Jesen je dokaj na hitro, a zanesljivo prišla tudi v naše kraje. Letošnje leto je bilo za našo zemljo izjemno naporno. Žal tako začnem sestavke vsako jesen že več kot desetletje. A vsako leto se razlikuje od prejšnjega. Čeprav mnogi še vedno ne verjamejo v vremenske (klimatske) spremembe, te prinašajo prav to. Negotovosti v pridelavi je veliko, ne vemo, kdaj in kako saditi ali sejati, da ne bomo prepozni ali prezgodnji glede na vremenske ekstreme in izpad posameznih letnih časov. Letos tako rekoč ni bilo pomladi, jesen pa se je pričela takoj po peklenski vročini.
Najboljša in še naravi prijazna prilagoditev tako negotovemu vremenu je prav zdrava in živa zemlja. Z gnojenjem lahko na ta del pomembno vplivamo. Še vedno se pogosto zastavlja vprašanje, kdaj in s čim gnojiti. Mnoge reklame, svetovni splet in socialna omrežja ter forumi samo zmedejo vrtičkarje. V takem primeru se je najbolje vrniti nekaj desetletij nazaj in se spomniti, kako so to počele naše mame ali babice.
Organska ali umetna gnojila?
Gnojila delimo na organska in mineralna, lahko topna, ki jim najpogosteje rečemo umetna gnojila. Organska gnojila so vsa tista, ki nastanejo v naravi, umetna oziroma bolj pravilno mineralna gnojila pa je naredil človek v želji, da bi bil močnejši od narave. Organska snov v tleh je osnovna sestavina, ki naredi tla živa in rodovitna. Zato na vrtu vedno uporabljamo samo organska gnojila. Mineralna, lahko topna gnojila dodajamo le, če pri analizi zemlje ugotovimo, da nekaterih hranil našemu vrtu primanjkuje.
Od organskih gnojil še vedno najpogosteje uporabljamo hlevski gnoj. Vendar lahko na vrtu brez skrbi uporabimo tudi gnoj drugih hlevskih živali. Vedeti je treba samo, koliko posameznih hranil vsebuje, da ustrezno odmerimo količino. Pri tem pa odsvetujem uporabo samo gnoja perutnine, saj je izredno močan in se z njim pognoji preveč. Zlasti odsvetujem uporabo gnoja perjadi v rastlinjakih.
Med organska hranila ne uvrščamo samo gnoja, organska gnojila so tudi kompost, rastline, ki jih zadelamo v tla (rastline za zeleni podor), prevrelke iz rastlin (rastline namočimo v določeno količino vode in pustimo na toplem, da se speni), pepel, organske zastirke, ovčja volna, kavna usedlina in seveda kupljena organska gnojila. Povečini jeseni gnojimo z gnojem, ostala organska gnojila uporabimo med rastno sezono.
Moramo pa vedeti, koliko organskih gnojil uporabiti in da vse zelenjadnice ne reagirajo enako na neposredno gnojenje z gnojem. Nekaterim to celo škoduje. Najbolje je, da vrt razdelimo na tri dele. Vsako leto pognojimo samo tretjino, vsakokrat drugo. Gnojeni del vrta imenujemo prva poljina. Nanjo v naslednjem letu posadimo vrtnine, ki potrebujejo največ hranil. To so v prvi vrsti kapusnice (zelje, cvetača, brokoli, brstični in drugi ohrovti, kitajsko zelje). Tudi bučnice, kumarice, paradižnik, paprika in jajčevec so hvaležni za gnoj. Na ta del sodi še krompir, a samo, če vrt ni pregnojen. Prav tako lahko sem posadimo blitvo in sladko koruzo.
Nikoli gnoja za korenovke
Gnojenja s hlevskim gnojem nikakor ne marajo čebulnice: čebula, šalotka in česen, prav tako ga ne potrebujejo stročnice: fižol, grah, leča, soja in čičerika. Vse te sadimo na del, ki je bil gnojen pred dvema letoma, to je tretja poljina. Solato, korenček, peteršilj, zeleno, nadzemno kolerabo, črno redkev, rdečo peso, špinačo in por umestimo na drugo poljino, ki je bila gnojena lani. Radič in endivija pa tudi letne solate in motovilec lahko sadimo na prvo poljino, vendar naj sledijo kateri od vrtnin, na primer zgodnjemu krompirju ali zgodnjemu zelju ali cvetači. Dobro bodo uspevali tudi na drugi poljini. Predvsem korenček, rdeča pesa in peteršilj so velikokrat na gredicah, gnojenih z gnojem, a zaradi tega je več pokanja korenov, krastavosti, korenček, pastinak in korenasti peteršilj imajo veliko bradavic, veliko manjših korenin, so razvejani, krastavi in tudi skladiščenje se pogosto ne obnese. Zato korenovk nikoli ne sadimo tja, kjer smo gnojili z gnojem.
S kupljenim raje gnojiti spomladi
Kupljena organska gnojila uporabimo jeseni ali spomladi, sama sem bolj pristašinja spomladanskega gnojenja. V tla jih zakopljemo vsaj teden dni pred setvijo ali presajanjem, če se odločimo za spomladansko gnojenje. Jesensko gnojenje lahko ob zgodnji pomladi namreč povzroči prehitro razpadanje organskega gnojila (briketov) in s tem hranil, če so gredice še prazne.
