Nogomet po azijsko: Srečko zdaj osrečuje volkove

Srečko Katanec je pred eno svojih največjih nogometnih zgodb. Ne, za nas nobena več ne bo enako sladka, enako prva kot Euro 2000 in SP 2002 s Srečkom. Toda če na svetovno prvenstvo prvič odpelje še Uzbekistan, bi bila evforija v deželi, spakirani tam daleč stran v Srednji Aziji, podobna, kot je bila slovenska. Čeprav je Uzbekov precej več, kar 37 milijonov. Množičnost je nasploh azijska vrlina, zdaj tudi nogometna. Da bo Katancu lažje, je Fifa v širitvi svetovnega prvenstva dodatna prosta mesta najbolj velikodušno delila prav Azijcem. Upravičeno? Če nič drugega, je bilo na zadnjem SP kar nekaj azijskih pretresov: Savdska Arabija je šokirala Argentino, Japonska ugnala Španijo in Nemčijo, Južna Koreja pa Portugalsko.

Kako znajo to zaplesti Azijci

Ko se je Fifa odločila, da bo svetovno prvenstvo poslej mastodont z 48 reprezentancami, ne več z 32, je na novo porazdelila kvote med celinami. Število neposrednih udeležencev iz Azije je podvojila, nazadnje so bili štirje (no, in Katar kot gostitelj), zdaj jih je osem. Afrika jih ima devet, ne več pet. Severna in Srednja Amerika ter Karibi jih dajo šest, prav tako dvakrat več, a to tudi zato, ker ima SP 2026 na tistem koncu kar tri gostitelje, ZDA, Mehiko in Kanado. Južna Amerika je ob štirih mestih dobila še dve. Močna Evropa jih ima 16 namesto 13. Oceanija prvič dobi neposrednega udeleženca, še eden gre v medcelinski play-off, kjer sreča še po enega predstavnika Azije, Afrike in Južne Amerike ter dva iz Severne in Srednje Amerike ter Karibov.

Nič čudnega, da so azijske kvalifikacije razširjenih priložnosti divje kot še nikoli. Igrajo jih v utrujajočem sistemu, v kar petih rundah. Runda št. 3 je in ostalo je 18 najmočnejših moštev. Med njimi Katančev Uzbekistan, ki mu s 13 točkami po šestih od desetih tekem dobro kaže v skupini z Iranom (16 točk), Združenimi arabskimi emirati (10), Katarjem (7) ter avtsajderjema Kirgizijo (3) in Severno Korejo (2). Prva dva iz vsake od treh skupin gresta na SP čez Atlantik ali po drugi strani čez Pacifik, kakor hočete. Popravnih izpitov pa bo še kar nekaj: tretje- in četrtouvrščene reprezentance čaka četrta runda, dve skupini po tri ekipe, iz katerih odideta prvaka na SP, podprvaka pa v rundo št. 5, kjer igrata za preboj v medcelinski play-off. Zapleteno, dolgo, naporno? Seveda, po azijsko.

Ko ni Katanca, vskoči Čeh

Katanec ni čisti pionir uzbeškega nogometnega vstajenja. Nogomet v Uzbekistanu se je na novo zagnal leta 1994, ko je po razpadu Sovjetske zveze postal član Fife. Sprva je hotel biti del evropskega nogometa, želel si je članstva v Uefi, tako kot je to uspelo njegovemu ogromnemu sosedu Kazahstanu. A so se beli volkovi, kot si pravi uzbeška nogometna reprezentanca, kmalu sprijaznili, da so pač Azijci. Še dobro, kajti že prvo leto so z manj kot 14 tisoč dolarji, kolikor je bil proračun nogometne zveze Uzbekistana, osvojili azijske igre. Sicer na pol amatersko tekmovanje, a vzeli so si ga za svoj čudež in za mentalni preskok, s katerim so naposled postali nogometna sila osrednje Azije.

Ob vseh zmagah je manjkala največja. Uvrstitev na SP. S Katancem, ki se je od selektorovanja Sloveniji poslovil pred sedmimi leti, se azijskega nogometa v drugo privajal v obdobju 2018-2021 kot selektor Iraka (prvič že med letoma 2009 in 2011 v Združenih arabskih emiratih), avgusta 2021 pa prevzel Uzbeke, so na dobri poti tja. Našega Srečka je vmes ustavila bolezen in moštvo je vodil nekdanji kapetan Slovenije Aleš Čeh, ki ga je Katanec potegnil s seboj v Uzbekistan. Tako kot drugega pomočnika Vlada Radmanovića, trenerja vratarjev Nihada Pejkovića, strokovnjaka za telesno pripravo Martina Magistra in fizioterapevta Iana Oskarja Katanca, svojega sina. Poleti je namignil, da se na klop Uzbekistana morda ne vrne več.

