Multiple težave bolnikov z multiplo sklerozo

Prihodki farmacevtsko-medicinske industrije od zdravljenja multiple skleroze v zgodnji fazi v Sloveniji presegajo letno 25.000 evrov na enega bolnika, s stopnjo prizadetosti zaradi bolezni se ti prihodki povečujejo. V Sloveniji je približno 3000 bolnikov z diagnozo multiple skleroze, kar pomeni vsaj 75 milijonov evrov letnih prihodkov. Če takšen bolnik živi na primer 40 let, prihodki od njegovega zdravljenja znašajo približno milijon evrov. Že upočasnitev bolezni bi pomenila veliko manj denarja za medicinsko-farmacevtsko industrijo. Povprečni prihodek, ki ga v Evropi prinaša sedanji način zdravljenja multiple skleroze, znaša pri prvi stopnji prizadetosti okrog 15.000 evrov letno na bolnika, medtem ko pri tretji doseže 70.000 evrov. Kje so še druge avtoimunske bolezni? Število bolnikov z avtoimunskimi boleznimi hitro narašča.To, kar je za farmacevtsko-medicinsko industrijo prihodek, je za davkoplačevalce strošek. Že upočasnitev bolezni bi pomenila veliko manj stroškov, z vidika nacionalnega gospodarstva (izgub delovnih ur in podobno) bi bili ti zneski veliko višji. Kaj pa bi pomenila dokončna ozdravitev za bolnike, njihove svojce in prijatelje, za državni proračun? Neizmerljivo! Neprecenljivo!V metaanalizi, ki je zajela 650 ocen razširjenosti in 321 recenziranih študij iz 59 držav, opravljenih med letoma 1923 in 2009, so ugotovili pomembno pozitivno povezavo med pogostostjo multiple skleroze in geografsko širino. Izjemi sta sredozemski del Evrope in Skandinavija.Vpliv sonca in hrane živalskega izvoraŽe od nekdaj je znano, da je multipla skleroza pogostejša v državah, ki so bolj odmaknjene od ekvatorja. To dejstvo pripisujejo pomanjkanju sončnih dni (posledično pomanjkanju vitamina D3) in pogostejšemu uživanju hrane živalskega izvora. Multipla skleroza je stokrat pogostejša na severu kot ob ekvatorju, vendar tudi na istem območju varira glede na užite količine živalskih beljakovin. Tako je na primer v notranjosti Norveške, kjer pojedo več mleka in mlečnih izdelkov, bolezen pogostejša kot v severnih krajih, kjer pojedo več rib.Pozitiven vpliv hrane, ki temelji na škrobnih živilih z omejenim vnosom maščob in beljakovin, je dobro dokumentiran in, upam, veliki večini znan. V državah, kjer je veliko multiple sklerozen, je tudi največ sladkorne bolezni tipa B, osteoporoze, žilnih bolezni, artritisa, odpovedi ledvic Pomembno, kdaj ste rojeniNezdrav način življenja povzroča multiple (mnogostranske) zdravstvene težave. Otroci, rojeni jeseni, imajo manjše tveganje za nastanek multiple skleroze, ker so se njihove mamice pred porodom izpostavljale soncu in tako blagodejno vplivale na njihovo preskrbljenost z vitaminom D. Na podlagi podatkov o 151.978 bolnikih z multiplo sklerozo so ugotovili, da so bili tisti, ki so bili rojeni aprila, bolj izpostavljeni tveganju kot tisti, ki so bili rojeni oktobra ali novembra. Velik pomen ravni vitamina D ob rojstvu dokazuje tudi raziskava na Danskem. Analizirali so vzorce shranjene krvi 521 bolnikov z multiplo sklerozo in jih primerjali z vzorci ob rojstvu odvzete krvi 972 oseb istega spola, rojenih istega dne, brez multiple skleroze.Znanstveniki so že zdavnaj ugotovili, da so nizke ravni vitamina D povezane z večjim tveganjem za razvoj multiple skleroze. Bolniki imajo slabšo prognozo bolezni, če imajo nizke ravni vitamina D. Vodja raziskave dr. Ascherio pravi: Ugotovili smo, da je bolezen pri bolnikih z najnižjimi ravnmi vitamina D v izhodišču hitreje napredovala in je pogosteje prihajalo do novih lezij, možganske atrofije, močnejših zagonov in invalidnosti.Več avtoimunskih bolezniŠtevilo bolnikov z drugimi avtoimunskimi boleznimi (avtizem, alergije, atopični dermatitis, sladkorna bolezen tipa 1, številne črevesne bolezni, vitiligo, alopecija, artritis...) hitro narašča. Za nekatere naraščajo stroški, za druge pa dobiček. Kaj, če zdravilo za vse avtoimunske bolezni že obstaja, vendar je tako poceni, da ne zanima tistih, ki odločajo, kako, kdaj in s čim nas bodo zdravili?!Več deset tisoč oseb z najresnejšimi avtoimunskimi boleznimi (ugleden znanstvenik je izjavil, da je vsaka kronična bolezen avtoimunska, če ni drugače dokazano) s celega sveta se uspešno in brez negativnih stranskih učinkov zdravi z vitaminom D po protokolu dr. Coimbre.Dokazana učinkovitost je 95-odstotna, nobene poškodbe ali smrti ni bilo zaradi zdravljenja. Ni ga zdravila, ki se lahko pohvali s takšno statistiko. Protokol se izvaja pod nadzorom zdravnikov, saj gre za dnevne odmerke vitamina D od 50.000 do 100.000 in več IE v dolgem časovnem obdobju in je treba višino odmerka prilagajati glede na odziv telesa. Zakaj odgovorni v