(POGOVOR) Igor Škrinjar iz Bistrice ob Dravi: Tek je ob spremembi prehrane prava pot do cilja

Ljudi, ki tečejo na maratonih ali drugih tekaških prireditvah, je vedno več, njihovo število narašča tudi v Sloveniji. Vsak maratonec ima svojo zgodbo, vsak se rad spominja, kdaj in zakaj je začel teči, vsak je ponosen na to, kar mu je uspelo in kar bo še dosegel. Na teh straneh smo nedavno zabeležili izjemni tekaški zgodbi Karla Vrbnjaka iz Dragotincev v občini Sveti Jurij ob Ščavnici in Marije Brumen iz Zgornje Korene v občini Duplek, tokat pa nam svoje tekaške podvige predstavlja Igor Škrinjar iz Bistrice ob Dravi v občini Ruše.

Nad kilograme s tekom

"Kot mladenič se nisem ukvarjal s športom, bil sem brez kondicije, imel sem prekomerno težko, pri 163 centimetrih višine sem tehtal okrog 85 kilogramov, težo sem hotel zbiti z dietami, a ni nič pomagalo. Natančno se spomnim: bilo je leta 2006, ko sem se odločil, da bom močno spremenil način življenja, da se bom predvsem več gibal in tudi pazil na prehrano. Obul sem navadne športne copate in po moji oceni odtekel približno pet kilometrov, za kar sem porabil približno 22 minut. Menil sem, da sem pretekel približno pet kilometrov, a ker nisem imel občutka, ali je to res, sem sedel v avto, z njim prepeljal isto razdaljo in ugotovil, da pot ni bila daljša od treh kilometrov. Kljub temu sem se počutil kot zmagovalec. Od tedaj sem redno tekel in kilogrami so se začeli 'topiti'. Takoj sem vedel, da je tek ob spremembi prehrane prava pot do želenega cilja," je pojasnil Igor Škrinjar odločitev, zakaj je poležavanje na domačem kavču zamenjal s tekom v naravi. "Leta 2006 sem se prijavil za tek na 21 kilometrov v Radencih, ker sem si do takrat že nabral veliko tekaških kilometrov. Razdaljo sem zmogel brez večjih težav preteči v 1 uri in 58 minutah. Počutil sem se ponosnega, bil sem zelo zadovoljen in začel sem še bolj intenzivno teči."

V lov na prestižno priznanje

Za Škrinjarja je tek postal sestavni del življenja in ni bilo dneva, ko ne bi bil obul tekaških copat in tekel po različnih poteh v okolici Bistrice ob Dravi, Ruš, Maribora, na atletskem stadionu Poljane in še kje drugje. "Nabiral sem kilometre in leta 2010 se je na moji tekaški poti zgodila prelomnica: odtekel sem prvi maraton v Ljubljani, leta 2011 pa maraton na Dunaju, čas 3 ure, 59 minut in 36 sekund pa mi je vlival tudi veliko samozaupanja in v meni utrdil spoznanje, da sem sposoben tudi takšnih naporov, kakršne terja maraton," razloži Škrinjar.

"Po horoskopu sem bik, torej trmast človek, zato sem si zadal nov izziv, da bom leta 2019, ko sem dopolnil 50 let življenja, pretekel 50 maratonov, med njimi tudi vseh šest (Berlin, London, New York, Chicago, Boston in Tokio), ki veljajo za največje (World Marathon Majors). Glede na to, da sem do tedaj kilometre nabiral sam, sem iskal možnosti, da tečem organizirano in pod nadzorom, s čimer bi se tekaško tudi izpopolnil. Leta 2010 sem se pridružil tekaški skupini TAO na Ptuju, od leta 2018 pa treniram pod vodstvom nekdanjega zelo uspešnega maratonca Igorja Šalamuna. Vidno sem napredoval in se leta 2013 s še nekaterimi sotrpini iz ptujske skupine prijavil na maraton v Berlinu in ga tudi odtekel. V želji, da leta 2019 ob srečanju z abrahamom pretečem svoj 50. maraton, sem stopnjeval število nastopov na maratonih, jih v letu 2016 pretekel kar enajst, v letu 2017 pa osem," doda sogovornik.

"Teči na toliko maratonih v enem oziroma dveh letih je neobičajno, morda tudi nespametno, a predvsem nezdravo početje, zato sem večkrat razmišljal, da bi vse skupaj opustil, da se tega ne grem več. Zgodilo se je tudi to, da sem po enem od maratonov po prihodu v cilj odvrgel tekaške copate in rekel: 'Nikoli več.' Pobral jih je moj prijatelj Dejan. Moji prebliski, da bi nehal teči maratone, pa se niso več pojavljali. Večkrat sem tekel na maratonih v Ljubljani, Radencih, pa na Istrskem maratonu, pretekel sem vse slovenske maratone in vse maratone po republikah bivše države. Maratone sem tekel v 17 različnih državah. Do sedaj sem jih pretekel 48."

