(POGOVOR) Društvo mrtvih pesnikov: Skušamo biti ambasadorji slovenskega knjižnega jezika v glasbi

Prišel je z gramofonsko ploščo pod roko. Pozabili smo že, kako veliki so ovitki LP-jev. Alan Vitezič, pevec legendarne novomeške zasedbe Društvo mrtvih pesnikov, je frontman v pravem pomenu besede. Veš, kdo je, čigav je in od kod je. Precej krivde nosi njegova pričeska, pa drža, če dobro prisluhneš, slišiš tudi rahel novomeški dialekt.

Tri desetletja so minila, odkar je skupina najstnikov svojemu bendu nadela ime Društvo mrtvih pesnikov. "Odločili smo se, da se poimenujemo po filmu, v katerem se dijaki s poezijo uprejo sistemu. Tam smo se našli in v tem se vidimo še danes. Med filmi, knjigami in glasbo," je Alan kot že neštetokrat doslej pojasnil, kdo so in zakaj so DMP. Bend iz dolenjskega umetniškega kotla se je na slovensko glasbeno sceno zapisal z uspešnicami, kot so Ti si vse, Rabm, Me že ma da bi te, Komu zvoni. A bolj kot te jih zaznamujejo neke druge pesmi.

Akustika je za gramofonske plošče

Danes, ko govorimo o poslušanju glasbe, se običajno soočamo s pretočnimi vsebinami, plošček še redkokdo potisne v režo glasbenega stolpa. Oni pa "flash back"- vinilka! "Res, to je naša prva vinilka, kar je glede na našo zgodovino morda malce tragično. Prvi album Iskanje smo namreč izdali leta 1992. To je bil čas, ko je gramofonska plošča šla ravno iz prodaje, zgoščenke pa so bile še predrage. Zato smo takrat prvi album izdali samo na dostopnejši kaseti. Od tam naprej so bili samo še CD-ji, do danes, ko tudi ti niso več aktualni. Zdaj se vračajo stare dobre gramofonske plošče." Vseh devet skladb na plošči z naslovom 30 je aranžiranih v sozvočju z godalnim kvartetom Corcoras, zaigrali pa so jih lani konec avgusta na akustičnem koncertu Izštekani ob svoji tridesetletnici. "Ko se akustika združi s klasičnimi glasbili, kot so godala, je zvok primeren za vinil. Bo pa razširjeni album z več skladbami na voljo tudi v pretočni obliki."

Edina nova skladba med izbrankami je Mraz, ki so jo pesniki že posneli v studiu za prihajajoči album. Na plošči 30 pa v akustični izvedbi kot naslovni singel zaokrožuje celoto dolgoletne poti benda. "Mraz sovpada z energetsko krizo. Spodbujamo ljudi, da se čim več objemajo, grejejo pod odejo ... Več bližine, manj mraza. Naš Mraz je čustvena balada, ki je nastala z mislijo o odnosih, ko se ti ohladijo, pa vendar vedno nekje najdeš sonce, ki te spet odpelje na prave tirnice."