sistemu skrbi za zdravje državljanov ne pokažejo prav nobenega interesa za zdravljenje z vitaminom D ali pa vsaj, da bi ta zelo obetavni eksperiment, v katerem ni tveganj za bolnike (ti lahko še naprej prakticirajo uradno zdravljenje), razširil vsaj na vodilne zdravstvene ustanove, kjer bi ga eksperimentalno izvajali usposobljeni zdravniki?Moralne dilemeKrožijo informacije o raziskavah, da naj bi v farmacevtskih laboratorijih ustvarjali analog vitamina D, ki bi ga lahko patentirali in prodajali kot zdravilo, čeprav bi po učinku deloval enako ali zelo podobno kot vitamin D. V pričakovanjih tega raziskovalnega in prodajnega uspeha medicinsko-farmacevtska industrija s svojim vplivom ustvarja strah pred visokimi odmerki vitamina D, ne priznava njegove zdravilnosti in omejuje količine, ki bi jih lahko posamezniki jemali z izdelki, ki niso pod nadzorom farmacije.To, da zdravljenje z vitaminom D ni sestavni del uradne medicine, je strokovni škandal. V svetu je veliko milijonov trpečih in tisoče izgubljenih življenj zaradi nekaj vplivnih posameznikov, ki odločajo, s čim zdravniki smejo zdraviti.Kakšen absurd: zdravnik ne more biti kaznovan, če z zdravljenjem po pravilih stroke z odobrenimi zdravili povzroči poslabšanje bolezni ali celo smrt, lahko pa je kaznovan, če z nekim pripravkom (na primer vitaminom D) bolezen pozdravi in pri tem ne povzroči nobenega tveganja za bolnika in skoraj nobenih stroškov za zdravstveno blagajno.Grožnja z izgonom iz zdravniških vrst (odvzem licence) in grožnja s sodiščem zdravnike postavlja v strahovite moralne dileme, omejuje njihovo avtonomijo, predanost interesom bolnika in zmanjšuje njihovo radovednost in interes za spoznavanje novih oblik zdravljenja.Mnogi zdravniki vehementno odklanjajo kakršen koli pogovor o tem načinu zdravljenja, se ne izobražujejo, nočejo svojim bolnikom pomagati pri razlagi rezultatov laboratorijskih analiz, ki jih morajo sami plačevati. Morda le ne gre vedno za finančne interese medicinsko-farmacevtske industrije, ki zdravnikom natančno predpisuje, kaj smejo in česa ne. Morda gre za obrambo ugleda farmacevtske medicine, ki naj bi bila edina utemeljena na dokazih, avtoritete zdravniškega poklica, za zdravniški ponos, napuh, za prizadetost in užaljenost, ker ga bolnik slepo ne uboga, za negovanje občutka nadzora (moči) nad bolnikom.Zmeraj se najde, znotraj obstoječih pravil medicinske stroke, možnost, da se bolniku pomaga. Poslati bolnika na laboratorijske preiskave in mu pojasniti rezultate ne more biti kršitev obstoječih pravil o samouravnavanju in samodisciplini, ki ju od zdravnikov terja zdravniška zbornica. Ne more biti ekonomsko neupravičeno, saj zavarovalnica prihrani veliko denarja in ga lahko nameni za zdravljenje, kjer je to res nujno.Sprenevedanje brez primereIzgovor ali razlog, da dokazano učinkovit in varen način zdravljenja uradno še ni priznan, je nedostojen zdravniškega poklica in sprenevedanje brez primere. Zločin zoper bolnike in njihove svojce, kriminal za vse davkoplačevalce. Če še razumem, da zdravnik noče tvegati in noče sam (ker ne sme zaradi prisege, da bo uporabljal le tiste postopke in zdravila, ki jih prizna zdravniška zbornica, sicer izgubi licenco) predlagati eksperimentalnega zdravljenja, nikakor pa ne morem razumeti zdravnika, ki odkloni pomoč bolniku, ki sam prevzame odgovornost za izbrani način zdravljenja, pri čemer ne more narediti nobene škode drugemu, in mu noče izdati napotnice za laboratorij ali pojasniti rezultatov.Naravna pravica, ki je nad ustavo in nad vsemi zakoni, je pravica do življenja in do zdravja. Če obstaja zdravilo ali vsaj velika verjetnost za ozdravitev in jo bolnik sam izbere, pri čemer ne ogroža tujega zdravja, mu zdravnik mora nuditi pomoč.Kaj naj naredi bolnik, če njegov zdravnik nima interesa za njegovo ozdravitev? Če mi plačujemo zdravnike, zakaj ne moremo odločati, kako naj nam pomagajo? V imenu katere velike medicine, v imenu katerih visokih etičnih ali drugih norm lahko zdravnik odkloni pomoč, s katero ne more nobenemu (drugemu) škodovati? Mar zgolj zato, ker tako ni zapisano v medicinskem priročniku, ki ga je spisala farmacija? Prepričan sem, da ima bolnik pravico od zdravnika zahtevati, da ga zdravi na način, ki ga je sam izbral in ga zdravnik obvlada ali se ga lahko hitro nauči. Če takšno zdravljenje odkloni, bi bolnik moral tožiti zdravnika, zdravstveno ustanovo in zdravniško zbornico. Za bolnikovo življenje gre, za kakovost življenja ali njegov konec. To je nad zdravniškimi protokoli. Multipla skleroza je stokrat pogostejša na severu kot ob ekvatorju

Multiple težave bolnikov z multiplo sklerozo

Preberite celoten članek

Sponzorirana vsebina

Izbrano