Hranila iz hlevskega goja so rastlinam na razpolago tri leta, zato naj vas ne skrbi, da bodo rastline v naslednjih dveh letih, ko ne boste pognojili gredic, lačne. Spomladi ni treba dodajati še kupljenih gnojil, da bo bolje raslo. Pomembna prednost gnojenja z organskimi gnojili pred mineralnimi je namreč ravno ta, da so hranila v organski snovi še vezana in so rastlinam na razpolago postopoma, med celo rastno dobo. Ne izperejo se z vsakim močnejšim dežjem, kakor se to zgodi pri mineralnih gnojilih. Seveda pa sta za dober izkoristek organskih gnojil potrebni ves čas rahla, zračna, vlažna zemlja in seveda toplota.
Kljub temu zadnja leta opažam, da posebej na zelenjadarskih površinah pogosto manjka kalija. Žal ga je v gnoju v primerjavi s fosforjem premalo. Zato vselej svetujem, da se spomladi ali konec zime po celem vrtu doda okoli 20 dekagramov kalijevega sulfata na deset kvadratnih metrov. Če ste opazili, da paradižnik ne dozoreva pravilno, ostaja pri peclju zelenorumen in trd ali so ob prerezu pogosto vidni beli, trdi deli, zagotovo upoštevajte še ta nasvet. Kalijev sulfat je dovoljen v ekološki pridelavi, saj sodi med naravna gnojila.
Gnojiti spomladi ali jeseni
Z gnojem, ne glede na to, kateri je, brez izjeme gnojimo jeseni. V njem so mikroorganizmi, ki so potrebni, da gnoj razpade. Ko ga zadelamo v zemljo, potrebuje vsaj dva meseca, da prične rastlinam dajati hrano. Pred tem jim celo škodi. V začetku se namreč vse komponente gnoja spremenijo v kompost s pomočjo mikroorganizmov, a ne tistih, ki potem kompost predelajo v hranila za rastline. Mikroorganizmi, ki so v goju, celo napadajo tiste, ki jih imamo v zemlji in jih potrebujemo. Zato je nujno gnojiti jeseni. In še en nasvet: v zadnjih letih se je razpaslo, da vrt na zimo pripravljamo zelo pozno. Zato gre gnoj v zemljo prepozno. Najbolj uspešni bomo pa tudi za zemljo bo najboljše, če bo gnoj v zemlji najkasneje do sredine novembra, bolje prej. Spomnimo se, ni tako daleč nazaj, ko je bil vrt pripravljen na zimo okoli prvega novembra. In tako je bilo prav. Potem se vsi procesi razgradnje gnoja do komposta pričnejo jeseni in se spomladi nadaljujejo. Ko sadimo rastline oziroma ko potrebujejo hranila, pa že potekajo procesi, ki kompost razgrajujejo v rastlinam dostopna in potreba hranila.
Če nam za gnojenje z gnojem jeseni zmanjka časa, damo gnoj v senco in na odcedno mesto, ga prekrijemo s smrečjem ali koruznico in kompostiramo. Kompostiran gnoj nima več vonja in videza gnoja. Vsekakor pa tudi jeseni v zemljo zadelamo najmanj šest mesecev odležan gnoj. Še nekaj: gnoj vedno zakopljemo v zemljo, ne puščamo ga na površini, kjer onesnažuje ozračje ne samo z neprijetnim vonjem, to je dušik, ki ga izgubljamo, ampak tudi s toplogrednimi plini. Če nimamo analize zemlje, uporabimo od 2 do 2,5 litra hlevskega gnoja na kvadratni meter. V rastlinjaku naj bo tega še manj, največ 1,5 litra na kvadratni meter.
Kompost ima drugačna pravila
S kompostom lahko gnojimo jeseni ali spomladi. Prav tako ga zadelamo v zemljo vsaj teden dni pred setvijo ali sajenjem in pomešamo z zemljo v globino do največ 15 centimetrov. Kompost ima isti mikrobni sestav kakor naša zemlja, zato je njegov vpliv nanjo samo koristen. Ne ustavlja rasti in ne škodi koreninam. Seveda le, ko je že popolnoma razpadel in spremenjen v humus. Kompost lahko uporabimo po celem vrtu, a je bolje, če ga damo velikim potrošnikom hranil (prva poljina) od 12 do 15 litrov na kvadrat, manjšim pa samo od 5 do 8 litrov. Gnoj daje hranila rastlinam okoli tri leta, kompost vsaj pet let.
Tudi prezimnih vrtnin ne gnojimo jeseni. Preveč dušika namreč lahko povzroči težave pri prezimovanju. Od druge polovice februarja, ko se zemlja odtali in se temperatura dvigne, prezimljene vrtnine najprej okopljemo, prezračimo zemljo, potem pa pognojimo. Enako velja, da čez zimo vrtnin ne prekrivamo s kopreno. Izjema je odrasel motovilec, a tudi tega pokrijemo samo pred snegom. Potem ga v snegu lažje pobiramo. Prav tako v začetku zelo mrzlega vremena prekrijemo premajhno zimsko solato, to so rastline, ki imajo manj kot pet pravih listov. Drugim rastlinam prekrivanje škodi, saj niso utrjene, spomladanska otoplitev pa hitro povzroči razvoj glivičnih bolezni.