Toda beli volkovi marširajo naprej s Katancem, potem ko so preživeli šok kvalifikacijskega novembra. V Katarju so z 2:3 izgubili z golom v 102. minuti, čeprav naj bi sodnikov podaljšek trajal šest minut. Potem pa je na nevtralnem terenu v Laosu z 1:0 padla Severna Koreja, četudi je imela penal za izenačenje. "Imamo 13 točk od 18 možnih. Na zadnjih štirih tekmah hočemo še vseh dvanajst. Seveda bi se bilo lepo na SP uvrstiti čim prej, a igralcem sem že razložil - to bo boj do konca," Katanec Uzbeke pripravlja na zgodovinski podvig. Čeprav je bilo moštvo na zadnji tekmi sestavljeno pretežno iz igralcev domače lige, še najbolj mednarodna sta bila nogometaša, ki igrata za turški Rizespor in za drugo ekipo francoskega Lensa.

Onim z nafto je dovoljeno več

In če ste prej zastrigli z ušesi: ja, kljub vse bolj tesni izolaciji v Severni Koreji še vedno radi igrajo mednarodni nogomet. Nič ni boljšega za prestiž države kot nogometna zmaga. Zadnje čase jih je bolj malo, a ostane večen spomin na eno največjih senzacij v zgodovini nogometa. Na leto 1966, ko je Severna Koreja na SP v Angliji z 1:0 premagala Italijo. Ni se ustavila pri tem. V četrtfinalu s Portugalsko je po 22 minutah vodila s 3:0. Potem pa je na sceno stopil Eusebio in ji nasul štiri gole. Danes je Severna Koreja supersila v mladinskem nogometu, njena dekleta osvajajo ne le azijska, temveč tudi svetovna prvenstva. Od kod jim to? Tuji strokovnjaki za severnokorejski šport, kolikor jih pač je, razlagajo, da se gredo v Pjongjangu takšen dril in znanost že pri otrocih, da jim to prinaša veliko prednost. Ta izpuhti, ko je treba v članskem nogometu udariti resno mednarodno primerjavo. Severnih Korejcev v tujih ligah ne boste našli. Ko so poskušali, predvsem v košarki, so menda njihove plače šle na transakcijski račun vlade, ne njim.

Hja, takšne so nogometne kvalifikacije v Aziji. Paleta demokracij, diktatur in vseh režimov vmes. Na eni strani arabsko naftno bogastvo, na drugi države, obsojene na - ne le nogometno - životarjenje. Kvalifikacije za SP 2026 so nasploh polne sumov, da so ljubljenke sodnikov države, ki ležijo na nafti. Polne so predolgih podaljškov in čudnih golov. Ne le tistega, s katerim je ugnal Katančeve fante, Katar je dal tudi bizaren gol, ki je uničil sanje Indije o SP - žoga je že šla krepko za črto ob vratih, ko so si jo Katarci z nogo potegnili nazaj in jo poslali v mrežo. Bahrajn je z Indonezijo smel igrati tako dolgo, da je v 99. minuti izenačil. Končalo se je s takimi grožnjami, da v Bahrajnu pravijo, da marca, ko se kvalifikacije nadaljujejo in bi tokrat morali oni v Indonezijo, zaradi svoje varnosti ne mislijo igrati. Kot da že brez tega njihova skupina ni "skupina smrti", v kateri ima Japonska 16 točk, Avstralija sedem, vsi preostali, Indonezija, Savdska Arabija, Bahrajn, ki ga vodi Hrvat Dragan Talajić, in Kitajska pa po šest.

Se spomnite Dragana Talajića? Seveda ne, vse svoje največje zmage je nekdanji nogometni vratar dosegel daleč stran v Aziji. Je pa med letoma 1991 in 1993 igral za Izolo. Tudi na tekmah z Benfico v pokalu Uefe, ko je v Lizboni dobil tri gole, doma pa pet.

Med bolj znanimi Evropejci, ki služijo selektorske plače v Aziji, je njegov rojak Branko Ivanković, ki vodi Kitajce. Srečko Katanec pa ima v skupini opravka s Portugalcem Paulom Bentom (ZAE), Špancem Tintinom Marquezom (Katar) in Rusom Maksimom Lisicinom (Kirgizija). Druščina, v kateri se za zdaj odlično znajde.