Januar 1926. Odpravila se je na graški Glavni trg, v fotografski atelje. Preden je stopila iz stanovanja, je poklicala še Frica. Pomahal je z repom in ji ubogljivo sledil, čeprav še nikoli nista šla v tisto hišo. Najbrž se je malo začudil tudi fotograf, ampak ni bilo ravno prvič. Tu in tam pride kdo in želi, da je na portretu tudi kosmatinec. Nič nima proti. Kompozicijo sestavi tako, da žensko posadi na stol k mizi, na kateri je vaza s šopkom. Eno od rož - so sveže? - ji potisne v roko, ki jo nasloni na mizo. Prosi jo, da psu zaukaže sesti pred mizico. Sproži. To je eden od možnih scenarijev. Drugi je obraten - fotografa povabi domov. Sede pred mizico v kotu ob oknu, na kateri je vaza s cvetlicami z vrta za hišo. Eno vzame v roko, ko sede. Fricerl se ji ves čas mota pred nogami, zato se naenkrat domisli in mu reče: sedi. Pes ubogljivo sede in zaupljivo, še bolj kot ona sama, pogleda človeka, ki stoji pred njima in očitno ni nevaren, saj se gospodarica z njim pogovarja v umirjenem tonu. Skozi okno prodira sramežljiva januarska svetloba.
"Frici ino Mama"
Ravno zaradi okna v ozadju mi je prišlo na misel, da kljub žigu fotografa v spodnjem desnem kotu posnetek morda le ni nastal v ateljeju. Okno, kljuka na njem, zavesa delujejo tako avtentično, da je težko verjeti, da je samo ateljejska kulisa. Lahko pa je seveda še drugače. Lahko da je vendarle atelje, le da ni več tisti starodobni, v katerem kulise ustvarijo popolno iluzijo, morda gre pač za atelje v enem od stanovanj v najemniški hiši na graškem Hauptplatzu. Žig, ki bi na to lahko odgovoril, je namreč tako razmazan, da razen besedice Graz ne zmorem prebrati ničesar. Da gre za Glavni trg, sklepam po napisu na hrbtu fotografije, na katero je nekdo nerodno napisal Hauplac, Graz, 18. 1. 1926. Le kaj je zmotilo fotografa, ko je odtiskoval suhi žig, da ga je razmazal? Morda se mu je mudilo. In zakaj je pravzaprav nastal portret ženske s psom, ki je bil odtisnjen na tipičen fotografski papir s črtami za naslovnika na hrbtu, ki pa jih ni nihče zapolnil? Zdi se, da se je ženska fotografirala zato, da bi posnetek nekomu poslala, a je popisano fotorazglednico očitno priložila pošiljki v pismu, saj ne naslovnika ne poštnega žiga na njej ni. Je pa besedilo, napisano v slovenščini, ki ga je težko razbrati, ker je pisava na nekaterih mestih nečitljiva.
"Vse lepo pozdravim ino küsnem"
Kuža gleda fotografa
Fotografski portreti živali niso tako redki. Včasih se na posnetkih pojavijo celo čisto sami, večkrat se zgodi, da se ob osebnem ali družinskem portretu sliki pridružijo kot enakovredni član. Prvi je nastal v inerierju, nadaljnji na prostem. Povezuje jih prisotnost psa. Zanimiv je družinski posnetek izpred neke hiše. Kraja ne morem razbrati, zapisano je le leto - 1929. Z njimi je na posnetku duhovnik. Je član družine? Je posebna priložnost? Kakšna je logika posedanja? Sedita starejši moški in mlajša ženska, medtem ko starejša ženska stoji za njenim hrbtom. Pes, ki se tokrat ne zanima za fotografa in gleda nekaj, kar je zunaj kadra, je na povodcu v rokah sedečega starca.
"Hočete, da vas slikam?"
Mika me sicer pisati zgodbo o Wilmi, ženski s presenetljivim imenom, ki je v neki povezavi z mamo in Fricekom, ampak ne vem, kam naj jo sploh umestim, zato zgodba noče naprej. Naslednja se ponuja osamljena smučka na najbolj nejasni od petih fotografij. Sklepam, da jo je uporabljal fant z zasneženimi gamašami in harmoniko. Irmin sin, drugi najmlajši. Najmlajši je tisti, ki sedi z njim na saneh. Mali mu je že ves dan prigovarjal, da bi se šel z njim sankat. Mil je in tih, njegov najljubši prijatelj je beli kuža. Brat pa se sam sebi zdi prevelik za sankanje, on se po hribu raje spušča s smučmi. Malega je odpravil z - "mogoče pozneje". Celo dopoldne je sedel na saneh pred hišo in ga čakal. Sam še ni upal, starejši sploh niso hoteli z njim. Mali je bil nekaj časa žalosten, potem pa se je začel na brata jeziti. Ni mogel razumeti, da si v urah, ko se je sam s smučmi podil po snegu, ni mogel vzeti vsaj malo časa zanj in za sankanje. Sedel je in čakal. In dočakal nekaj vznemirljivega. Mimo je prišel sosed, ki je pred kratkim kupil fotografsko kamero. Zdaj je hodil naokrog in fotografiral kot obseden. Vse - hiše, hribe, ljudi, zasneženo drevje. Mali ga je ogovoril, spraševal, neznansko zanimivo se mu je zdelo, kar počne. Razkazal mu je aparat, povedal mu je, kje se gleda skozi kukalo, kako se sproži, kako se upošteva, da bo na koncu posnetek videti malo drugače kot kaže pogled skozi kukalo. "To je paralaksa", je rekel. "To je kaj?" je vprašal mali. "Eh, nič. Mičkeno drugače se vidi in to se potem na fotografiji pozna."
Počasi so pred hišo prikapljali še drugi domači - mama, oče, bratje, dekla, hlapec, vsi … "Hočete, da vas slikam?" Bili so navdušeni, razporedil jih je pred vhodnimi vrati. Mali je ostal kar na saneh. Moški so obdržali klobuke, sosed ga je od daleč zalučal na brezovo vejo in - zadel. Malemu se je kar smejalo, ko se je zavedel, da bratca na fotografiji ne bo. Prav mu je, zakaj pa ga je pustil zaman čakati. Točno takrat pa je brat prikolovratil izza vogala s smučmi na ramenih in zakričal, naj ga počakajo. V naglici je naslonil smuči na steno - ena se je prevrnila in sama odsmučala malo stran - ter zdirjal v hišo po harmoniko. Videl je, da vsaj nekdo od odraslih, ko se fotografirajo na porokah, drži v rokah harmoniko. Pridrvel je ves furjast, malega odrinil na rob sani, sam pa si je vzel obilo prostora, raztegnil meh in se samozavestno zazrl v soseda. Ta je rekel "Tišinaaaaaa!" in sprožil. Ko je pozneje gledal zgotovljeno fotografijo, se je jezil nad neostrino - najmanj jasna sta bila ravno mali, ki mu je bil tako simpatičen, in ženska na robu. Ni mogel verjeti, da je narobe naravnal ostrino, ni mogel verjeti, da je odrezal pasje tačke … skozi kukalo je videl vse tako, kot je treba. Še bo moral vaditi, ni še zares dober fotograf!
