"Ni res, da ni več nobenega borca prekomorca, jaz sem še živ!" je nad novico, da se je Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič na nedavnem koncertu v Sežani s pesmijo poklonil "poslednjemu borcu prekomorcu" Izidorju Čebronu, ki se je poslovil na pragu letošnjega poletja, v telefonsko slušalko zarobantil 99-letni Alojz Bucik iz Avč nad Kanalom.
Na drugi strani telefonske žice je bil Franko Pleško iz odbora AVNOJ Slovenija, dober poznavalec zgodovine prekomorcev, ki si prizadeva, da vloga in pomen borcev prekomorcev med drugo svetovno vojno ne bi šla v pozabo. "Presenečen nad klicem sem mu nemudoma predlagal, da bi prišel na obisk v Avče, pa me je zavrnil, rekoč, se dobiva kar v Solkanu, 'tako ali tako moram v dolino po opravkih'. Ker je bil tistega dne, ko sva govorila po telefonu, nekoliko šibkejšega glasu - šele kasneje sem izvedel, da je bil precej prehlajen in zato ne v najboljši formi -, sem bil skorajda prepričan, da je Alojz Bucik, glede na leta, pač že dodobra opešal in da ga bo v Solkan pripeljal kdo od domačih. Bolj se ne bi mogel ušteti! Iz Avč se je v Solkan pripeljal sam! Ko je stopil iz avtomobila, je pred mano stal možakar, ki mu nikdar ne bi pripisal skoraj sto let," je nad novim prijateljem, ki se mu je v vseh teh letih, kar raziskuje zgodovino prekomorcev, kot vse kaže, uspel "izmuzniti", navdušen Franko Pleško.
Nadvse čil 99-letnik
Ko se je pred dnevi spet odpravil na obisk v Avče, da bi Alojzu Buciku osebno čestital za 99. rojstni dan, ki ga je praznoval 18. junija, nas je povabil zraven. Takemu vabilu enostavno ne moreš reči ne.
In ko smo za sabo puščali ovinke soške regionalke, je beseda - kakopak - tekla tudi o Izidorju Čebronu, Bucikovem soborcu, s katerim se je Pleško večkrat na leto odpravil na območje nekdanje skupne države Jugoslavije, saj se je Čebron želel pokloniti spominu na tovariše, ki so se - tako kot on - borili za svojo domovino.
"Oba z Bucikom sta bila v Prvi prekomorski brigadi, vendar so kasneje, v Drvarju, Čebrona dodelili v 13. Proletarsko brigado Rade Končar, Bucik, ki je bil šofer, pa je pristal v štabu Prvega udarnega proletarskega korpusa pod poveljstvom znamenitega komandanta Koče Popovića," je med vožnjo proti Avčam pojasnjeval Pleško. "Čebrona sem dobro poznal, Bucik pa se mi je očitno izmuznil, kar me čudi ... Ampak zdaj smo tu, bosta videla, kakšna korenina je!"
Alojz Bucik je povsem ustrezal Pleškovemu opisu. Pred hišo sredi vasi nas je pričakal visok možakar, oprt na palico, a nadvse pokončen za svoja leta. Krepko je stisnil roko v pozdrav in nas povabil v svoj dom. Pri 99 letih je še neverjetno bister in vitalen.
Hči Lidija, ki z družino živi nedaleč stran, mu resda kuha, a kot nam je zaupala med obiskom, je to tudi vse, kar oče dovoli pomoči. "Pa kaj misliš, da sem nesposoben," ji najpogosteje reče, ko se mu ponudi, da bi namesto njega kaj postorila; oprala perilo, počistila hišo, plačala položnice, šla na pošto, v lekarno, po opravkih v Kanal ali Novo Gorico ... Še lani se je Bucik naokrog po vasi vozil s kolesom, zdaj pa se vsako jutro "le" sprehodi do pokopališča na začetku vasi, kjer je pokopana žena Matilda. Po opravkih pa gre - kakopak - z avtomobilom. In to kar sam.
