Po porazu nacistov je dirigenta Herberta von Karajana čakalo težko delo. Le kako prepričati svet o tem, da je bil član nacistične stranke zgolj zaradi reševanja svoje glasbene kariere in ne zaradi prepričanja? V javnosti je vršalo: mnogi so zahtevali, da se mu prepove nadaljnje glasbeno udejstvovanje, nekateri so zahtevali celo njegovo obsodbo. A premeteni Karajan je imel v rokah kar nekaj adutov. Najmočnejši med njimi je bil njegov zakon z Anito Gütermann, sklenjen nacistom pred nosom in brez skrivanja ženinega judovskega porekla. Bi se mar prepričan nacist tako poročil? Nikdar in nikoli! Tudi Karajanova izvedba Koncerta za orkester, ki ga je spisal Gottfried von Einem, mu je šla na roko. Avstrijec je bil večkratni osumljenec zaradi sodelovanja s protinacisti in reden gost na zaslišanjih pri gestapu.
Karajan je razlagal, da je bilo njegovo članstvo v stranki nuja. "Le kaj bi počel, saj drugega kot dirigirati ne znam?" je vpraševal. Kaj si je zares mislil, nismo izvedeli nikdar, o tem ni govorila ne druga žena in ne pozneje tretja. Preživel je vojno sodišče, preživel bojkot v prvih letih po vojni.
A že leta 1949 je bil na čelu Dunajske filharmonije, sedem let pozneje se mu je uresničila še življenjska želja, ko so ga izbrali za direktorja Berlinske. Gostoval je na vseh največjih svetovnih odrih, istočasno je bil umetniški direktor in vodja vsakoletnega velikonočnega Salzburškega festivala. Častili so ga kot boga, še posebej publika. Nihče ni znal tako očarati občinstva, čeprav so bila mnenja največjih umetnikov o njegovi realni vrednosti precej deljena.
Podoba dirigenta za vse čase
Medtem ko so ga tudi nekateri umetniki kovali v nebo, so drugi le nejeverno zmajevali z glavo, češ da je njegovo dirigiranje res tehnično dovršeno, zato pa povsem mehansko, brez najmanjšega umetniškega občutka. "To je morda imenitno za Berlin, a v Parizu se ob takšnih operah dolgočasimo," so nekoč zapisali v časopisu Le Figaro.
Karajan je bil pač v javnosti premočan in je bil od leta 1960 pa do smrti (1989) zagotovo vodilna osebnost svetovne klasične glasbe. Njegov lik je ostal nepozaben: kljub kroničnim bolečinam v hrbtu je vselej dirigiral vzravnano in z zaprtimi očmi ter vselej po brezhibnem spominu (razen Hitlerja mu nihče ni očital napak v izvedbi).
Občutek za biznis
Herbert von Karajan je bil človek, ki mu je že nekoliko pozabljeno klasično glasbo uspelo pripeljati med široke množice. Bil je (in še je) najbolje prodajani klasični glasbenik vseh časov, že za časa življenja je prodal nekaj sto milijonov svojih albumov.
Njegove poslovne poteze so bile naštudirane do skrajnosti. Poklic dirigenta mu je uspelo pripeljati do zvezdniškega statusa. Njegova slovita podoba, kjer obrazna mimika izdaja, da dirigira v nekakšnem transu, njegove skrbno naštudirane tiskovne konference, odnos z novinarji, vse je bilo do konca načrtovano.
Nepozabna je podoba njegovega obraza med dirigiranjem šestega stavka Brahmsovega Nemškega rekviema. Kot iz kamna izklesano lice, ki ga zaznamujeta čas in bolečina. Zaprte oči in premikajoče se ustnice, ko sam zase recitira besedilo Apokalipse. Podoba dirigenta za vse večne čase.
Mislil je na vse, tudi na najmanjše podrobnosti. Nekoč je snemal trojni Beethovnov koncert s slovitimi pianisti in skladatelji Davidom Oistrahom, Svjatoslavom Richterjem in Mstislavom Rostropovičem. V nekem trenutku ga je Richter zaprosil za majhno spremembico, ki bi mojstru odvzela kvečjemu minuto ali dve. "Ne, ne, nimamo časa, spodaj nas že čakajo fotografi," ga je zavrnil Karajan.
Ko je dirigiral Wagnerja v Metropolitanski operi, je zahteval, da pred predstavo dvignejo dirigentski podij, saj je želel, da vsi vidijo, kdo je pri vsem skupaj glavni. Ne Wagner, ne izvrstni glasbeniki. On, Karajan, in šele za njim vsi ostali!
Pogodba s podjetjem Deutsche Grammophon je za obe strani pomenila neverjeten finančni uspeh. Za Karajana so se tepli, kljub temu da je bilo na tržišču ogromno njegovih del - skrbno je namreč posnel vsako pasjo procesijo, ki ji je dirigiral.
Med milijarderje se je zavihtel s svojo nepogrešljivo, zelo aktivno vlogo pri razvoju CD-jev (okrog leta 1980). Legenda pravi, da so bili prvi CD-ji omejeni na 60 minut predvajanja, Karajan pa je vztrajal, da se razširijo na vsaj 74 minut. Toliko, kot je trajala njegova izvedba Beethovnove Devete simfonije.
Kar je zahteval, je dobil
Za svoje nastope je zahteval astronomske honorarje in jih večinoma tudi dobil. Ceno največjim mojstrom klasične glasbe je spretno dvigoval tudi sam: kot vodja Salzburškega festivala je nastopajoče zvezdnike plačeval z vrtoglavimi zneski in s tem upravičil najvišji honorar med vsemi - svojega.
Svoje ekipe je vodil v diktatorskem slogu, od njih je zahteval skrajno predanost, neizprosno vdanost in sam, s svojim delom in obnašanjem, podajal vzor. Nič čudnega, da so za najboljše ansamble veljali prav tisti, ki jih je vodil Karajan. Iz glasbenikov je znal izvleči maksimum, s svojo veliko sliko vsakega dela, ki se ga je lotil, pa je predstave graciozno peljal do nepozabne vrhunskosti. Noben drug dirigent si ni prisvojil toliko moči kot on, zato so ga klicali "generalni glasbeni direktor Evrope". Skorajda sam je odločal o zasedbah in drugih kadrovskih vprašanjih v mnogih pomembnih glasbenih hišah po Evropi.
V eni od anekdot iz tistega časa taksist vpraša Karajana, kam naj ga odpelje. "Kamorkoli želite," je odgovoril maestro, "saj me tako ali tako povsod potrebujejo!" V Sydneyju, Londonu, New Yorku bi ga, če bi se le odločil za mesto direktorja, plačali z zlatom, a Karajan je vedel, da najbolj pripada "germanskemu svetu".
Strast do hitrosti
Karajan je ob vsem tem našel še čas za nekaj nenavadnih hobijev. Slovel je po tem, da je svoje ansamble rad povabil domov na kosilo, ki ga je skrbno pripravil kar sam in s tem izkazoval svojim podrejenim priznanje in avstrijsko gostoljubnost. Pri kuhanju je bil menda izredno spreten in kosil so se radi udeleževali vsi, tudi tisti, ki velikega maestra morda niso najbolj marali.
Še bolj nenavadna je bila njegova strast do hitrosti. V garaži je imel parkirano kopico luksuznih hitrih avtomobilov in izkoristil je vsako priložnost, da je zmogljivosti svojih konjičkov tudi preizkusil.
Ko so omejitve hitrosti na cestah vendarle postale nadzorovane, je Karajan začel leteti. Izpite je opravil z levo roko, menda je dosegel 93 točk (od stotih), le štiri manj od svojega osebnega pilota, ki je letel že dolga leta. V zraku je postal drug človek in je izvajal akrobacije, najprej s športnimi letali, pozneje z vse večjimi in večjimi. Ko je nekoč z višine skoraj desetih kilometrov strmoglavljal proti tlom in se v zadnjem trenutku "rešil", so gledalci onemeli. Pilotske akrobacije je izvajal skoraj do smrti in svoje najbližje spravljal v strah in obup. Pa tudi letenje ga ni do konca izpolnilo. Kupil si je športno jadrnico in se udeleževal dirk. S smučmi je rad švigal po najzahtevnejših pobočjih, brez strahu se je potapljal v jame. Skratka, ni ga bilo izziva, ki se ga Karajan ne bi z navdušenjem lotil.
Verjel je v reinkarnacijo
Maestro je imel rad denar, vendar ga je rad tudi delil. Ustanovil je posebno dobrodelno fundacijo, kamor je vsako leto prispeval zajeten kupček cekinov (in jim tudi precej zapustil). Fundacija je vsako leto organizirala tekmovanja za mlade talente, tisti najbolj nadarjeni pa so dobili lepe štipendije in prakso v najboljših orkestrih po svetu.
Starša sta Karajana vzgajala, kakopak, v katoliškem duhu. A njegova tretja žena Eliette Mouret je pozneje zaupala javnosti, da je njen mož že dolgo pred smrtjo zamenjal versko stran in se iz katolika transformiral v prepričanega zenbudista. Njegova vera v reinkarnacijo je bila neomajna. Verjel je, da se bo v novem življenju pojavil kot orel in smel do neskončnosti leteti pod nebom, občudovati svoje ljubljene Alpe in poslušati klasično glasbo. Verjetno kar eno od šeststotih del, ki jih je veliki maestro zapustil v svojem opusu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