Ko zaživijo intimne izpovedi

Tovrstna muzika v ospredje privabi besedilo pesmi, publika jo sprejme skupaj z zgodbo in tega si DMP želi že od svojih začetkov. "Skušamo biti ambasadorji slovenskega knjižnega jezika v glasbi. Ne želimo, da ta izumre ali da ga povozi angleščina. Ob akustičnem zvoku benda se skladbe izčistijo. Ljudje bolj razumejo besedila, se z njimi poistovetijo. Zato so pesmi na tem albumu izrazitejše, močnejše." Nekateri bendi z glasbo dajejo energijo, drugi stavijo na ritem in zabavo, moč DMP pa je v zgodbah njihovih pesmi. Z njimi se kali tudi publika. Dober pokazatelj tega je, meni Alan, da so nekoč slovensko publiko osvajali s svojimi nekoliko bolj zabavnimi hiti, a danes to niso njihove najpomembnejše pesmi. Nekatere so šele skozi leta postale uspešnice. "Takšna je Ti si vse, ki ob lansiranju leta 2001 še ni bila uspešnica, medtem ko je desetletje kasneje postala mega hit. Z leti pridobiva priljubljenost tudi Nebo nad Berlinom, ki se ni prebila na sam vrh radijskih lestvic. A ko danes na koncertih vprašamo publiko, katero pesem želijo slišati, je odgovor ravno ta skladba," pojasni Vitezič in dalje razmišlja, da skozi leta bend pride do lastnega glasbenega izraza, ki mu tudi osebnostno najbolj ustreza. Danes so člani, torej ob njem še Boštjan Artiček, Tomaž Koncilija, Marko Zajc in Peter Dekleva, vendarle moški, ki so že ujeli petdesetko ali pa se ji približujejo. Zanje je na prvem mestu kakovostna glasba.

"Če so pred časom na naše koncerte hodile najstnice in je bila najpomembnejša zabava, je danes v prvi vrsti storytelling, torej pripovedovanje zgodb. Osebne zgodbe, intimne izpovedi, čustva ... Ti pa zaživijo v klubih za sto, dvesto ljudi. To je nekaj najlepšega in s tem dobiš prave fene, ki postanejo tudi znanci in prijatelji. Seveda pa smo še vedno tudi za evforijo s skakanjem pod odrom, ko se priključimo na elektriko in zarohnimo na večjih odrih in festivalih."

Kovček s knjigami

Katera pa je njihova najljubša? "Komu zvoni. Je tako glasbeno kot idejno najbolj blizu temu, kar DMP smo. Kot sem že omenil, smo se našli med filmi, knjigami in glasbo. In Komu zvoni je sestavljena iz devetindvajsetih naslovov literarnih del. Leta 2007 je skladba izšla na albumu Vojna in mir. Imel sem melodijo, Tomaž pa je predlagal, da bi besedilo sestavili iz naslovov svetovnih in domačih knjižnih uspešnic." Uspelo jim je sestaviti tekst, ki mu ni bilo treba dodati niti ene dodatne besede, zgolj naslovi govorijo. In vsak lahko v pesmi najde svojo zgodbo.

Fantje so devetindvajset knjig spravili v kovček in si zadali, da bo potoval med njimi in jih bodo prebrali. Zanimiva spodbuda bralne kulture, a je še niso zaključili. "Naš Tomaž, ki je profesor slovenščine, je večino knjig res prebral, jaz imam še veliko dela. Dolgo sem se mučil z Vojno in mir. Včasih nisem bil zanesen bralec, šele na fakulteti sem začel pogrešati slovenščino in knjige so postale neki nadomestek šolskih ur knjižne besede. Danes zelo rad berem in mi to koristi kot avtorju pesmi. Ko napišeš več kot sto besedil, ti začne zmanjkovati besed. Ne želim se ponavljati in zato rad iščem nove formule, nove ideje, besede, ki spodbudijo novo zgodbo." Inspiracija je lahko karkoli.

Alanovemu sinu Jonu Viteziču, ki prav tako že stopa po samostojni glasbeni poti, je najljubša njihova Pingvin. Njegov oče jo je napisal, ko je gledal dokumentarni film o življenju pingvinov in našel vzporednico s sodobnim življenjem. "V tem, kar pingvini počnejo, sem prepoznal ljudi. Hodimo v vrsti eden za drugim, ne razmišljamo s svojo glavo. Kamor gre horda, gremo vsi - promet v kolonah, vrste v nakupovalnih središčih … Ideje so vsepovsod, tudi v sanjah. Če ideje ne razviješ takrat, ko jo doživiš, se je težko vrniti v stanje tistega trenutka," razmišlja pesnik in dovoli, da gredo nenapisane pesmi svojo pot.