovornost za ekološko ravnovesje.

Nataša Kramberger se zaveda, da je kmetijstvo panoga, vredna velikih vsot denarja. Pravi, da je v okolju, kjer so razmerja moči izrazito neenakovredna in enakopravno razporejena, težko vedeti, kaj je prav, da bo volk sit in koza cela. A se ji zdi, da v Sloveniji obstaja ogromno volje, tudi znanja, da se lahko preusmerimo v trajnostni način kmetovanja, naj bo ekološki ali biodinamični. Toda ta prehod traja veliko časa in vidnih rezultatov ne prinaša takoj. To je past, v katero se danes zapletejo kmetje, meni in ob branju spodbudi globok razmislek, ali bomo roke zakopali v zemljo in vendarle prispevali po svoji moči. S tem pa tudi svoje zasebno življenje obogatili z novimi izkušnjami.

Raziskovanje kulinarike in kulturne dediščine

Tradicija, recepti, zgodbe in modrosti kulturne dediščine se prepletajo v knjižnem delu priznanega kuharskega mojstra Uroša Štefelina in avtorice Vesne Kropf. Združila sta moči in ustvarila čarobno potovanje skozi Zgornjo in Osrednjo Gorenjsko v knjigi Po poteh kuharskega mojstra Uroša Štefelina. Takšno potovanje, ki ne bo vznemirilo le bralčeve radovednosti, pač pa prebudilo tudi "gušte" in šlo skozi želodec. Res, da je Štefelin gorenjski kuhar, a se doslej ni držal okvirov gorenjskih stereotipov. V svoji kuhinji z lokalnimi sestavinami ustvarja slovensko, predvsem gorenjsko kulinariko s sodobnim pristopom in mediteranskimi elementi, navdih pa črpa tudi iz svojega otroštva.

Uroš Štefelin s knjigo Osrčje tradicije
Chiara Založba

Zdaj v knjigi, ki jo je s svojimi fotografijami obogatila fotografinja Mateja Jordović Potočnik, Uroš predstavlja avtentične recepte, a s čarobnim dotikom sodobnosti. Ob tem ohranja pristnost in avtentičnost. Že ob listanju te zasrbijo prsti, da bi pristavil lonec, zavihtel kuhalnico in kuharsko čarovnijo preizkusil tudi sam. Lahko se zgodi, da med stranmi najdeš jed, ki jo je nekoč pripravljala stara mama, sploh če so tvoji predniki izvirali iz Gorenjske. Takrat knjiga Osrčje tradicije prebudi nostalgijo in spomine.

"Zame je največje zadovoljstvo, ko gost poje kakšno od teh prenovljenih starih jedi in mi reče, da se spomni tega okusa iz otroštva," velikokrat izpostavi Uroš Štefelin, danes kuharski mojster v Hiši Linhart v Radovljici. Njegove kulinarične spretnosti in globoko razumevanje lokalnih sestavin so namreč osnova za bistvo knjige, izdane pri Založbi Chiara, ki bi ji lahko rekli tudi turistični vodnik po skritih kotičkih Slovenije. Tako kulinarični ambasador predstavlja bogastvo tradicij, ki so se skozi stoletja oblikovale in preoblikovale ter zasidrale tudi v sodobno življenje.

Ne pozabi na rože, strast je nalezljiva

Janu Robinu bi lahko preprosto rekli sodobni vplivnež, ne nazadnje ima na instagramu več kot 65.000 sledilcev. Čeprav je kemik po izobrazbi in tudi po službenih obveznostih, je s srcem in dušo predan rastlinam. Te so njegova strast že iz otroških dni. Tudi kot študent ni opustil ljubezni do rož in je sodeloval pri projektu Zeleni izziv, kjer je skupaj s sotekmovalko osvojil prvo nagrado za ureditev kmečkega vrta v Arboretumu Volčji Potok.

Kemik in botanik Jan Robin, avtor knjige #Ne pozabi na rože, meni, da nas rastline pomirjajo in navajajo na rutino.
Arhiv Jana Robina

Leta 2018 je bila njegova fotografija izbrana za naslovnico knjige Boyswithplants, ki predstavlja petdeset fantov in njihove zbirke rastlin. Danes kot velik ljubitelj rastlin sodeluje na različnih dogodkih in pripravlja delavnice, povezane z rastlinami in njihovim umeščanjem v prostor, ob tem pa na spletu oziroma na instagramu kot Botanistbyheart (Botanik po srcu), s svojimi 65 tisoč sledilci s celega sveta deli ljubezen do rastlin.

