Nekaj je na vražah, da se jim ne moremo povsem upreti, tudi če nismo vraževerni. Razlika med vraževernim in nevraževernim človekom je samo v tem, da vraževerni to prizna in pogosteje podleže vražam, nevraževerni pa vraž ne priznavamo in se redkeje ujamemo v njihove mreže. Namreč, a obstaja kje kdo, ki se ob srečanju z dimnikarjem nikoli ni prijel za gumb; ki nikoli trikrat ne pljune, ko mu črna mačka preči pot; ki nikoli ne pomisli, da mora dati liho število cvetlic v šopek; ki nikoli ne potrka na les; ki nikoli okrasnega slončka na polici ne obrne z rilčkom proti oknu? Tudi če nismo vraževerni, vraže ždijo globoko v nas v obliki dvoma, kaj pa, če je morda le res, da nam bo nekaj prineslo smolo ali srečo.
Neracionalnost in bizarna podoba vraž je pravzaprav zelo zanimiva. Veliko mero izročila, jezika, kulture, zgodovine in še česa lahko prepoznamo v vražah. Pravzaprav so noro zabavne. Na primer, da se za sadiko cvetlice, ki jo dobiš v dar, nikakor ne smeš zahvaliti, ker ne bo uspevala. Ali da si gledališki ustvarjalci, preden gredo na oder, ne zaželijo sreče, ampak se popljuvajo, dejansko se narahlo popljuvajo preko ramen. Ali da ne smeš spati s klobukom na glavi, ker to prinaša nesrečo. Hm, zakaj bi sploh kdo spal s klobukom na glavi? Na novega leta dan imej odklenjena vrata in ne obešaj perila. Ne odlagaj torbice na tla, ker ti tako odteka denar. In v nedeljo si ne strizi las. Da o številki trinajst sploh ne govorimo. Skratka, neskončno zelo zanimivih, bizarnih, duhovitih vraž.
Če pa se zdaj vprašam (zgolj laično, ker nisem raziskovala, kako in zakaj nastajajo vraže), le zakaj neki bi ljudje tako pridno upoštevali vraže, kljub njihovi smešnosti in nelogičnosti, pa postane zadeva kar razumljiva. Vraže poosebljajo tiste dejavnike, ki močno vplivajo na naša življenja, mi pa nimamo nadzora nad njimi. Torej vraže predstavljajo tiste stvari, ki se nam zgodijo izven naše volje in namer. In če torej upoštevamo vraže in pridno pljuvamo, trkamo, snemamo klobuk pred spanjem, ne strižemo las v nedeljo, ne odlagamo torbice na tla, ne zaklepamo vrat in ne obešamo perila na novega leta dan, se ne zahvaljujemo za sadike podarjenih cvetlic, če vse to in še mnogo tega upoštevamo, si zagotovimo nekaj vpliva na tisto nam neznano in nenadzorovano usodo. Ko smo vraževerni, ko upoštevamo vraže, si pravzaprav domišljamo, da vplivamo na tiste dejavnike, ki jih sicer v naših življenjih nimamo pod nadzorom. Vraževernost nas na neki način pomirja, ker nas dela vsemogočne. S pljuvanjem, trkanjem, štetjem in podobnimi aktivnostmi si zagotovimo nadzor nad našo usodo.
In še bolje, v nekaterih stvareh, ki jih polagamo v naročje vraž, nam ni treba sprejemati napornih odločitev, ampak se prepustimo usodi, da bo nas bo vodila v pravo smer. Včasih smo torej (prav nasprotno kot zgoraj) vraževerni zato, ker smo utrujeni od nenehnih poskusov, da bi svoja življenja v celoti razumeli in nadzorovali, ker se želimo malo prepustiti zunanjim silam in malce dvigniti roke nad krmiljenjem svoje poti. Ker nam je jasno, da si prihodnjega leta ne moremo strateško zasnovati tako, da bomo končno absolutno srečni, pač naredimo to, kar lahko: na staro leto staro kuro, na novega leta dan pa svinjsko glavo in strogo brez obešanja perila. Vsaj v določeni meri je to še vedno delovalo.
