Pred tedni smo se poslovili od Đorđa Balaševića, pred slabimi tremi leti je umrl Oliver Dragojević. Cela regija se je obakrat združila v žalosti. Že prej sta odšla Mojmir Sepe in Tadej Hrušovar - samo še Jure Robežnik je ostal od starih mojstrov … Zapustil nas je Sean Connery - se vam zdi, da mu kdo od Bondovih naslednikov res seže do gležnjev? Svet se spreminja in vse kaže, da se poslavljamo od zadnjih globalnih zvezd, od tistih ikon, ki jih morda niso vsi ljubili, so jih pa vsi poznali. Danes imamo vse več zvezd, ki pa svetijo samo v določenem okolju, ne pa celemu vesolju.
Svet zvezdništva je tesno povezan z razvojem novih tehnologij in medijev. Nekoč so ljudje prepoznali samo tiste, ki so jih osebno poznali. Aleksander Veliki se je spomnil, da bi bilo dobro, da bi vsi novi podložniki z ozemelj, ki jih je eno za drugim osvajal na svojih pohodih, vedeli, kako je sploh videti njihov vladar, in je dal na kovance natisniti svojo podobo. Bil je torej nekakšen predhodnik kasnejših zvezdnikov, saj so ga poznali tudi tisti, ki ga v življenju osebno nikoli niso srečali. V naslednjih stoletjih so slikarji pridno slikali svoje vladarje - cerkvene in posvetne, svoj obraz pa morda previdno vkomponirali v kakšno od Biblijskih zgodb. S prihodom množičnih medijev pa se je zgodba dramatično spremenila.
Televizija je spremenila svet
Jože Potrebuješ je večkrat povedal, kako se je Čukom svet spremenil po nedeljskem gostovanju na TV Slovenija. Skupina, ki se je za pred kamere oblekla kar v tisto, kar so nosili k maši, ker boljših oblek ni imela, je zapela Krokodilčke. Že naslednji dan so Jožeta klicali organizatorji nastopov. Jože Potrebuješ je bil prvi znani Slovenec, ki si je nabavil prenosni telefon, saj mu je šef zagrozil z odpovedjo, ker so ga v službo ves čas klicali zaradi nastopov.
Ne samo za Elvisa Presleyja, tudi za druge se je svet spremenil, če je ta gostoval pri Edu Sullivenu. Ko je na televiziji prvič nastopila zasedba The Beatles, je nov imidž (pa tudi žanr) osvojil mlade Britance.
Zvezdniški sistem potrebuje platforme, ki imajo velik doseg. Če je bilo nekoč težko priti v medije, je bil naslednji korak že bolj enostaven. Nastop na televiziji, vrtenje po radiu ali naslovnica v časopisu/reviji - rezultat je bil takojšen! Seveda niso vsi postali največji, so pa dobili neko prepoznavnost.
Svet je bil drugačen. Ljudje so brali časopise, poslušali radio in gledali televizijo. Pred malimi ekrani so se zbirali množično. Na začetku je bil aparat predrag za vsako gospodinjstvo, zato so se v enem domu zbrali še sosedi in skupaj spremljali vsak teden nove izvajalce, serije, filme. Pred ekrani so se zbrali mladi in stari. Običajno je bil oče tisti, ki je imel glavno besedo pri izboru programa - a saj izbire tako in tako ni bilo prav veliko. Tako so vse generacije spoznale iste junake. Starejši so se morda nad Beatlesi zgražali, mladi pa so si že naslednji dan spremenili pričesko, da bi jim bili tudi po videzu podobni - ampak poznali so jih vsi.
Kdo še gleda televizijo?
Danes medije spremljamo drugače. Vse manj je bralcev tiska, poslušalcev klasičnih radijskih postaj in gledalcev aktualnega televizijskega sporeda. Če drugega ne, vse več ljudi izbere časovni zamik, da lahko preskoči reklame, pa tudi tisti del sporeda, ki jim ni najbolj zanimiv. Na spletu je že celo morje vsebin in toliko različnih platform, da dva človeka lahko dobita kup informacij in čisto nobene enake! Če smo nekoč morali prelistati po časopisu, tudi če nas je zanimal samo kino spored in smo tako zaradi naslovov sproti dobili še kakšno politično informacijo, danes ni potrebe, da bi v možgane dobili informacije, ki jih nismo iskali. Aplikacije so narejene tako, da nam ponudijo tisto, kar nam je že všeč. Miles Davis je nekoč prinesel nov zvok. Ki ga ušesa še niso bila vajena. A so njegove uspešnice kmalu navdušile mnoge - ker so prisluhnili več kot trem taktom. Danes pa drugačnim stvarem ne damo priložnosti. Hollywoodska produkcija si je vse bolj podobna, uspešnice na lestvicah prav tako.
Mulci so na omrežju TikTok. Navdušeni nad kratkimi posnetki, ki povedo nič ali kvečjemu bore malo. Starejših to ne zanima. Morda vržemo oko na kakšno lepotičko ali mišičnjaka, a posnetki brez vsebine nas ne pritegnejo. Tako kot ne pritegnejo mladih filmi, v katerih ne poka in se ne bliska, pač pa z daljšimi kadri in bolj intimnim sporočilom delujejo na dolgi rok. Če je nekoč cela Jugoslavija gledala Marš na Drino ali Ne čakaj na maj, danes vsak v družini izbere čisto svojo ponudbo. Kaj to pomeni za zvezdniški sistem? Bomo v prihodnosti še imeli zvezde, ki jih bomo poznali vsi? Ali pa bodo mladi navijali za Senidah, ki ima sicer milijone ogledov na spletu, a je starejši ne poznajo - razen iz reklame za komercialno televizijo. Bomo še imeli divo, kot je Milena Zupančič, ko pa se filmi v kinu skoraj ne gledajo več, teatri so že pred covidom imeli omejeno publiko, povprečna starost zvestih gledalcev televizije pa se že bliža 70-im letom.
Postmoderen srednji vek
Sociolog Gregor Tomc zvezdništvu napoveduje postmoderen srednji vek: "Kot mladi rocker sem v 60. letih zvezdnike poznal medijskemu prostoru navkljub. Na Valu 202 jih niso vrteli, na nacionalki še manj, v časopisih o njih niso pisali (če natančno pomislim, se v več kot pol stoletja ni prav veliko spremenilo). Ponoči sem poslušal Radio Luxembourg, v Londonu sem kupoval plošče in hodil na koncerte. Slovenija je bila zame medijsko predmoderna družba. Biti fan je zahtevalo osebno predanost, bil je upor prevladujoči kulturi. V primerjavi z današnjim časom je razlika velika. Z internetom je postalo v trenutku vse dostopno, umetnost pa v demokratični politiki - razen če ne stopimo na žulj predsedniku vlade - tudi več ne vznemirja.
Od 90. let imamo poleg tradicionalnih množičnih medijev, kot so časopisi, radio ali televizija (ki z enega mesta sporočajo iste vsebine mnogim), tudi internet, decentraliziran medij, v katerem posamezni udeleženci sooblikujejo vsebine, učinkovitega nadzora nad sporočanjem pa ni več. Če tradicionalni mediji okus ljudi povezujejo, ga internet drobi. Ali to pomeni, da ne bomo imeli več pravih zvezdnikov? Po mojem mnenju ne. Brez podpore tradicionalnih medijev zvezdniki tudi danes ne morejo uspeti. Harry Styles je denimo proizvod televizijske, glasbene, filmske in modne industrije. Zaradi njihove podpore bo na dolgi rok prisoten tudi na internetnih platformah. Tisti ustvarjalci, ki so veliki samo na internetu, so lahko poznani samo manjšim skupinam porabnikov, njihova slava je dvomljiva, predvsem pa kratka (to je, ne da bi vedel o čem govori, napovedal že Andy Warhol). V resnici bi se zvezdniški sistem spremenil, če bi internet nekoč postal prevladujoč medij. Vendar takrat ne bi živeli v globalni vasi, kot je predvideval Marshall McLuhan, ampak v množici globalnih vasi. Vse bi sicer gnezdile v istem globalnem kulturnem kalupu, a vsaka bi odražala neko lokalno posebnost. Nekakšen postmoderen srednji vek."
Ko enkrat začnemo ceniti dobro fikcijo, je konec afnanja amaterjev
Vsi bomo hoteli biti neznani
Marcel Štefančič jr. meni, da bomo v prihodnosti vsi hoteli biti neznani: "Končno smo prišli v tisto prihodnost, ki jo je napovedoval Andy Warhol, ko je rekel, da bo nekoč vsak slaven 15 minut. Ko je Warhol to rekel, še niso obstajali tehnološki pogoji za tako množično produkcijo zvezd, slavnih in znanih, toda zdaj obstajajo: internet, socialna omrežja. Pa tudi kapitalizem se je radikaliziral in holivudiziral, saj od ljudi dobesedno terja, da so slavni in znani, da torej svoj imidž tržijo in da z njim tekmujejo. Nekoč so imele dostop do tehnologije (do filma, medijev, PR-agencij ipd.), ki je omogočala in producirala zvezdništvo, le zvezde, do nove tehnologije, ki danes omogoča in producira zvezdništvo, pa imajo dostop vsi. Ne pozabite pa še nečesa: tehnološki giganti, ki omogočajo industrijsko produciranje 'slavnih', niso le tehnološki giganti, ampak orjaške tovarne, v katerih dela na milijone in milijone 'slavnih' in 'znanih'."
"Danes veliko govorijo o četrti industrijski revoluciji, a spregledajo, da je produkcija zvezd in slavnih že prešla v četrto industrijsko revolucijo," opozarja Marcel Štefančič jr. In pojasni: "Prvič, slavni so producirani digitalno. In drugič, slavni so 'zeleni', okolju prijazni, saj družbenih hierarhij ne ogrozijo. Mizar, ki zaslovi v kakem resničnostnem šovu, ostane mizar - zase ne pričakuje nobenega novega, posebnega, elitnega položaja. Elit in 'naravnega' reda ne moti. Še več: milijoni in milijoni uporabnikov socialnih omrežij, ki omogočajo slavo, delajo za ta omrežja. Zanje garajo. Tezgarijo. Stahanovsko! Suženjsko? Ne, nihče jih ne sili, da delajo zanje, toda zanje delajo brezplačno. Nikomur ni treba ničesar plačati. Nobenih plač. Nobenih dodatkov. Nobenih regresov. Tehnogiganti pa medtem bogatijo. A vsega tega obscenega, abnormalnega bogastva jim ni treba deliti. V prihodnosti bodo hoteli biti vsi neznani. Toda to si bodo lahko privoščili le zelo bogati - in slavni."
Vsak lahko postane medij
Antropolog Dan Podjed slikovito razloži: "Če nekoliko prikrojim Wittgensteinovo misel o jeziku, bi lahko rekel, da so danes meje mojega omrežja tudi meje mojega sveta. Sam, recimo, primarno spremljam facebook in twitter, bolj obstransko pa linkedIn in instagram. Tisto, kar se dogaja na tiktoku in snapchatu je zato zunaj mojega dogodkovnega obzorja, pa čeprav imam na obeh omrežjih ustvarjen profil. Tamkajšnjih zvezdnikov niti ne poznam niti ne razumem njihovega načina samouprizarjanja. V preteklosti je bilo drugače, ker smo bili v fizičnem prostoru pogosto potisnjeni pred en medij. V avtomobilu, recimo, je oče za volanom nastavil radijsko postajo, na kateri so predvajali stari rock ali narodno-zabavno glasbo, mama pa je zvečer na vsak način po televiziji hotela gledati Maria. Ista medijska sporočila so tako prišla do tistih družinskih članov, ki bi se jim sicer raje izognili. Danes pa lahko spremljamo vsak svoj medij, četudi smo v istem prostoru; oče gleda televizijo, mama na prenosnem računalniku pregleduje facebook, otroci pa po telefonih spremljajo, kaj se dogaja na instagramu, snapchatu in tiktoku."
Fizično sobivanje torej ni več predpogoj, da smo "medijsko sinhronizirani". "Vse to seveda ne pomeni, da zvezdniki izginjajo. Ravno nasprotno: še bolj se množijo in zavzemajo različne platforme ter postajajo poleg tega, da so blagovne znamke, tudi mediji sami po sebi. V eni osebi so producenti, režiserji, igralci in distributerji lastnih vsebin, ki jih širijo po omrežju. Zanimivo je še, da ti medijski zvezdniki niso nujno za vekomaj vezani na eno platformo, temveč lahko zaradi finančne stimulacije, ki jo ponudijo lastniki omrežij, ali osebnih preferenc prestopijo drugam. To se je zgodilo, recimo, leta 2018 z odmevnim izstopom Rihanne, Kylie Jenner in Chrissy Teigen s snapchata in njihovim prestopom na druga omrežja. Vrednost snapchata se je takrat zmanjšala za več milijard dolarjev."
Bodo v prihodnosti glavne zvezde politiki, podobno, kot so bili nekoč kralji in cesarji? "Menim, da ne. Sicer drži, da so nekateri v zadnjih letih bolj v šali pridobili vladarske in komandantske nazive - slovenski predsednik je bil proglašen za kralja instagrama, predsednik vlade pa je doma in v tujini postal znan kot maršal Twito. Kljub temu pa so politiki prav tako kot zvezdniki povezani z omrežji, ki jih hranijo, in nato, če je treba, tudi izstradajo. To se je januarja zgodilo ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu. Twitter je toleriral njegove nestrpne tvite vse do konca njegovega mandata, potem pa je izključil njegov profil. Na obzorju je namreč že sijala nova zvezda, torej novi predsednik. Takrat se je znova izkazalo, kdo so vladarji sedanjega časa. To niso tisti, ki se po omrežjih razkazujejo, temveč tisti, ki jih vzpostavljajo in vzdržujejo."
Proces poneumljanja ni edina smer
Svetlana Slapšak, antropologinja in filologinja, je jasna, ko gre za zvezdništvo: "Pogoj za zvezdništvo so še vedno množični mediji; čeprav nekateri influencerji lahko naberejo milijone spremljevalcev, zadeva postane res zvezdniška šele, če je v njej zvezdnica ali zvezdnik, vsem poznan obraz. Fenomeni, kot so Kardashiani, ne trajajo dolgo. Proces poneumljanja namreč ni edina smer, obstaja tudi nasprotna - odraščanje, osvobajanje, spametovanje. Obdobje epidemije je dokaz: število influencerjev se ni posebej povečalo, še manj njihov vpliv.
Na drugi strani pa sta streaming in zoom postala močni sredstvi umetniškega in intelektualnega komuniciranja. Delo, koristne informacije, učenje, posvečanje lastnemu razvoju, vse to je enostavno zavzelo dober del realnega časa. Zahteve tega časa so bolj resne, bolj resne so tudi oblike zabave, torej zvezdništvo zagotovo bolj kot prazno blebetanje. Konec koncev vsi zdaj pogosteje gledajo filme, medtem ko je reality s pravili obnašanja v času epidemije izgubil vsak smisel. In ko enkrat začnemo ceniti dobro fikcijo, je konec afnanja amaterjev."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
