(POGOVOR) Boštjan Dermol: Ustvarjalnost, ki jo nosiš v sebi, ni nujno povezana z načinom življenja

Boštjan Dermol je svojo drugo zbirko pesmi pričakoval že sredi jeseni. A jo je zagodel splet tiskarskih okoliščin, tako da Trilogije, ki je izšla pri Založbi Obzorja Maribor, še ni na policah slovenskih knjigarn. Medtem pa je digitalna različica že objavljana na vseh literarnih platformah, tudi knjižničnih. Kljub temu je pred kratkim mariborska publika na literarnem večeru v Minoritih lahko spoznala poezijo, ki je na prvi vtis verjetno ne bi pripisali pevcu glasbene zasedbe Nude.

Naslov zbirke Trilogija nam že sam ponuja misel, da tukaj še ni konec. Če je Trilogija trojica, se bo nadaljevala?

Zbirka je sicer samostojno delo, a je del nečesa večjega. Sama je oblikovana v štirih liričnih stavkih. Je pa nastajala istočasno kot moj prihajajoči prvi samostojni glasbeni album. Tako pesmi v knjigi kot pesmi na albumi se v svoji vsebini tudi dotikajo enake tematike. No, tretji del, kot ga slutite, pa je nekaj, kar je še predaleč, da bi ga z gotovostjo lahko potrdil.

Od vašega literarnega prvenca je minilo osemnajst let, takrat je izšla zbirka Med tilnikom in čelom. Bili ste mlajši, verjetno sta tudi pesniški zbirki zato drugačni?

Kar se tiče vsebine, je drugačna. Kar se tiče določenih razmišljanj, pa niti ne. Jaz bi rekel, da je nadgradnja, da imata stične točke. Tudi Med tilnikom in čelom ni razigrano mladostna poezija, zagotovo je bolj eruptivna, impulzivna, ampak res, vmes se je zgodilo življenje.

Ne, to ni razigrana poezija. Prej otožno oziranje vase, iskanje odgovorov.

Zame je bila terapija, ki je trajala sedem let. Nastalo je 400 zaključenih entitet. Po prvi cenzuri jih je ostalo med dvesto in sto osemdeset, v zbirki pa jih je dobilo svoje mesto izbranih petinosemdeset. Razdeljene so v štiri zaključene celote ali, kot pravijo v literarni teoriji - v štiri lirične stavke. Vsebinsko se ukvarjam z vprašanjem o smislu življenja, obstoja, zakaj smo tukaj, z iskanjem smisla in odgovorov. Zelo eshatološka je, z veliko razmišljanja o minevanju. Ob tem pa se izrisuje tudi kontemplacija z naravo in občutki, ki se dogajajo v nas.

Kakšen je Boštjan, ki je spisal in dal sebe v teh 85 pesmi?

Predvsem iskren. Takšen, kot se tudi sam ni najbolje poznal. Ko svojim mislim tako dovoliš na papir in jih prebereš skozi prizmo časa, ugotoviš, kdo si bil, kdo si zdaj in kam greš. Ali je na ta vprašanja sploh mogoče odgovoriti?! Priznaš si, da si minljiv, majhen in krhek, kar pa te pripelje do soočanja z dejstvi in spoprijemanjem z lastnimi demoni.

Osebnoizpovedna poezija avtorja razgali zelo neposredno. Je tvegano početje. Kako ste se za to odločili?

Morda. A vse skupaj je nastajalo že nekaj časa. Od leta 2004 sta vmes nastali tudi že dve zbirki, ki pa ju nisem izdal. Pustil sem ju stati. Kot kolač, da se umedi, ali dobra enolončnica. Ni bil njun čas. Trilogija pa je moja komunikacija s svetom, ki sem jo pisal, namesto da bi se pogovarjal. Pisal sem jo naključnemu bralstvu, ki se bo prepoznalo v teh okoliščinah, in tudi točno definiranemu bralstvu ... vsem mojim, bližnjim.

Za vami je zelo introvertirano obdobje, ko je bila poezija vaša komunikacija. Neobičajno za frontmana popularne glasbene zasedbe.

Zavedam se, da sem v tridesetih letih, odkar smo z Nude začeli glasbeno pot, dajal vtis ekstravertiranega človeka. A to je bila le odrska vloga, ki pritiče. Sčasoma pa se moraš pogovoriti sam s seboj. Nekaj takšnega je bil koronski čas, ki je s svojim mirom marsikomu ponudil možnost za razmišljanje in ustvarjanje. Ljudje smo lahko pogledali vase ..., a smo se zelo hitro vrnili v "prejšnjo normalnost", v divjanje. Zelo slab spomin imamo, žal. Iskreno sem pričakoval večje sociološke in osebnostne premike.

Je vse to morda rezultat ​tridesetih let življenja na odru? Na dogodkih, zabavah, pod žarometi?

Dolga doba ... Bili smo srednješolci, ko smo začeli. Res se vprašaš, kdo si, ko tega ni. Kakšno je življenje brez tega? Kaj puščaš za sabo, kakšno sled, kakšno sporočilo? Mislim, da ustvarjalnost, ki jo nosiš v sebi, ni nujno povezana z načinom življenja. Če si kreativna duša, preprosto moraš ustvarjati. To je nuja. Ali boš to nekoč dal iz svojih rok na pogled javnosti, je spet druga zgodba. Je to posel? Ali zakaj že to počnemo? Včasih potrebujemo zunanji dejavnik, ki nekaj premakne v nas. Lahko se ustaviš sam, lahko te narava, lahko telo, dogodek v bližini. Veliko jih je bilo v tridesetih letih, a niso bili vsi enako močni. Ta trenutek zdaj je bil močan.

Boštjan, zaradi omenjenih težav knjige nisem imela v rokah. Običajno je na prvih straneh zapisano posvetilo. Kaj piše v vaši knjigi?

Njim. Njej. Njemu. Zanjo.