(POGOVOR) Tisti odbojkar, ki je najraje skakal na glavo

"Ko je oče v časopisu zasledil razpis, da vpisujejo v Srednjo fizkulturno šolo v Ljubljani, sem se prijavil nanj, leta 1952 sem končal šolanje. Tedaj mi je profesor Drago Ulaga svetoval, naj grem opravljat pripravništvo na Bled; tam sem dva meseca delal kot trener plavalcev in skakalcev v vodo. Skoki so me tako prevzeli, da sem jih nekaj časa tudi treniral in uspešno tekmoval. Celo na prireditvi Radenska noč sem nastopil v skokih v vodo," ponosno razloži Šonaja.

V vojski ribanje talnih ploščic

Marjan Šonaja je kot štipendist mariborskega okraja po končanem šolanju v Ljubljani dobil zaposlitev v vzgojno-poboljševalnem domu v Veržeju. "Nekateri gojenci so bili samo štiri pet let mlajši od mene, težko jih je bilo obvladovati. Ni mi bilo lahko in razmišljal sem, kako naj se rešim tega pekla. Našel sem jo s prijavo na služenje vojaškega roka," pove. Napotili so ga v podoficirsko šolo v Vipavi, služenje vojaščine pa je bilo zanj grenka izkušnja.

"Leta 1953 je bil zaradi napetosti na meji z Italijo zaukazan premik vojske, in neke noči smo se peš napotili proti Ajdovščini in od tam z vlakom proti Novemu mestu, kjer naj bi čakali na nove ukaze. Namestili so nas v barake, kjer je bilo polno uši in stenic, režim je bil zelo strog, oficirji so nas po nekajkrat na dan prisilili, da smo ribali s ploščicami obložena tla in počeli še drugo, kar ni imelo veliko skupnega s služenjem vojaškega roka. Kot gojenci podoficirske šole smo imeli skrajšano služenje v JLA in po dobrem letu so se končale moje muke. Vrnil sem se domov in se jeseni leta 1954 vpisal na Institut za športno vzgojo, šolanje leta 1958 končal, dobil zaposlitev v Srednji kemijski šoli Ruše in tam poučeval telesno vzgojo do leta 1995, ko sem se upokojil."

Ivo Hvalica si ga je zapomnil

Še preden je šel k vojakom, je Šonaja v Rušah začel trenirati odbojko. Rad se pohvali, da je kot mladenič žogo pobiral tudi tedanjemu proslavljenemu reprezentantu Vladu Skerbinjeku in tudi občudoval njegovo igro. "Po vrnitvi iz JLA sem resneje začel trenirati odbojko. Ekipa Partizana Ruše, v kateri sem bil organizator igre, se je večkrat spoprijela z ekipo Selnice ob Dravi, na drugi strani reke Drave, tekme so bile izjemno zanimive. V Rušah se je zbralo tudi do 250 navijačev, ki so navijali za ene ali druge. Leta 1962 smo se ruški odbojkarji združili s selniškimi in pod nazivom OK Zoris igrali na pokalnem tekmovanju Slovenije v Kanalu. Za mariborskim Branikom smo osvojili drugo mesto, a ker so se Mariborčani odpovedali igranju za jugoslovanski pokal v Skopju, smo nanj potovali mi, premagali smo eno od ekip, druge tekme pa izgubili," je pojasnil Šonaja. Pokalnega tekmovanja v Kanalu ne bo nikoli pozabil: "Tam sem spoznal poznejšega poslanca Iva Hvalico, bil je velik navijač kanalskega kluba, in ko smo premagali Kanalce, ni skrival razočaranja. Ko so bili nekaj let pozneje, ne spomnim se točno kdaj, v Kanalu na ekskurziji gimnazijci iz Ruš, jih je srečal Hvalica in vprašal, od kod so. Povedali so, da iz Ruš, in naročil jim je, da pozdravijo Šonajo."

Sodil za desetko

Leta 1964 je Marjan Šonaja prestopil v OK Maribor, saj je tedaj in tudi pozneje za mariborski klub igralo veliko Rušanov in odbojkarjev iz bližnjih krajev. "Maribor je igral v slovenski ligi, bili smo konkurenčni tekmecem, leta 1965 smo osvojili naslov republiškega prvaka, a se v kvalifikacijah nismo uvrstili v drugo jugoslovansko zvezno ligo zahod, nam pa je to uspelo leta 1970, potem ko smo spet osvojili naslov republiškega prvaka," se spomni Šonaja. Leta 1971 je še igral za mariborski klub - ta je v drugi ligi nastopal neprekinjeno do leta 1978 - nato pa se igralsko upokojil.