In čeprav je kraljeva vojska ponujala večje bonitete, se nas je kar 99 odstotkov vseh odločilo za partizane
"Pred kratkim sem uspešno opravil zdravniški pregled, vozniško dovoljenje so mi podaljšali do 101. leta. Ampak mislim, da ga takrat ne bom več potreboval," je realen. "In tudi na avtocesto lahko grem," ponosno pove. A ne gre, saj se običajno po soški regionalki s svojo črno opel corso zapelje le do Solkana ali Nove Gorice. Kaj pa krožišča, ta strah in trepet starejših voznikov? Se jih on nič ne boji? "Ma lepo vas prosim! Veste, koliko kilometrov sem prevozil v svojem življenju?" se zasmeje Bucik. "Krožišča me sploh ne motijo. Če logično razmišljaš, potem veš, kam moraš iti," zamahne z roko. "Je pa res, da vozim previdno in zato bolj počasi," pristavi.
"Kar se zdravja tiče ... Iskreno povedano, ne vem, kaj je bolezen! No, zadnja leta nekoliko slabše slišim, na srečo imam slušni aparat, sicer pa nimam večjih težav z zdravjem," je zadovoljen. Bere še brez očal, vsak dan tudi Primorske novice, na katere je naročen "že od nekdaj" in je nedvomno med najstarejšimi naročniki našega časnika, v roke pa rad vzame tudi "kako zanimivo knjigo".
Šofer je že dobrih 80 let
Po uvodnem klepetu je čas, da se vrnemo v preteklost, na začetek njegove poti. Rodil se je leta 1924 v Avčah, kot najmlajši od treh otrok. Očeta ni poznal, saj je umrl tri mesece pred njegovim rojstvom. "Tolkli smo hudo revščino. Kar smo pridelali na majhni njivi, smo pojedli, če nismo nič pridelali, nismo jedli. Grozno je bilo," se spominja mladih let. Po koncu osnovne šole se je želel izučiti kakega poklica, a ker ni bilo denarja, ga mama ni mogla vpisati v poklicno šolo.
"V Avčah smo imeli čevljarja in prosil sem ga, če bi me lahko naučil popravljati čevlje. Star sem bil dvanajst let," se spominja. "Ko sem bil malo bolj pri močeh, sem hodil pomagat okoliškim kmetom. Kosil sem, grabil seno, sekal drva ... Delal sem, kar je pač bilo."
Pri 19 letih je moral na vizito (nabor) za italijansko vojsko. "Dodelili so me v pešadijo. Hoditi sem moral na obvezne vojaške vaje v Kanal. A črne uniforme nikdar nisem oblekel že doma, ampak šele tik pred prihodom v Kanal," poudari svoj odpor do služenja agresorju. Nekaj pa je le bilo dobrega v tem obdobju: Italijani so ga poslali v Gorico, k Filipucciju, da bi opravljal šoferski izpit. Njegovo vozniško dovoljenje nosi datum 31. januar 1943, kar uvršča Bucika med najstarejše šoferje pri nas. A na originalnem vozniškem dovoljenju, ki ga še vedno skrbno hrani, ni napisano njegovo ime. Italijani so ga - tako kot vse Primorce v času fašizma - preimenovali. Njegovo ime so poitalijančili v Luigi Buzzi.
Brez oklevanja v partizane
Kmalu zatem je bil tako kot premnogi Primorci prisilno mobiliziran v delovni bataljon (Battaglione speciale). To je bil civilni bataljon brez orožja. Odpeljali so jih v Pistoio, čez nekaj mesecev pa v bližino Taranta na jug Italije. "Bali so se, da se bomo pridružili partizanom, zato so nas odpeljali daleč stran ter nam dali dodelili najbolj težaška dela," pripoveduje Bucik. Mladi Primorci, Dalmatinci, Istrani in Črnogorci so tam med drugim kopali temelje za utrdbe za protiletalsko in obalno artilerijo.
Po kapitulaciji Italije, septembra 1943, so zbežali in se odpravili v Bari. Zbrani so bili z vseh vetrov. Tja so prišli mobilizirani vojaki, fantje iz delovnih bataljonov in politični zaporniki. "Tudi Vida Tomšičeva je bila med slednjimi," se spominja Alojz Bucik. Zapuščena stavba v Carbonari blizu Barija je postala njihovo začasno pribežališče. "Angleži so nas popisovali, morali smo se odločiti, komu se bomo pridružili: njim, Američanom, kraljevi vojski, torej četnikom, ali Titovim partizanom. Angleži so vidno navijali za četnike. In čeprav je kraljeva vojska ponujala večje bonitete - tistemu, ki bi se pridružil četnikom, so celo ponujali mesečno plačo, partizani pa niso ponujali ničesar -, se nas je kar 99 odstotkov vseh odločilo za partizane, za Titovo Jugoslavijo. Premamili nas niso niti ponujeni zlatniki!" ponosno pove Bucik.
V Carbonari se je tako 20. oktobra 1943 formirala Prva prekomorska brigada, ki je štela 1886 mož. Kmalu so jih preselili v partizansko taborišče v Gravini, ki je imelo lastno poveljstvo in stražo, bilo pa je zbirna točka za jugoslovanske prekomorce, ki so tjakaj prihajali v nadaljnjem letu.
Korčula, slovenskih fantov grob
"Angleži so nas 22. decembra 1943 z bojnimi ladjami prepeljali na Korčulo, v Velo Luko. Tam so nas namestili v neko šolo, kjer smo vadili streljanje. Dobili smo ogromne stare puške brez jermena. Ko si jo postavil pokonci, je bila višja od tebe, da niti ne govorim, kako težka je bila. Nismo imeli niti kap, iz blaga smo si naredili turbane, peterokrake zvezde pa izrezali kar iz pločevine," se spominja Bucik.
Že kaj kmalu so mladi borci prekomorci okusili vso grozoto vojnega spopada. "Bili smo slabo oboroženi, popolnoma neizkušeni, nemški komandosi pa do zob oboroženi ... Nekatere fante je zagrabila panika in so nesrečniki v gosti megli zgrmeli čez pečine v morje ... V desantu na Korčulo, ki so ga Nemci izvedli konec decembra 1943, je življenje poleg 150 domačinov izgubilo več kot 300 borcev Prve in Druge prekomorske brigade, zato lahko Korčulo smatramo kot slovenskih fantov grob," opisuje Bucik, ki je tedaj imel preklemano srečo, da so ga dodelili na stražo na drugi konec otoka in se je izognil tem hudim bojem. Po bitki je neki domačin partizane s čolnom prepeljal na Hvar, od tam pa so šli na Vis, ki je veljal z močno protiletalsko in protiladijsko zaščito za neosvoljivo trdnjavo.
Na Visu se je Druga prekomorska brigada razformirala, del borcev so priključili Prvi prekomorski brigadi. Konec januarja 1944 so se prekomorci izkrcali pri Pakoštanih v Dalmaciji in se peš odpravili po centralni Bosni do Drvarja, ki je bil takrat osvobojeno ozemlje. Tam so razformirali še Prvo prekomorsko brigado, njene borce pa prerazporedili v druge enote. Alojza Bucika so dodelili v štab Prvega udarnega proletarskega korpusa.
"Spraševali so, če kdo obvlada kak poklic, in ko sem povedal, da imam šoferski izpit, so me dodelili tja, saj so potrebovali šoferje." To ga je kasneje ponovno rešilo pred najhujšimi spopadi v desantu na Drvar. "Bilo je po bitki, bil sem v štabu korpusa in gledal avion, ki je krožil po nebu in čakal na signale z ognjem, da lahko pristane in pobere maršala Tita ter ga odpelje na Vis in naprej v Italijo ..." se spominja Bucik, ki je nato prepešačil Bosno in Hercegovino ter Srbijo. V kraju Oplenac se je srečal z rusko zavezniško vojsko. "Z vojaki smo nazdravili kar iz kanistra za gorivo. Še danes ne vem, katera pijača je bila noter: vodka ali slivovka, spominjam se le, da je imela okus po nafti." 20. aprila 1944 je bil med osvoboditelji Beograda, preživel je celotno Sremsko fronto, ki je trajala več kot pol leta, bil pa zraven tudi pri osvoboditvi Zagreba, kjer je dočakal zmago nad nacifašizmom.
"Vedeli smo, kaj je prav"
Po koncu vojne ga je pot vodila v Aranđelovac v Srbijo, kjer je bil premeščen v 51. divizijo artilerijske brigade. V različnih krajih po Srbiji je služboval sedem let, vmes je opravil malo maturo, da je lahko obiskoval oficirsko šolo v Čupriji, napredoval pa je tudi do čina kapetana prve klase. A ker mu je cirilica povzročala težave, vse bolj pa je tudi pogrešal rodno Slovenijo, je bil nadvse vesel prekomande v Slovensko Bistrico.
Kmalu pa si je zaželel civilnega življenja in zaprosil je za odpust. Vojaško kariero je končal v Mučićih pri Opatiji.
Pri 28 letih je obrnil nov list in se z družinico - ženo Matildo in hčerko Lidijo - ustalil v Solkanu, službo pa je dobil pri takratnem Elektro Gorica, kjer je kot šofer oziroma vodja avtoparka delal do upokojitve. Dolga leta je bil predsednik Združenja šoferjev in avtomehanikov Nova Gorica, bil je nadvse učinkovit predsednik Krajevne skupnosti Avče, ki je poskrbel, da je njegova rojstna vas, kamor se je naposled vrnil, dobila vodovod. Še vedno pa je tudi aktiven kot predsednik krajevnega odbora Zveze borcev Avče. Ponosen je na svoja vnuka, Natašo in Petra, ter na tri pravnuke - Dilana, Žana in Lana.
Prav boli me odnos, ki ga imajo danes nekateri do naše zgodovine. S kakšnim zaničevanjem govorijo o tistih težkih časih, časih, ko smo se morali odločiti, ali se bomo uprli agresorju ali bomo njegovi hlapci
"Prav lepo mi je pri srcu, da se še kdo spomni na nas, prekomorce," je bil hvaležen za obisk. "Bili smo mladi fantje, večinoma stari od 16 do 19 let, povsem brez vojaških izkušenj, a vendarle smo bili narodno zavedni. Vedeli smo, kaj je prav, in se tako tudi odločili," je ponosen na vse, ki so se tam daleč, na jugu Italije, tedaj pridružili partizanom. "Prav boli me odnos, ki ga imajo danes nekateri do naše zgodovine. S kakšnim zaničevanjem govorijo o tistih težkih časih, časih, ko smo se morali odločiti, ali se bomo uprli agresorju ali bomo njegovi hlapci."
Bolj kot vse si Lojze Bucik danes želi, da bi lahko spet videl prapor svoje Prve prekomorske brigade. In kako zelo se je razveselil, ko mu je Franko Pleško povedal, da je domicil Prve in Četrte prekomorske brigade ne tako daleč stran, v Ajdovščini, kjer za oba prapora skrbi predsednik ZB NOB Ajdovščina Božo Novak. "Oooo, do Ajdovščine se pa lahko zapeljem kar sam," je bil navdušen Bucik, ki nam je ob slovesu zaupal še eno željo: da bi mu prihodnje leto, ko bo praznoval 100 let, Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič zapel tisto znano Mi smo borci, prekomorci …
