Televizijski in dramski igralec Primož Forte je eden najbolj prepoznavnih obrazov Slovenskega stalnega gledališča. Od leta 2005 je član tržaške umetniške ekipe, v okviru katere je odigral na desetine pomembnih vlog. V letošnji sezoni je bil dvakrat "literarni" junak - kot Anton Jedliček v predstavi Nekaj v zraku po noveli Vladimirja Bartola in Mario v predstavi Mario in čarodej po noveli Thomasa Manna.
Kako se spominjate vstopa v Slovensko stalno gledališče?
Bilo je prej naključje kot cilj. Sem Ljubljančan in v Ljubljani je veliko gledališč, kjer bi se lahko razvijal in ustvarjal. Najbrž bi se, ko ne bi bilo Marka Sosiča. Leta 2004 sem zaključil akademijo in nato nastopal v različnih predstavah - tako v gledališčih kot na neodvisni sceni. Moj cilj je bil čim več ustvarjati in se razvijati kot igralec - z željo, da me kdo opazi in me angažira v projektih. Marko je bil takrat umetniški vodja SSG in k sreči tudi selektor za Borštnikovo srečanje. Tisto sezono me je videl v nekaj predstavah po Sloveniji. Predstavil mi je svojo vizijo teatra v Trstu in me povabil v ansambel. Imel sem še nekaj drugih ponudb, ampak Marko me je prepričal, da sem se preselil v Trst, se pridružil desetčlanskemu ansamblu in začel pisati novo zgodbo. Takrat nisem poznal tržaške scene, vendar sta me tržaška ter primorska energija in ustvarjalnost kmalu prevzeli in tukaj sem si ustvaril življenje in družino. Tako letos končujem že osemnajsto sezono kot član ansambla.
V SSG imamo srečo in nesrečo
Koliko je za vas pomemben dober odnos z igralsko ekipo v določenem študiju?
Ustvarjanje predstave si predstavljam kot sodelovanje mnogih dejavnikov - od režiserja do igralske ekipe, koreografinje, kostumografinje, dramaturginje, producentke oziroma gledališke hiše in drugih. Vsak od teh dejavnikov prispeva svoj del v mozaik ustvarjanja predstave. In igralska ekipa je zagotovo eden od osnovnih in najpomembnejših elementov pri ustvarjanju vsake predstave. V SSG imamo v tem pogledu srečo in nesrečo. Trenutno nas je v ansamblu le peščica. Tako imamo v večini študijev priložnost, da sodelujemo z gostujočimi igralci, ki prihajajo iz Slovenije. To nam omogoča, da ves čas spoznavamo nove obraze, nove soigralce in soigralke, ki prinašajo svežino in ponudijo svoj pogled na svet, kar pripomore h kakovosti pri študiju predstave. Po drugi strani pa številčnejši gledališki ansambli zagotavljajo kontinuiteto, so v določenem smislu družina, ki se med sabo pozna, se dopolnjuje in skupaj umetniško raste. Večji ansambel dopušča tudi večje število ponovitev in bolj koherentno delo na vajah, saj je igralcem v ansamblu to prioriteta, medtem ko imajo gostujoči igralci med študijem in kasneje, ko naj bi se predstava čim več igrala, seveda tudi svoje obveznosti po celi Sloveniji. Tako se v SSG trenutno pri vsakem študiju ustvari mehurček, ekipa, ki se najprej spoznava, se zaljubi, skupaj ustvari predstavo, nato pa se ta mehurček razblini in v naslednjem študiju se začne zgodba graditi praktično na novo.
Ukvarjali ste se z različnimi zvrstmi. Kaj manjka v vašem seznamu želja?
Res je, da sem poskusil že veliko stvari, ki me zanimajo. Od dela v gledališču, na televiziji, nekaj malega tudi pri filmu. Pa radijske igre, sinhronizacija risank, televizijske in radijske reklame, vodenje prireditev in drugo. Zadnje čase me vedno bolj mika, da bi se preizkusil tudi kot režiser. Občutek imam, da se je z leti, ob sodelovanju z mnogimi odličnimi režiserji, od katerih sem se marsičesa naučil, v meni oblikovala lastna poetika, način gledanja na svet, ki bi ga rad prenesel na oder. Tako se zadnje čase tudi sramežljivo spogledujem tudi s tem. Pa tudi vodenje televizijske ali radijske oddaje bi me zanimalo. Tega res še nisem počel in bi rad poskusil.