"Vmes sem se poskušal kot trener, ni mi najbolj ustrezalo, zato sem se odločil, da grem med sodnike. Opravil sem izpit za republiškega sodnika in nato še za zveznega, tako da sem sodil tekme v republiški ligi in zvezni ligi. Najtežje je bilo soditi na tekmah v Kaknju, Brčkem, Bihaću, Modrići pa tudi v Osijeku in na Reki. Nikoli nisem bil tepen, bil pa sem večkrat zmerjan z različnimi pridevniki. Primerili sta se mi dve napaki, ki ju nisem pozabil, v Osijeku in na Reki. Tolažil sem se s tem, da ju nisem naredil namerno, saj sem vselej skušal soditi pošteno in brez navijaških nagnjenj, vendar sem bil v očeh tistih, ki so menili, da sem jih oškodoval, črna ovca. Zmotiti se je človeško, pravi pregovor, zato si spodrsljajev nisem preveč gnal k srcu.

Ni bil komolčar

Ponosen sem, da sem na eni od tekem na Reki, ki sva jo sodila s Hugonom Debevcem, očetom strelca Rajmonda Debevca, dobil oceno deset, kar je bila v odbojki redkost," opiše Šonaja del svoje sodniške poti. Ob tem pa z grenkim priokusom razloži, zakaj ni postal mednarodni sodnik: "Odbojkarska zveza Slovenije mi je omogočila, da si s sojenjem na nekaj mednarodnih tekmah pridobim možnost opravljati izpit za mednarodnega sodnika. Med drugim sem v italijanskem Viareggiu sodil tekmo med Italijo in Japonsko. A naziva mednarodnega sodnika nisem dočakal. Eden od pomembnih razlogov, zakaj ne, je bil ta, da nisem bil član zveze komunistov, komolčar pa prav tako ne. Potem ko sem pri starosti 55 let zaradi predpisov moral opustiti sojenje, sem bil deset let delegat na tekmah slovenske in jugoslovanske zvezne lige, kjer sem čutil pritiske sodnikov z željo, da jima dam visoko oceno za sojenje, pa pritiske gostiteljev ali gostov, ki so bili nezadovoljni s sodniško odločitvijo in so pričakovali, da bom posredoval, pa pritiske navijačev ..." se spominja Šonaja.

Odbojko igral do nedavnega

Naš sogovornik je tudi po koncu aktivnega udejstvovanja ostal zvest športu, s katerim je prijateljeval več kot pol stoletja. Z odbojkarskima prijateljema Jožetom Brudermanom in Vilijem Prosenjakom je zaigral za ekipo veteranov Društva upokojencev Fram. "Po letu ali dveh sem tedanjemu predsedniku DU Selnica ob Dravi Ivanu Majstru predlagal, da bi ustanovili veteransko odbojkarsko ekipo, in to se je leta 2003 tudi zgodilo. Bili smo zelo uspešni, do leta 2019 smo večkrat osvojili naslov prvaka Zgornjepodravske pokrajinske zveze društev upokojencev Maribor. Zanjo so v prvih letih ob meni in Brudermanu igrali še Stanko Dugonik, Ivan Majster, Danijel Kajzer, Vlado Kenda, Adi Možič, Zvonko Kreuh, Ivan Karčovnik, Rado Gorenak, Rado Kraner, Darko Kajzer, Jože Sršen, Branko Praprotnik, Bruno Brglez in Zdravko Marin, pozneje pa so se jim pridružili še Jože Perše, Mirko Pipuš, Valter Brunšek, Mitja Pušnik, Mirko Križe in Edi Čepe. Za ekipo sem igral in jo nekaj časa tudi vodil do pred nekaj let, ko sem si poškodoval ramo, od tedaj fante samo še spodbujam na tekmah," razloži Šonaja.

Rok je odbojkarski biser

Ne pozabi omeniti žene Tee in sina Marka."Soproga in sin sta mi vsa leta, ki sem jih namenjal odbojki, stala ob strani. Tudi sin je igral odbojko za ekipo Turbine Selnica ob Dravi," ponosno pove. Šonaji ni bilo nikoli žal, da je mladost in tudi zrela leta namenil odbojki. "Odbojka mi je dala veliko, predvsem zadovoljstva, veliko prostega časa sem žrtvoval zanjo, a mi za to nikoli ni bilo žal. Sedaj spremljam tekme mariborskih ekip v dvorani Tabor in Lukni. Žal mi je, da se je Iza Mlakar, biser slovenske odbojke, odločila za slovo. Na srečo se je pojavil mladenič iz mojih krajev, prav tako odbojkarski biser, Rok Možič, ki ima vse možnosti, da se razvije v vrhunskega igralca," je prepričan Šonaja. Redno skrbi za zdravje. "Vseskozi kolesarim, tudi veliko hodim v okolici Selnice ob Dravi, rad sem na svežem zraku in še posebno na soncu. S pojavom koronavirusa se vseh aktivnosti lotevam bolj previdno. Proste urice namenjam tudi branju Večera, naša družina je nanj naročena od vsega začetka, že od leta 1945, in gledanju televizije; privlačijo me predvsem šport in poučne oddaje, še najmanj gledam in poslušam politiko," nam je ob koncu srečanja dejal Šonaja.