Nebeška lepota, ki pa ne sodi v vsak vrt

Bolj ko poslušam ljudi, ki imajo radi cvetje, bolj se mi zdi, da na vrtu želijo cvetočo lepoto, ki traja in traja ... Dozdeva pa se mi, da si v resnici ne priznamo, da se stvari, pa naj bodo še tako lepe, hitro naveličamo. Radi imamo lepa presenečenja, in če so ta udarna, na nas naredijo še večji in boljši vtis. Med rastlinami, ki se po različnih oporah in podlagah vzpenjajo proti nebu, zagotovo zmaga glicinija.

Debelo deblo

Gliciniji včasih rečemo tudi visterija, saj ji znanstveno pravimo Wisteria. Je ena najbolj razkošnih ovijalk, ki se s poganjki ovija okoli opor in dosega velike višine oziroma dolžine. Prav zaradi te bujne rasti in tudi do 20 centimetrov debelega debla pa ni primerna za vsak vrt oziroma za vsako oporo. Dolga vijolična socvetja v obliki grozdov visijo z rastline še pred polnim olistanjem in prav ta prizor je tista nepozabna točka v vrtnarskem letu, ki še dolgo ostane v spominu. Glicinija torej pripravi tako predstavo, da ji pač ne zamerimo, da kasneje tu pa tam le še procvita s kakšnim osamljenim socvetjem.

Rez je pomembna

Rez sem že omenil, in če želimo najlepše rastline, je dobro začeti že od samega začetka. Najbolje je pustiti vodilni poganjek in glavne stranske, ki bodo predstavljali ogrodje te ovijalke. Pognali bodo še stranski poganjki drugega reda, ki jih krajšamo na dolžino približno sedem listov, na teh poganjkih pa njihove stranske poganjke (tretji red) krajšamo na tako dolžino, da nosijo po največ dva lista. Iz slednjih bo pognalo največ cvetov.

Glicinij je več, najpogosteje se srečujemo predvsem z dvema vrstama, le poredko še s tretjo. Pa si pobližje poglejmo, katere so te.

Wisteria sinensis, kitajska glicinija

Zelo priljubljena vrsta in lahko bi rekla za vrtno rabo boljša od spodaj opisane in zelo podobne japonske glicinije, saj je kitajska manjša in tako bolj uporabna tudi tam, kjer prostora za njeno rast ni neomejeno. Najpogosteje zacveti že aprila, redkeje v začetku maja. Listi so sestavljeni iz 7 do 13 lističev. Sama rastlina zraste približno 6 do 9 metrov, socvetja pa so tipične vijolične barve in grozdaste oblike.

Od sort sta med drugimi zanimivi predvsem Alba z belimi socvetji in Augusta's Pride'je, ki je zgodaj cvetoča s svetlejšimi vijoličnimi socvetji.

Wisteria floribunda, japonska glicinija

Izredno močno raščava vrsta s prav tako sestavljenimi listi, le da imajo ti še več lističev, tudi do 19. Dišeča modro vijolična socvetja se odprejo tik pred olistanjem ali s skupaj z olistanjem rastline, torej nekje konec aprila ali v začetku maja. Semena najdemo v dolgih zelenih strokih, ki spominjajo na fižolova.

Ta glicinija je zelo nezahtevna za gojenje, prilagodi se različnim tipom tal, dobro uspeva tako na soncu kot v polsenci. Ker postane zelo velika, potrebuje zelo trdno oporo, najbolje je, da je ta kovinska. Da lepo cveti, jo je treba obrezovati, lahko pa se jo goji tudi kot drevo, kar pa zahteva skrbno in močno rez. Če ji pustimo prosto pot, bo s poganjki dosegla tudi do 15 metrov visoko oziroma daleč.

Sort je zelo veliko in se razlikujejo predvsem po barvi cvetov, ki so lahko klasične: vijolične, temnejše vijolične, rožnate, bele … Longissima Alba je ena od belih sort z malce daljšimi socvetji, Macrobotrys pa ena lepših vijoličnih sort z večjimi socvetji.

Wisteria frutescens, ameriška glicinija

Od azijskih sester se ta vrsta razlikuje že po tem, da je poznejša tako z razvojem cvetov kot listov. To pa nam še kako koristi v letih, kot je letošnje, saj bi se v primerjavi s prejšnjima dvema lažje izognila močni pozebi. Zacveti torej konec aprila, raje v maju. Tudi socvetja so drugačna, malce močnejšega vijoličnega odtenka in pa bolj zbite narave, zato so tudi krajša. Je pa ta Američanka malce bolj zahtevna glede vode, v suhih tleh nikoli ne bo pripravila tako lepe predstave kot v zmerno vlažnih. V povprečju zraste od 7 do 9 metrov.

Amethyst Falls je zelo močno cvetoča sivkino vijolična sorta, Nivea ima bela socvetja.