Pred kratkim je mladenič, ki se s svojimi sobnimi rastlinami brez težav slika tudi "zgoraj brez", pri Mladinski knjigi izdal knjigo #Ne pozabi na rože. Po eni strani gre za priročnik za vzgojo in nego sobnih rastlin, a tudi za navdihujoče zgodbe, povezane z rastlinami, ter praktične nasvete za njihovo vzgojo in nego. V njej lahko najemo še ideje za opremljanje doma z rastlinami in predloge, kako poskrbeti, da bodo naše rastline uspešno sobivale s hišnimi ljubljenčki. Ker pa je Jan tudi mojster fotografiranja, postreže celo z namigi za fotografiranje zelenih lepotic. Zaveda se, da ob prebiranju in listanju knjige #Ne pozabi na rože mimogrede postaneš eden od njih, zelenoljubcev, saj kot pravi, je strast nalezljiva.

Njega so rastline poklicale. Bralcem pa želi, da bi del narave vnesli v svoje vsakdanje prostore, ker nas pomirjajo, učijo čuječnosti in nas navajajo na rutino. Sproščajo nas, medtem ko smo s prsti v zemlji. In ko je rastlinam dobro, je tudi nam dobro. Želimo jim zdravja, tako kot to želimo tudi sebi, še razmišlja ljubiteljski botanik, ki se je ljubezni do rastlin nalezel od svoje babice iz Koroške.

Čudoviti svet kraljestva gliv

Tudi gobarjenje nas lahko zasvoji. To bi vedel povedati vsakdo, ki je izkusil zadovoljstvo ob tem, ko je na gozdnem mahu pod grmom zagledal šopek rumenih lisičk ali pa med listjem uzrl jurčka, dva ...

Katarina Grabnar Apostolides je glivoljubka, določevalka in raziskovalka gob, ki nam svojo življenjsko zgodbo zaupa v knjigi Zadnja vijoličasta bledivka.
Mankica Kranjec

Katarina Grabnar Apostolides je glivoljubka, določevalka in raziskovalka gob, soavtorica knjige Zadnja vijoličasta bledivka. A skupaj s pisateljico Ano Schnabl nista napisali gobarskega priročnika, ampak biografijo, prepleteno z gobami in mikologijo. To ni knjiga, ki bi ljubiteljem gob predstavljala posamične vrste in njihovo uporabo, pač pa bralca vpelje v svet gliv - ta pa je, zelo skromno rečeno, fascinanten.

Ano Schnabl, ki jo med drugim poznamo po odličnih romanih Plima in Mojstrovina, in Katarino Grabnar Apostolides je menda povezal že sam naslov knjige, saj naj bi se prva dolga leta spraševala, kaj pomeni izraz zadnja vijoličasta bledivka. No, Katarina ji je to končno ob neki priložnosti pojasnila.

Katarino ljubezen do tega skrivnostnega kraljestva spremlja že vse življenje. "Z glivoljubjem me je okužil oče, ko me je po Jelovici in Golovcu nosil v nosaču za malčke in sva tako nabirala gobe. Jaz sem iz nahrbtnika vpila 'boba, boba!', kar je pomenilo goba, in ja, goba je bila ena mojih prvih besed," pripoveduje determinatorka Grabnar Apostolidesova. Derminator je namreč izraz za tistega, ki raziskuje različne vrste gliv, postavlja razstave, vodi delavnice gobarjenja, dela popise na terenu in v prvi vrsti raziskuje razmnoževalne organe gliv, torej tisto, kar navadni smrtniki imenujemo preprosto gobe. V knjigo Zadnja vijoličasta bledivka, ki sta jo s pisateljico Schnablovo izdali pri založbi Beletrina, sta vpletli tudi Katarinino pretresljivo življenjsko pot ter izčrpne napotke za gobarjenje in uporabo pripravkov iz gliv.

Katarino ljubezen do skrivnostnega kraljestva gliv spremlja že vse življenje.
Beletrina
Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta