Opatija: Ribiška vasica se je preobrazila v petično turistično destinacijo. Vabi tudi v adventnem času

Štajerci smo res posebni. Za eno najstarejših hrvaških letovišč, ki ga vsi Hrvati imenujejo Opátija, le domačini in Slovenci ga naglašujejo Opatíja, smo iznašli tretjo različico naglaševanja, Ópatíja, z dvema naglasoma, kot Máribór. Morda je to razlog, da se v tem obmorskem zdravilišču tako dobro počutimo. Ali pa čutimo v kraju odmev neke skupne predzgodovine, izvirajoče iz nekdanje skupne države. Pa ne Jugoslavije, vladarje smo si Mariborčani in Opatijčani delili že sto let pred nastankom rajnke Juge, Istra je namreč po padcu Napoleona v celoti pripadla Habsburžanom. In ti so v drugi polovici 19. stoletja tudi do tja položili železnico. Primarno sicer ne za prevoz ljudi, temveč za tovor, ki je prihajal v pristanišči v Pulju in na Reki.

Opatija je bila sredi 19. stoletja ribiška vasica, poimenovana po benediktinskem samostanu s cerkvijo sv. Jakoba, danes najstarejšo ohranjeno stavbo v kraju. V njej je svojo poletno vilo leta 1844 zgradil bogat trgovec in plemič z Reke, Iginio Scarpa, in jo po soprogi poimenoval Villa Angiolina. Ker je v njej gostil prijatelje in poslovne partnerje, velja to leto za začetek organiziranega turizma v Opatiji. Vendar se je ta resnično razcvetel, kot rečeno, s prihodom železnice. V avstrijski družbi Južna železnica so namreč tuhtali, kako bi tire izkoristili še drugače kot le za tovorni promet.

Prva hotela

Leta 1884 so tako v Opatiji zgradili prvi hotel, Quarnero oziroma današnji Kvarner, in leto kasneje še drugega, Kronprinzessin Stephanie. Ime je dobil po ženi habsburškega prestolonaslednika Rudolfa, oba sta se tudi pojavila na odprtju hotela, pozneje je bil med gosti tudi Rudolfov oče Franc Jožef I. "Ime tega hotela je bilo marketinška poteza, da bi privabili več gostov modre krvi," pove vodnica Liliana Stipanić, ko skupini slovenskih novinark razkazuje najpomembnejše mestne znamenitosti. Vaba je bila učinkovita, obiskovalcev je bilo v mestu vedno več in Opatija je bila že leta 1889 razglašena za uradno zdravilišče avstroogrske monarhije. Turisti so, in tako je še danes, prihajali z vlakom do postaje Matulji, od tam pa so jih izvoščki vozili do hotelov. Večina tedanjih stavb je bila namreč na vzpetini nad Opatijo, na Veprincu, od koder so vaščanke vsako jutro na hrbtih prinašale sveža živila za imenitne goste.

Prav arhitektura iz obdobja secesije, ko je Opatija doživela največji razmah, saj so v 20 letih zgradili okoli 300 vil, hotelov, stanovanjskih in javnih zgradb, je tisto, kar daje mestu največji čar. Lili Stipanić pravi, da je bil eden od blagoslovov socializma tudi to, da ni bilo denarja za večje gradbene posege v mestu, zato se je večina starih vil in hotelov ohranila. Vanje so danes nevsiljivo umeščene tudi trgovine, lepotni saloni, razne specialistične ambulante ali nepremičninske agencije. Zlasti slednjih je opazno veliko in kratek ošvrk izobešenih oglasov razkrije, da cene nepremičnin sledijo slovesu kraja. Treba je priznati, da še niso vse zgradbe obnovljene in tu in tam še zagledaš kako propadajočo fasado. A tiste, ki so, ohranjajo prvotni videz in vzbujajo v turistih nostalgijo po nekih davnih, mirnejših časih.

Lahko bi rekli, da je Opatija precej retro. Tako retro, da so si tukajšnji turistični delavci najbrž brez posebnih težav izmislili festival RetrOpatija, ki vsako leto konec junija privabi številne turiste z glasbo in utripom 50., 60. in 70. let. Edini, ki po videzu popolnoma spominja na te čase, pa je hotel Ambasador, zgrajen leta 1966 kot prvi petzvezdični, dizajnerski hotel na Hrvaškem. Modernistični kolos, danes prav tako zaščiten kot kulturna dediščina, na srečo stoji nekoliko zunaj strogega središča mesta, z notranjo opremo, storitvami in (preverjeno) vrhunsko kulinariko pa si še vedno zasluži pet zvezdic.