V Ameriki je maraton šov

Po Berlinu se je Škrinjar odločil za nastop na maratonu v New Yorku, nanj je povabil tudi prijatelja Boštjana. "Z zadovoljstvom se mi je pridružil, odpotovala sva prek luže, odtekel sem 42 kilometrov in 195 metrov in po tekmovanju sem bil z mislimi že pri naslednjih maratonskih podvigih. Na vse sem se dobro pripravil in sem odtekel še nekaj maratonov, med njimi ob berlinskem še štiri za osvojitev priznanja World Marathon Majors, in sicer v Londonu, New Yorku, Chicagu in Bostonu. Po organizaciji izstopa maraton v New Yorku, tam znajo narediti šov, ob progi se zbere več kot dva milijona gledalcev. Zame najuspešnejši je bil maraton v Chicagu, na katerem sem s časom 3:35 postavil osebni rekord. Vsi ameriški maratoni so odlično organizirani, še posebej tisti v Bostonu, vse se odvija natančno kot švicarska ura. Naj omenim še maraton v New Yorku, na lanskem je v cilj priteklo več kot 55 tisoč udeležencev, tudi osip je bil neznaten," razloži sogovornik.

Na tokijski maraton ne moreš kar tako

Na zadnjo maratonsko preizkušnjo, s katero bi zaokrožil število šestih pretečenih maratonov, nujnih za omenjeno prestižno priznanje, se je Igor Škrinjar vestno pripravljal. Čeprav mu delovne obveznosti - zaposlen je kot direktor kadrovske službe v podjetju Sava turizem s sedežem v Ljubljani - vzamejo veliko časa, je treniral domala vsak dan, ne glede na vremenske razmere, tu in tam je pretekel tudi do 30 kilometrov na dan. "Maraton v Tokiu, ki je bil 2. marca, je bil zadnji od šestih, ki sem jih moral preteči na poti do uresničitve sanj. A pot do tega, da se pojaviš na startu maratona v japonski prestolnici, ni enostavna. O tem sem se lani na maratonu v Radencih pogovarjal tudi z gospo Marijo Brumen, s katero sem se že pred tem večkrat srečal na maratonih. Povedala mi je, da se bo prijavila na maraton leta 2025 v Tokiu, ki da je zelo zahteven, a tudi prijava nanj je zelo zapletena. To se je izkazalo kot točno. Ob prijavi na maraton sem prirediteljem posredoval podatke, da bom v dobrodelne namene, in sicer za bolne otroke, daroval določeno vsoto denarja. Ko sem iz Tokia dobil sporočilo, da sem vpisan na startno listo, je bila moja naloga le še, da izpolnim obljubo o donaciji. V pogovoru z Marijo sem izvedel, da je tudi njej uspel vpis na startno listo," pojasni Škrinjar.

Med tekom je treba tudi na malo potrebo

Na pot v Tokio se Škrinjar ni podal sam, ampak v družbi sina Luke in prijatelja Boštjana ter njegovega sina Matica. "Z Boštjanom sva tekla, otroka pa sta spoznavala japonsko prestolnico. Tek je bil čustven, ker sem vedel, kaj me čaka na cilju," ponosno pove Škrinjar. "Tokijski maraton je zelo atraktiven, proga je zelo lepa, predvsem ravninska, ustrezna je za postavljanje rekordov, a sle po rekordu nisem imel, med tekom sem želel le uživati. Krize nisem preživljal v nobenem trenutku, čeprav me je bilo malo strah, saj sem pred potjo v Tokio nekaj časa bolehal," razloži sogovornik in omeni še nekaj zanimivosti iz Tokia. "Prebrali smo, da ob progi nikjer ni dovoljeno lulati, če te ujamejo, te diskvalificirajo. Toda ker moraš med maratonom piti veliko tekočine, je jasno, da te pritisne in moraš odtočiti. To je mogoče v montažnih straniščih, ki so nameščena ob progi, in ko sem moral na potrebo, sem naletel na vrsto čakajočih, čakanje je bilo neprijetno. Ko sem prišel na vrsto, sem odtočil in nato tekel naprej. Med tem sem naletel tudi na slovenske navijače s slovensko zastavo, za hipec sem se ustavil pri njih za priložnostno in spominsko fotografijo ter nato nadaljeval tek."