Dr. Moniko Kalin Golob, dekanjo FDV, bi bilo treba razrešiti s položaja, ker očitno ni dorasla svoji funkciji. Ne more biti na vodilnem položaju v družboslovni ustanovi nekdo, čigar socialni IQ je na nivoju deske od veceja!
Njena izjava o inkriminiranih in odmontiranih pisoarjih na fakulteti se skratka glasi:
"Enostavno ni bilo mogoče zagotoviti, da ne bi ogrozili intimnega prostora tistega, ki uporablja pisoar, ko stopite iz kabine ven. Ni šlo drugače. Želeli smo zagotoviti dobro počutje vseh, zato so zdaj tam na voljo samo kabine."
Sem prav prebral? Skoraj sem se poscal od smeha.
Radikalna kampanja
Odstranitev pisoarjev na FDV je del radikalno naprednjaške kampanje za enakopravnost spolov, ki vključuje tudi lobiranje in uvajanje tako imenovanih spolno nevtralnih, nebinarnih stranišč.
V taistem poročilu tudi berem, da so uniseks stranišča "projekt skupine študentk FDV pri enem od predmetov" in da je vodstvo fakultete projekt podprlo. Argument za tem pa je, "da se velik del populacije med 18. in 35. letom več ne želi spolno identificirati" - in da je Fakulteta torej šla "v korak s časom".
Lepo, da se tudi na družboslovnih faksih trudijo konkretizirati abstrakcije, ki jih predavajo. Je pa to seveda tipično. Da je dekanja FDV sicer profesorica prav na Katedri za novinarstvo, je pomenljiva pedagoška podrobnost. Na tem oddelku namreč producirajo novinarje ne (več) kot družbenopolitične delavce, temveč kot social justice warriorse. Avtor novotariji naklonjenega prispevka, ki ga citiram, je to lepo dokazal. Verjetno je končal to šolo. FDV iz mladine dela varuhe politične korektnosti in navdušence za napredne ideje.
Ampak sodeč po dekanjini izjavi je to še vedno samo socialna teorija, ki z realnostjo nima prav nobene zveze.
Naj torej zato opišem moj lasten rite of passage, ki se je zgodil v pisoarju.
Moj obred prehoda
Bil sem star kakšnih osem let. Mama in ati in jaz in še kakih petdeset Mariborčanov smo se med zimskimi počitnicami s polnim Kompasovim avtobusom peljali na smučanje na Passo Pordoi. Nekje na pol poti smo se ustavili v gostilni v vasici Winklern blizu Lienza in pomalicali hrenovko z zenfom in kajzerico. Spomnim se, da sem spil jabolčni sok (ki se mi je zdel veliko boljši od Fructalovega).
In potem … - potem sem moral na stranišče. Vse kabine so bile zasedene. Bila je tudi dolga vrsta pisoarjev, ki pa so tudi bili v glavnem zasedeni. In ker je bila zadeva urgentna, mi ni preostalo drugega, kot da sem pristopil k enemu prostemu in se (ravno dovolj velik) lotil male potrebe. Vem, da sem z mešanico strahu in sramu nepremično strmel v steno pred seboj, da ne bi slučajno opazil, da me levi in desni moški zraven mene gledata, ker da me ziher gledata, sem si domišljal. Moj "intimni prostor" je bil ogrožen, kot bi rekla dekanja.
Ne več ne manj kot dva kalupa
S to nepomembno, a zgovorno anekdoto hočem ilustrirati, da je demontaža pisoarjev v skrbi za dobro počutje vseh na veceju dvorezna akcija. Nihče ne gre rad na stranišče. Na stranišče gremo, ker moramo. Dobro počutje na stranišču? Poskrbite za higieno, dostopnost, diskretnost, varnost. Ampak teh predmetov ne predavajo na FDV, zato ne razumem, kaj dekanja govoriči.
Še najmanj pa razumem naslednjo izjavo: "Imamo ogromno transspolnih oseb, ki se predvsem v straniščih počutijo ogrožene. (…) Ponuditi (jim) prostor, kjer se počutijo varne, je najmanj, kar lahko storimo v tej družbi."
Če pustim ob strani dejstvo, da FDV ni družba, bi rad najprej vedel, kaj pomeni, da je transspolnih oseb "ogromno". Koliko točno? Na FDV deset, na gozdarskem faksu ena? Pa saj je vseeno, koliko jih je. Če so že na FDV tako napredni, naj transspolnim uredijo stranišča samo za njih. Ne bom imel nič proti. Celo tisti, ki bi imeli kaj proti, jih tam ne bodo mogli motiti.
Ampak bistveno je vprašanje: zakaj bi se mi, ki pašemo v ne več ne manj kot dva kalupa binarne spolne identitete, morali prilagajati transseksualcem? Posegati v intimo in relativizirati identiteto enih, da bi zaščitili intimo in afirmirali identiteto drugih - pa pustimo zdaj vnemar vprašanje, kdo je tu večina in kdo manjšina -, je še večja neumnost od tiste domnevne nestrpnosti, proti kateri se poskušajo boriti.
