(POGOVOR) Vijoličasta ekonoma: Ne bojiva se potovanja, bojiva se le turške carine

Vsak igralec ima vsako jutro na centimeter natančno pripravljena svoja oblačila za trening, nad in pod njimi je listek z imenom, razlaga Janko Veselič ob predvajanju video posnetka, na katerem se vidi, kako je ob hotelski sobi, ki postane improviziran ekonomat vijoličastih na pripravah, na hodniku vsako jutri nastavljena oprema. V sobi je vse zloženo za naslednje dni. "Vratarji imajo pri Janku posebno mesto," pristavi Robert Knuplež, zadolžen za prevoz in pripravo rekvizitov, ki jih ekipa potrebuje na treningih. Veselič, nekdanji vratar in trener vratarjev, in Knuplež, ki je v klub prišel iz teniškega kluba Branik, kjer je sodeloval z Bojanom Banom, sta že 14 let dobro uigran dvojec in priljubljena člana ekipe med nogometaši, saj vsak trenutek dneva skrbita, da bi imeli igralci vse pripravljeno. V Mariboru jima pomaga tudi perica Tatjana Fiedler. Preden sta se prejšnji konec tedna odpravila s kombijem na več kot 2000 kilometrov dolgo poz iz Beleka v Maribor, smo z njima govorili v hotelu Kaya Palazzo, kjer so med zimskimi pripravami letos bivali nogometaši Maribora.

Ekonomi v NK Maribor imajo gibljiv urnik dela, nogometašem so na voljo, ko jih ti potrebujejo, delajo tudi pred njihovimi aktivnostmi in po njih. Toda največji izziv za Veseliča in Knupleža so prav zimske priprave. Ko se s kombijem odpravita na dolgo pot iz mesta ob Dravi do vijoličaste baze ob turški obali Sredozemskega morja blizu Antalye. Knuplež poskrbi za papirje, vožnja je v večji meri v pristojnosti Veseliča, toda zaradi dolžine poti za volan sedeta oba. Letošnja pot v Turčijo je trajala 36 ur, dvojec jo je opravil brez spanca.

V Turčiji tehtajo vozilo na 200 kilometrov

"Že priprave na odhod v Turčijo so dolgotrajne. Trajajo mesec dni, sploh pa zadnji teden. Priprava pomeni več kot sama pot. Treba je prešteti vse artikle, jih vpisati na seznam, stehtati, spakirati ... Veliko časa vzame tudi priprava papirjev. Seznam jaz predam sodelavki Mojci, ona pa nato Robertu, ki se ukvarja s carino," razlaga Veselič. "Urediti je treba ATA-zvezek, mednarodno carinsko listino za poenostavljen postopek v cestnem transportu. Na gospodarski zbornici Slovenije se ATA-zvezek ratificira. Dan pred odhodom gremo na carinsko izpostavo v Mariboru, da postopek odprejo - in s tem se odpre pot. Tam naredijo kontrolo in stehtajo vozilo," razloži Knuplež. Ob tem se dvojec nasmeji, saj je včasih pri tehtanju treba kaj "skorigirati".

Avto s potnikoma tehta 3500 kilogramov, opreme lahko naložita za 1150 kilogramov. Vijoličasto vozilo ponavadi presega dovoljene kilograme za nekaj kilogramov. "Glede teže so Turki zelo rigorozni na svojih cestninskih postajah, pogosto je treba plačati kazen," pove Veselič. "Vsa transportna vozila izločijo in pošljejo na tehtanje. Ko greš čez tehtnico, se prižgejo vse rdeče luči. Če ne veš, kaj se dogaja, te lahko kap. A poravnaš kazen in greš naprej," razkrije Knuplež. Še vedno pa je takšna oblika poti za Mariborčane cenejša, kljub dodatnim stroškom na poti, povesta, kakor da bi opremo poslali z letalom. "Midva se ne bojiva potovanja. Bojiva se le turške carine. To je najtežja stvar. Težko je to razložiti, kako vse poteka. To moraš doživeti," nadaljuje Veselič.

Na turški meji čakala že 40 ur

Letošnja pot v Turčijo je bila ena hitrejših do zdaj, saj sta se Veselič in Knuplež proti jugovzhodu odpravila v času pravoslavnega božiča. "Nikoli se nama še ni zgodilo, da bi se na terminal kar zapeljala. Letos se je zgodilo prav to, tako na hrvaško-srbski meji kot v Dimitrovgradu, kjer sva vstopila v Bolgarijo. Meje so bile prazne. Ko pa prideš na bolgarsko-turško mejo, pa veš, kako bo. Na to se vsakič pripravljava vse leto," razlaga Veselič. In kaj ju čaka tam? "Lahko čakaš deset ur, lahko pet ur, kakor sva letos. Lani, ko sva se vračala, sva na meji čakala 40 ur. Tam ti rečejo, da parkiraš in čakaš. Včasih te pozdravi z mahanjem roke na pet ur, ti pa čakaš," se smeji Veselič.

Na pot se Veselič in Knuplež odpravita po zadnjem treningu ali tekmi vijoličastih pred odhodom na priprave. Ker mora oprema v Turčijo prispeti pred nogometaši, sta tako mariborska ekonoma časovno omejena, na poti pa se ne ustavljata. "K sreči imamo v zadnjih letih dovolj opreme doma, da se ne čaka res povsem na zadnji trenutek, toda veliko manevrskega prostora nimamo. Letos je za igralce zadnji dan pred odhodom poskrbela Tatjana, ki stvari obvlada," je povedal Veselič. Sogovornika sta naštevala, kakšne težave so imeli drugi slovenski klubi, ko so s kombijem opremo peljali v Turčijo, tudi Hajduk, čigar prevoznika so na bolgarsko-turški meji poslali v Sofijo na carino. "Ko dva dni pred prihodom ekipe v Turčijo kreneva iz Maribora, nimava v glavi nič drugega kakor Belek. Belek - in to čim prej. Brez spanja. Ko sva v Beleku, lahko zaspiva, a ne za dolgo, saj morajo imeti ob prihodu vse pripravljeno za prvi trening. Ob tem pa morava še v Antalyo, ko prispejo, da prevzameva prtljago, ki jo imajo na letalu. Jaz moram razložiti vse škatle z oblačili, Robija čaka priprava rekvizitov za treninge. Če nisi uigran, je vse to težko izpeljati. Šola ti pri tem delu ne pomaga kaj dosti," poudarja Veselič.

V Beleku kot doma

V Turčiji je ekonomat za igralce pripravljen kakor v Ljudskem vrtu. "Pripravljene so mize, na njih oprema. Zaposlene iz hotela, tiste, ki perejo, povabimo v sobo, da vidijo, kako je vse zloženo. Ko so nama prvič vrnili oprano opremo, pa je bila nametana, sva jim razložila, kako smo navajeni mi. Hitro so popravili. Česar niso popravili oni, sva midva. Po petih dneh so se nekako približali našim standardom. Grdo je videti, ko je ena oprema zložena na širino 20 centimetrov, druga pa na 50 centimetrov. Kako to izgleda? Mi imamo red. Igralci vedo, kakšen servis imajo v Ljudskem vrtu - in to cenijo," izpostavi Veselič.

"Vsak igralec, ki je bil kdaj v Mariboru, šel v tujino in se vrnil, nam je povedal, da takšnega servisa ni nikjer," pristavi Knuplež. "Svojega dela nikdar ne smeš hvaliti, toda to nama povedo oni. Mi pa se zavedamo - tukaj smo zaradi nogometašev, oni so na prvem mestu. Oni niso tukaj zaradi nas, zaposlenih v klubu, ampak smo mi tukaj za njih. Oni si takšen servis zaslužijo, ker prinašajo rezultate in se za njih borijo. Mi pa skušamo s čim boljšim servisom poskrbeti, da so zadovoljni. Uživam, ko vidim, da so zadovoljni. Vedno imaš v ekipi koga, ki ima posebne želje. Tem ustrežemo in hitro postane del rutine, da ima nek igralec kakšne posebne potrebe. En ima takšne nogavice, drugi želi strgane 'štucne', tretji trak za lase. Niso pa zahtevni," razlaga Veselič. Ob tem doda: "Nogometaši nas znajo tudi nagraditi za naše delo."

Imata mariborska ekonoma kdaj pomoč mladih nogometašev? Na minulih pripravah jih je bilo kar deset iz selekcij mladinske in kadetske ekipe del odprave v Turčijo. "Pomagajo pri pospravljanju rekvizitov po treningu, toda v osnovi je to moja naloga in naloga trenerjev. Nočemo jih obremenjevati s tem, naj oni igrajo nogomet. Vprašajo pa, če je treba kaj postoriti," jih pohvali Knuplež. "Sploh mladinci vidijo, da je v članski ekipi za njih vse urejeno. Zato so hvaležni," pristavi Veselič.

Letošnje priprave v Turčiji so za naša sogovornika minile zelo hitro. "Verjetno tudi zaradi spremembe okolja. V Susesiju smo poznali vsak kotiček, zdaj smo se morali prilagoditi, toda s tem nismo imeli težav," pove Veselič. "Priprave hitro minejo, ko je urnik natrpan - in letos je bilo tako. Se pa seveda veseliva vrnitve domov, kjer naju čaka družina," doda Knuplež. Pred štirimi leti pa se Veselič ni vrnil domov s Knupležem. Zaradi okužbe s koronavirusom je moral ostati v Turčiji - in ker je bil njegov potek bolezni zapleten, se je domov vrnil po enem mesecu. "Takrat sem mislil, da se sploh ne bom vrnil domov, tako hudo je bilo. K sreči je klub poskrbel, da sem imel tukaj dobro zdravstveno oskrbo. Shujšal sem dvanajst kilogramov, težko je bilo," se spomni Veselič.