Po Jezeru bliz' Triglava nadaljevanka plava sem ter tja

Marko Crnkovič Marko Crnkovič
29.12.2019 06:33

Noir je nova črna.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Nika Rozman je prijetna igralska osvežitev, ki seriji vseskozi učinkovito služi kot protipol temačnosti in mizernosti dogajanja. 
RTV SLO
Rtvslo

Ker ne nasedam medijskemu pumpanju, me nova domača kriminalna nadaljevanka Jezero pušča hladnega. Kar pa ne pomeni, da mi ni všeč. Mi je. Še kar. Jezero je vsekakor nadpovprečen, soliden in korektno posnet pa tudi gledljiv izdelek.
Imam pa ob tem par pomislekov.

Počasi gre na bolje

Kar zadeva slovenske serije in/ali nadaljevanke, se stvari na Televiziji Slovenija počasi premikajo na bolje. Ali prizanesljiveje rečeno, spet na bolje: po Malih oglasih (1968), Dekameronu (1971), Erazmu in potepuhu (1971) ter Vesti in pločevini (1974) - ampak to je bilo že pred vašim štetjem. TVS za seme vsake toliko sicer posname še kakšno katastrofo kot recimo Mame, toda napredek nesporno dokazujejo že Bratuševa Življenja Tomaža Kajzerja pred petimi leti, pa potem lanska Fon-Završnikova Ekipa Bled in zdaj še Golob-Lužar/Dvornikovo Jezero.
Primerjava med tremi naštetimi dobrimi zgledi je zgovorna. Ne govorim o sami kvaliteti in kreativnosti, temveč o sprejemu kritike in publike. Kajzer je bil kreativno in produkcijsko nepričakovan in še outsiderski eksces - in temu primerni sta bili recepcija in percepcija nezasluženo mlačni in obotavljivi. Z Ekipo Bled kot prvo slovensko psevdoskandinavsko protokriminalko je bilo podobno, čeprav po svoje še bolj presenetljivo in dvoumno. Bila je preveč slovenska, da bi jo znali ali hoteli ceniti.

Nekaj zatipkov

Jezero se bo z zlatimi črkami - vendar s precej zatipki - zapisalo v zgodovino slovenske televizije kot najbolj bombastično napovedovana in najbolj navdušeno sprejeta serija ever. Pa tudi kot najbolj medijsko napihnjena in najbolj reklamarsko plasirana. In to tako s strani producenta kot kao profesionalne kritike in kar je še te pol medijske, pol filmarske četrte veje oblasti in pete kolone.
Morda pa je res treba na tak način lansirati vsak razvedrilni, če že ne umetniški izdelek? Morda tudi v založništvu, v gledališču, v galeristiki? Toda za kriminalno nadaljevanko se mi to zdi zelo pretirano. Ko sem bil na Liffu na predpremieri prvih dveh nadaljevanj Jezera, se mi je prav za malo zdelo, ko je nekdo s TVS ali v imenu TVS nakladal, da je to prva prava slovenska kriminalka. Kaj res? Kaj pa je bila potem Ekipa Bled? Od istega producenta!
Ne vem, očitno se je nekdo na Televiziji Slovenija odločil, da bodo pa tokrat naredili vse po pravilih. In da je potem kritiška srenja sprejela to igro in se odločila, da si ustvarjalci zaslužijo samo brezrezervno hvalo.

Noir je nova črna

Jezero sistematično prodajajo kot skandinavski noir. No, prav. Temu sicer ne oporekam, ker je morda celo res in ker se mi ne zdi bistveno - čeprav po mojem ni zelo učinkovito, ker tri četrt publike ne ve, kaj ta žanrski tag sploh pomeni. Se mi pa le zdi nenavadno to kritiško copy-paste navdušenje, da znamo tudi tukaj v Sloveniji posnemati te podosvetljene in podhlajene severnjake. Skandinavci so s zanimivim stilom in naracijo resda posrečeno utelevizili dekadentnega in morbidnega duha časa, ki transcendira kulturne in geografske razlike. Ampak da se zdaj Slovenci trepljajo po ramenih, češ, le glejte, kako verno in spretno znamo presaditi kriminalistične enigme iz Lysefjorda pod Uskovnico, je pa le pretirano.
Ekipa Bled se mi je z detektiranjem kurjih tatov in nasploh z zavestnim izogibanjem netipično slovenskim (ali tipično neslovenskim) zapletom zdela boljša. Bolj slovenska. Bolj originalna. Bolj samosvoja. Očitno preveč, da bi si zaslužila oznako, da je noir, slovenski noir. Najbrž je bila premalo fancy in preveč prismojena. Jezero pa je prav obratno preveč fancy in premalo prismojeno.
Tako bom zdaj z mešanimi občutki prazne fascinacije in obenem zdolgočasenosti ob nedeljah spremljal to čudo televizijske produkcije. Malo se sicer bojim, da se bo vleklo. Pa saj veliko več od televizijskega razvedrila niti ne pričakujem. Tak artistični junk z aromo intelektualiziranja mi včasih zapaše. Čeprav ne nujno v nedeljo zvečer in ne nujno med gledanjem dotične serije.
Ali metaforično rečeno: Jezero gledam tako, kot namakam tortilje v sirov salsa dip in se imam pri tem za blaznega gurmana. Ker kokice smrdijo in so že zdavnaj out. To je ta nadaljevanka.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta