Naj zadiši iz pečice, v njej lahko pripravljamo sladke in slane jedi

Pečica je eden tistih aparatov, ki ne manjkajo v skorajda nobeni kuhinji. Lahko je kar del štedilnika ali pa jo kupimo in v kuhinji namestimo posebej. Sila uporabna naprava je klasična kuhinjska pečica (tudi mikrovalovna ima svoje prednosti), izbira na trgu pa je dandanašnji tolikšna, da se je včasih prav težko znajti in odločiti. Včasih so bile pečice zelo preproste za ravnanje - gumb za temperaturo, močnejše gretje z zgornje in spodnje strani ali z obeh enako in to je bilo to. Pred desetletji. Danes so najmodernejše pečice že podobne zahtevnemu računalniku.

Trije načini gretja so še vedno standardna oprema, k temu je treba dodati še možnost kroženja zraka, kar omogoča istočasno peko na več nivojih (čeprav se večinoma izkaže, de je za res enakomerno peko pekače na rešetkah med peko dobro menjavati), pa možnost žara in sonde za merjenje notranje temperature mesa. Ne gre pozabiti na že programirane načine peke za posamezne jedi in na možnost, da pečica glede na vrsto in količino hrane kar sama izračuna način in čas peke.

Za privržence zdrave hrane so na voljo parne pečice, v novejšem času pa so se pojavile tudi pečice, ki jih s posebno ploščo razdelimo na dve pečici. Tako lahko v takšni pečici istočasno pečemo dve različni jedi na dveh različnih temperaturah. Vrata so narejena iz dveh delov, tako da lahko odpremo le zgornji del pečice. In tega lahko uporabimo tudi samostojno, kot mini pečico na primer. In na koncu še nekaj, kar izjemno olajša čiščenje pečice - piroliza. Tisti, ki so jo izkusili, zatrjujejo, da jim ni žal za takšno izbiro, saj potem, ko piroliza opravi svoje, iz pečice s krpo le obrišemo nekakšen pepel.

Vse našteto moramo upoštevati, ko kupujemo pečico. Na prvem mestu naj bodo naše kuharske navade in potrebe, pa tudi debelina denarnice. Če pečico uporabljamo zgolj občasno in za ne preveč zahtevne jedi, potem nima smisla kupovati drage pečice s številnimi funkcijami in programi. Če pa nam je peka priljubljen način priprave hrane in če radi pečemo domač kruh, velja razmisliti o nekoliko bolj zahtevni pečici. Zato se velja sprehoditi po več trgovinah in izprašati prodajalce, primerjati ponudbo in cene, morda še na spletnih straneh prebrati komentarje in se potem odločiti. Ponudbe na trgu je več kot dovolj.

Ko je pečica pripravljena, jo čim bolj izrabimo. Sploh pozimi, ko so dnevi krajši in se tudi čez konec tedna več zadržujemo doma, jo izkoristimo v čim večji meri. Prednost priprave jedi v pečici je, da nam ni treba nenehno stati pri štedilniku in nadzorovati, kaj se dogaja v loncu in ponvi. Tačas ko se jedi kuhajo, dušijo ali pečejo, lahko postorimo kaj drugega ali v miru pripravljamo juho, prilogo, sladico. Ali pa si privoščimo dobro kavo ali kozarec priljubljene pijače.

Prednost priprave jedi v pečici je tudi, da se okusi vselej lepo premešajo. Mesno-zelenjavne jedi se bodo v pečici na primerni temperaturi pokazale za izjemno okusne, saj se bodo okusi med enakomernim dušenjem lepo prepletli. Tudi golaž, pripravljen v pečici, ne bo nič slabši, kot če ga kuhamo na klasičen način. O peki mesa in raznih zložencev, krompirja, riža in testenin skorajda ne gre izgubljati besed, enako, če v pečici pripravljamo zelenjavo.

Če so pri hiši ljubitelji pic, bo pečica zagotovo veliko v pogonu. Da bo pica prav zapečena, je najbolje, da jo začnemo peči na 240 ali 250 stopinjah na spodnji rešetki in z močnejšim gretjem s spodnje strani, po petih do osmih minutah pa pekač prestavimo na srednjo rešetko in vključimo močnejše gretje le z zgornje strani. Po treh minutah, največ pa petih, bo rob pice ravno prav zapečen, sir lepo raztopljen, dno pice pa hrustljavo.

Priprava jedi v pečici je primerna tudi za tiste, ki pri prehrani pazijo na maščobe. Namesto ribe, cvrte v olju, bo riba iz pečice prav tako dobra, le precej maščobam se izognemo. Nekateri sicer menijo, da je riba iz pečice presuha, a to se zgodi, če ne ravnamo prav. Paziti moramo na pravšnjo temperaturo, pa tudi kak dodatek k ribi bo prispeval k sočnosti (nekaj zelenjave na primer). Če pripravljamo bolj čvrste ribe, lososa na primer, pa ga lahko v smetanovi omaki pripravimo tudi v pečici. Recept je preprost: kose lososovega fileja ali kareje na hitro opečemo na maslu, potem jih nekoliko posolimo. Naložimo jih v namaščen pekač, prelijemo s sladko smetano, obilno potresemo s sesekljanim koprcem in v pečici, ogreti na 180, pustimo 15 do 20 minut. V tem času pripravimo kakšno prilogo in solato in kosilo ali večerja je nared. Da bi se izognili maščobam, nekateri v pečici pripravijo ocvrtega piščanca, pomfrit ali na kose narezano zelenjavo, ki jo potem pohrustajo kot čips.

Skorajda ni mesa, ki ga ne bi mogli pripraviti v pečici (še biftek lahko do konca pripravimo v pečici). Svojo prednost pokaže pri peki ne preveč sočnega in mehkega mesa, kot je govedina. A s počasno peko, ki traja tudi do pet ali šest ur, na nizki temperaturi (začnemo pri 60 do 70 stopinjah in potem temperaturo postopoma zvišujemo, da se meso na koncu lepo zapeče) bo še tako trdo meso postalo mehko in sočno. Proti koncu peke dodamo različno zelenjavo in nekaj začimb, občasno polivamo meso s sokom, ki nastane med peko, in na koncu skorajda ne bomo potrebovali vilic, da bomo uživali.

Pečica je prav tako nujna za različne zložence, od klasične musake do lazanje, če omenimo le najbolj običajne oziroma pogoste. Sarma iz pečice je morda celo boljša, kot če jo pripravljamo v ponvi na štedilniku, pa še kakšna jed bi se našla, ki se namesto v ponvi bolje skuha v pečici. Testenine na primer. Že čisto običajno makaronovo meso bo s pripravo v pečici povsem nekaj drugega. Ne povsem kuhane testenine zmešamo z omako, stresemo v namaščen pekač, prelijemo z mešanico stepenega jajca, kisle smetane in sesekljanega peteršilja, potresemo s sirom in deset do petnajst minut pečemo v pečici, ogreti na 190 stopinj. Le s primerno posodo se moramo še opremiti, pekači so včasih preveliki ali iz kakšnega drugega razloga neprimerni za nekatere jedi. Tiste na primer, ki se kuhajo v pokritih posodah, pa bi imeli preveč dela z večkratnim odstranjevanjem alu folije, s katero večinoma prekrijemo pekač.