Advent v Opatiji

Opatija je ravno dovolj blizu srednje Evrope, da jo imajo avstrijski in nemški, pa tudi slovenski gostje še vedno radi za kratek oddih v kateremkoli delu leta. Zato tudi večina hotelov, restavracij in kavarn ostaja stalno odprtih, turistični delavci pa vse leto prirejajo dogodke, da obiskovalcem ni dolgčas.

V zadnjih letih se je zelo uveljavil Advent v Opatiji, med katerim zgradbe in drevesa v številnih mestnih parkih zažarijo v tisočerih lučkah, na enem od trgov stoji ogromen adventni venec, na več točkah po mestu pa še posebne skulpture, ki navdušujejo predvsem otroke. Točke za fotografiranje so označene z okrašenimi okvirji in oboki, v parku pri Villi Angiolini pa kažipoti vodijo do dežele dedka Mraza, zbora palčkov, medvedjega brloga in podobnih kotičkov. "V preteklih letih so povsod po parku kot darila pod novoletno jelko ležale tudi ogromne škatle s pentljami, a so se ljudje zmrdovali, da po travi ne bi smeli hoditi. Letos daril ni, pa se zmrdujejo, kako je vse prazno," Lili Stipanić razkrije, da je povsod po svetu enako - kar je enim prav, druge moti.

Opatijski advent pa niso samo lučke in okraski, tega bi se ljudje hitro naveličali, ampak se ves mesec tudi veliko dogaja, od razstav, koncertov do božičnega sejma in posebne praznične ponudbe hrane in pijače v hotelih in kavarnah. Poleg običajnega kuhanega vina in gina ponujajo tudi zimsko obarvane koktajle in seveda tipično istrsko sladico fritule, tudi z modnim pistacijevim prelivom. Retro z nadgradnjo.

Lungomare in Deklica z galebom

Kalorije lahko pokurite na pokritem drsališču ali pa s sprehodom po znamenitem sprehajališču Lungomare. Odlično vzdrževana pot, večinoma iz tipičnih primorskih tlakovcev, z železno ograjo in kandelabri, v dolžini dobrih deset kilometrov povezuje naselja Volosko, Opatija, Ika, Ičići in Lovran. Urejali so jo v etapah med letoma 1888 in 1911, sprehod po njej pa je prijeten v vseh letnih časih, razen ob močni burji. Ponekod namreč vodi tako blizu morja, da valovi, butajoči ob skale, pljusnejo visoko v zrak in čez celo širino poti, ob tem pa neprevidnega sprehajalca zalijejo od nog do glave. A pljusek je vendarle mogoče predvideti in se mu izogniti, zato je na Lungomare treba tudi v takih razmerah. Aerosoli v zraku, šumenje morja, občasni kriki galebov učinkujejo zdravilno, hoja pa je tako ali tako najpreprostejša in najcenejša vadba.

Ob Lungomaru stoji tudi najznamenitejša veduta Opatije, Deklica z galebom, ki je leta 1957 zamenjala prejšnjo skulpturo na tem mestu, kip madone. Pa kopališče Angolina, kjer so se nekoč moški in ženske spuščali v morje po ločenih stopnicah, oblečeni od vratu do gležnjev. Ko je Opatijo obiskovala začetnica sodobnega plesa Isadora Duncan, se je odločila pokazati gola meča in ramena, s čimer je med prebivalci povzročila pravi mali škandal, pove Lili Stipanić.

In medtem ko je na eni strani Lungomara morje, ga na drugi strani obdajajo številni parki, ki so jih bogataši zasajali ob svojih razkošnih vilah. "Ni jim bilo treba delati, zato so se lahko posvečali svojim hobijem, na primer gojenju eksotičnih rastlin. Najznamenitejša med njimi, zaščitni znak Opatije, je kamelija," razloži Lili Stipanić, ko opazi komaj vzbrstele cvetove. Zimzeleni grm cveti od jeseni do pomladi in je simbol večne ljubezni, saj nikoli ne odvrže posameznih cvetnih listov kot druge rastline, temveč vedno odpade cel cvet naenkrat, pripoveduje vodnica.

Ob omembi kamelij se nekako sama od sebe prikrade v misli asociacija na Dumasovo Damo s kamelijami. In tudi Opatija spominja na nekoliko ostarelo damo, ki pa se za svoja leta še dobro drži in ohranja pristen šarm bogate zgodovine.