Sadje nam je pravzaprav nenehno na dosegu roke, a večinoma ga uživamo med obroki, za malico ali kar tako. Je del vsakodnevne prehrane, ne pa tudi glavnih obrokov, vsaj večinoma ne. Že res, da poznamo druženje sadja z divjačino, brusnična marmelada in polnjene polovice hrušk ali breskev z brusnicami so obvezen spremljevalec jedi iz divjačine. Toda s sadjem si lahko privoščimo veliko več in si še dodatno popestrimo jedilnik. Pa ne samo s koščki ananasa v azijskih jedeh s piščancem, kar smo tudi v Sloveniji že posvojili, ampak na številne druge načine. Meso ali mesne izdelke, sploh pršut in kuhano šunko na primer, in sadje lahko kombiniramo za vsak del obroka, od predjedi, hladnih juh do zadnjega hoda pred sladico.

Dajmo priložnost kutinam

Race s pomarančno omako, po vsem svetu znane francoske specialitete, ne bomo posebej poudarjali, jo pa vseeno velja omeniti, saj bo morda pravšnji prvi korak k drugim sadno-mesnim kombinacijam, ki jih mnogi niso vajeni. Ena takšnih je uzbekistanska specialiteta, piščanec, polnjen s kutinami. Preprosta, a izjemno okusna jed, ki bo všeč tudi tistim, ki se morda bojijo preveč nenavadnih ali eksotičnih okusov. Priprava je preprosta - piščanca, pripravljenega za peko, nadevamo z drobno sesekljano kutino, od začimb dodamo sol in poper ter dva lista lovorja. Piščanca s soljo in poprom natremo tudi po zunanji strani, ga premažemo s kislo smetano in prelijemo z vročim raztopljenim maslom ter pečemo na rešetki pečice, postavljeni nad pekač, eno uro do uro in pol. Vmes piščanca večkrat prelijemo s sokom, ki se nabira med pečenjem (občasno dodamo malo mlačne vode). Lahko pa kutine izdolbemo in izdolbeni del kuhamo v vreli vodi pet minut, kutine nadevamo z mešanico prepraženega mletega mesa, izdolbenega dela kutine, soli, popra in sesekljanega koriandra, potem jih na zmernem ognju dušimo 45 do 50 minut. In še ena uzbeška posebnost s kutinami - jagnjetino narežemo na kocke, zmešamo s soljo, poprom, koriandrom, dodamo še dva lista lovorja in sesekljano čebulo. Na hitro prepražimo na maslu ali olju, poravnamo po dnu posode in na vrh naložimo tanke rezine kutine. V pokriti posodi kuhamo na zmernem ognju 45 minut do eno uro oziroma dokler se kutina na zmehča in je meso povsem mehko.

Sladkasti Maroko

Na vseh koncih sveta poznajo kakšno jed s kombinacijo sadja in mesa, a nam nekako najbližji so okusi dežel Magreba, še posebej Maroka. Njegove tagine so si utrle pot tudi daleč prek meja države, mnogi, ki obiščejo to deželo na severozahodu Afrike, vzamejo s seboj domov tudi glineno posodo, imenovano tagine. V njej nastajajo izjemno zanimive in okusne jedi, največkrat z jagnjetino ali perutnino in z veliko suhega sadja. Prevladujejo suhe slive in marelice, tudi rozine, pa seveda oreški, največkrat mandlji. Suho sadje daje mesnim jedem sladkast okus, ki pa nikdar ne prevlada, ampak zgolj ublaži včasih močne okuse začimb, ki jih dodajajo jedem.

Če se premaknemo na Bližnji vzhod in še naprej proti Iranu, bomo v mesnih jedeh poleg suhega sadja našli tudi precej granatnega jabolka.

Ne le gostega sirupa iz semen tega izjemno zdravega in okusnega, osvežilnega sadeža, pač pa samih semen. Posujejo jih po rižu in dodajajo številnim mesnim jedem, ki tako postanejo še bolj okusne, nikakor pa sladkaste. Sušen češmin je še en dodatek mesnim jedem, ki ga na veliko uporabljajo v Iranu.

Slano in sladko lahko kombiniramo tudi za predjedi. Suhe marelice in slive ovijemo s pršutom in nekoliko segrejemo v pečici in že imamo zanimiv prigrizek. Melono in kumaro z žlico jogurta, olivnega olja in ščepcem soli zmešamo v sekljalniku, da dobimo gosto juho, in jo dopolnimo z rezino slanine ali kosom pršuta, ki ju prej hrustljavo zapečemo. Sveže melone, ovite v pršut, ni treba posebej omenjati, ta kombinacije si je že zdavnaj utrla pot na naše poletne krožnike.

Ko se združita jabolko in čebula

Povsod okoli nas je v jesenskem času veliko jabolk in hrušk, pa se vse premalokrat spomnimo, da bi jih dodali mesnim jedem. Jabolko včasih sicer dodamo goski ali raci, ko ti dve pernati ptici potisnemo v pečico, toda uporabimo ga lahko tudi kako drugače. K svinjini na primer, naj bo to vratovina, kare ali zrezek. Meso začinimo le s soljo in poprom in ga hitro opečemo na obeh straneh (če uporabimo svinjsko mast, bo jed še posebej okusna), potem pa shranimo na toplem. Na isti maščobi najprej prepražimo drobno sesekljano čebulo (šalotka je zelo primerna), in ko nekoliko uvene, dodamo na majhne kocke ali na tanke rezine narezano jabolko (za štiri kose mesa zadostujejo ena srednje velika čebula in dve jabolki). Na zmernem ognju pražimo nekaj minut, malo posolimo in popramo, dodamo lahko tudi vejico timijana. Po potrebi dodamo malo tople vode ali žlico belega vina. Ko se jabolka nekoliko zmehčajo, v ponev vrnemo meso in posodo malo stresemo, nekaj mešanice čebule in jabolk naložimo po mesu. Na majhnem ognju v pokriti posodi dušimo 10 do 15 minut, občasno previdno premešamo ali ponev le stresemo. Če tekočina povre, dodamo malo vode in potem po potrebi še dodatno začinimo.

Tudi hruške so odličen spremljevalec mesu. Odstranimo jim peščišče in pecelj ter narežemo na rezine, jih opečemo na maslu in postrežemo k perutnini, svinjini ali k biftku. S koščkom zeliščnega masla bodo hruške še boljše, lahko pa hruške damo tanko plast kakšnega plemenitega sira (roquefort na primer, tudi gorgonzola, camembert in podobno).

Kot prilogo belemu mesu, še posebej k piščančjemu ali puranjemu fileju, lahko dodajamo tudi jagode. Na prvi pogled morda kombinacija le za pogumne, a če jagode poškropimo z balzamičnim kisom in posujemo s poprom, bomo sladkobo nekoliko ublažili, okusi pa se bodo lepo razvili. Velja pokusiti. Tudi z grozdjem, ki je prav tako dobrodošla spremljava na krožniku z mesom.

Da pa ne zapostavimo zahodne poloble, ne moremo mimo ananasa in avokada (pa banan seveda). Kombinacija ananasa in piščanca nas najprej spomni na Havaje, šele potem na azijske jedi, avokado pa na Južno Ameriko. Uporaba avokada je tam skorajda neskončna, od predjedi v kombinaciji z morskimi sadeži, goveje juhe z rezinami avokada in potem naprej proti glavnim jedem. Privoščimo si.