Je bila televizijska izkušnja poučna v širšem smislu za razvoj vašega poklica in pristopa k delu?
Zelo. Ustvarjanje predstave v gledališču je zanimiv, dolgotrajen proces, kjer se vsak dan na vajah počasi poglabljaš v vlogo. To je proces, ki traja od bralnih vaj do aranžirnih, od kostumskih vaj in generalke do premiere in ponovitev predstave. Ustvarjanje vloge na televiziji pa ima drugačen princip. Igra pred kamero ti daje vpogled v bolj energično ustvarjalno okolje, vlogo večinoma kreiraš sam doma - in ko prideš na snemanje, moraš biti pripravljen. Poleg tega ti je kot igralcu omogočeno, da spoznaš televizijski, sprotni način dela. Lahko rečem, da sem iz izkušenj snemanja za televizijo odnesel veliko pozitivnih in koristnih stvari, za katere sem hvaležen.
V predstavi Mario in čarodej igrate v vlogi Maria, ki je žrtev manipulacije iluzionista. Bi nam predstavili proces dela in vtise ob stiku s tem likom in njegovim kontekstom?
V bistvu je Mario žrtev iluzionista in družbe, ki ji pripada. Mali človek, natakar, deklica za vse v malem obmorskem mestu v Italiji. On je delavec, ki skuša vsem ugajati, tako v poklicnem kot v zasebnem življenju. Kljub temu pa pripada neki skupini ljudi, ki vsa poletja preživijo skupaj in med katerimi se je vzpostavila določena hierarhija, celo neka nastrojena miselnost proti, denimo, tujcem. Takšna skupina ljudi lahko na nek način pogoltne posameznika, ga na koncu pripelje do dejanja, ki ga od njega nihče ne bi pričakoval. Že nekaj časa sem si želel, da bi Ivana Djilas s svojo ekipo, v kateri so res sami profesionalci, umetniki po srcu, prišla režirat predstavo v SSG. Zdi se mi, da Ivana iz vsakega igralca na nek človeški, oseben in zanimiv način potegne zelo veliko. Pa ne samo iz igralcev, iz vsakogar, ki sodeluje pri ustvarjanju predstave. Omeniti moram vsaj še koreografinjo Mašo Kagao Knez in avtorja glasbe ter korepetitorja Boštjana Gombača, mojstra zvokov. Z obema sem sodeloval prvič in oba sta zelo pripomogla k stilu in sporočilu predstave. Ne nazadnje pa globok poklon tudi za mlado harmonikašico Ivano Kresevič, ki se je fenomenalno vklopila v študij in je nekakšen motor predstave, saj nas v živo spremlja in zelo lepo oblikuje vzdušje. Vzdušje pri študiju pa je bilo posebno tudi zato, ker naša draga inspicientka, rekviziterka in vodja predstav Sonja Kerstein po 40 letih v SSG zapušča gledališče in se po tej premieri podaja novim, penzionerskim izzivom naproti. Pogrešali jo bomo.
Na osnovi dolgoletne izkušnje na odrih in pred kamero - katere so najpomembnejše lastnosti osebe, ki se želi ukvarjati z igralskim poklicem?
Z igralskim poklicem se ukvarjajo različni ljudje, ki imajo zelo različne lastnosti, in menim, da je tako prav. Samo če bo gledališče svet v malem, z različnimi ljudmi s svojimi lastnostmi, bo lahko pokazalo pravo ogledalo družbi, svetu in ljudem. Sta pa pomembna talent, brez katerega ne gre, in motivacija. Igralski poklic ne sme biti hitro sredstvo za doseganje slave in prepoznavnosti, kot se pogosto dogaja. To je maraton, način življenja, ki prinaša lepe in tudi naporne trenutke - in tega bi se morali mladi zavedati, ko se odločajo za ta poklic.
