Prazniki v lokomotivi: ''V začetku moje kariere se je pred prazniki dogajala selitev narodov, čutilo se je veselje, pričakovanje''

Strojevodje so med tistimi, ki delajo tudi med prazniki, in enako je bilo na prehodu v letošnje leto. "Kot zaposleni v zdravstvu in negi, poklicni gasilci, policisti, kmetje in še mnogi drugi tudi mi nonstop delamo," pove Marko Robnik iz Brezna, prej je živel v Mariboru in v Prekmurju. "Prejšnja leta je bilo veliko več potnikov, za katere smo poskrbeli, da so varno prispeli na cilj. Tokrat smo prav pogrešali direndaj, še posebno navdušenost otrok, ki bi se peljali z vlakom, tudi ni bilo objemov dobrodošlice na postajah. Vse se je zdelo tako, kot da smo v filmu, v katerem Grinch ugrabi božič."

Potniški promet se je ustavil za dva pomladna meseca in v jeseni so mesec in pol vozili samo mednarodni vlaki EC, od 24. decembra v notranjem prometu vozijo po počitniškem voznem redu. Potniki morajo ob vstopu oziroma izstopu ter med vožnjo v vlaku upoštevati priporočila Nacionalnega inštituta za javno zdravje, obvezne maske, razkuževanje, razdalje in tako naprej, za strojevodje in sprevodnike so tudi predpisi. "Nadzornik vleke mi določi lokomotivo in vlak, relacijo in serijo lokomotive, 342, 363 ali 541, ker večinoma vozim na elektro vleki," opiše svoj delovnik. "Pregledam lokomotivo, opravim teste varnostnih naprav in preizkus zavore tako lokomotive kot vlaka. O vsem se vodi digitalna evidenca v sistemu." Veliko je predpisov, odredb, navodil, ki jih je treba upoštevati, da vlak lahko spelje in vozi. "Služba se ponavadi konča tam, kjer smo jo začeli."

Vlaki so vozili tudi na predbožični dan in za božič in tudi na silvestrovo ter prvega in drugega, ko je praznik. "Silvestrovo noč sem prespal, ker sem moral ob 4.40 vstati za jutranjo službo. Šel sem po vlak Euronight, ki vozi med Zürichom in Zagrebom, s postaje Spielfeld-Strass/Špilje sem ga pripeljal v Maribor. Kasneje sem peljal tovorni vlak s tovorom v Avstrijo in se vrnil s kolegom, ki je vozil vlak s praznimi vagoni." Naslednje dni je bil na poti skupaj s strojevodji avstrijskih zasebnih vlakov, ki nimajo naših licenc, za to delo je treba znati nemščino, poznati avstrijske in slovenske predpise.

"Epidemija je seveda posegla tudi v naš sektor. Tovorni promet je tekel, včasih z manjšimi upadi. Ko so se začeli prevozi avtomobilov postopno večati, se je nekoliko dvignil tudi optimizem." Vendar vsega očitno še ni konec. Sprevodniki so večinoma doma na čakanju, strojevodje se menjavajo pri delu in pripravljenosti nanj, čas so izkoristili tudi za usposabljanje. "Za upravljanje lokomotive serije 541. Vse je seveda bilo izvedeno ob upoštevanju strogih ukrepov," poudari Robnik, ki je pri železnici začel delati septembra 1989. Junija tistega leta je diplomiral, preden se je začel učiti za strojevodjo, je delal v Centralnih delavnicah, da je tehnično spoznal lokomotive in vagone. Bil je v prvi generaciji diplomirancev iz tako imenovanih usmerjenih strojevodij. Zdaj ima tudi o delovnih praznikih veliko zgodb.

"V začetku moje kariere se je pred prazniki dogajala selitev narodov, nepopisna gneča je bila, čutilo se je veselje, pričakovanje. Vlaki so bili prepolni, v notranjem in mednarodnem prometu, bile so za današnje čase nepredstavljivo dolge kompozicije. Na nakupovalnih vlakih prek meje je potekala večna borba potnikov in carine, domiselnosti enih in drugih. To je bilo treba enostavno doživeti." Med jugoslovanskimi in slovenskimi železnicami so razlike, jugoslovanske so bile povsem podrejene državi. "Vse je bilo plansko, tudi kadrovanje, železničarji so bili potisnjeni na rob. Sam sem začel delo po stavki strojevodij, ki je takrat veliko stvari izboljšala. Slovenke železnice so se z generalnim direktorjem Dušanom Mesom postavile na noge in opravljajo pomembno delo kot regionalni logist. Organizirane so kot holding, trenutno sem zaposlen v družbi Vleka in tehnika."

Marko Robnik ob delu tudi študira. "Logistiko. Usmeril se bom k logističnim potrebam ljudi, ki živijo posebno življenje in so pogosto preslišani in spregledani, čeprav imajo pravico do vzpostavitve logistične mreže, ki bi jim omogočala čim bolj polno življenje." Študij pa v koronačasu miruje, veliko časa posveti sinovemu zdravju in njegovemu šolanju na daljavo. "Časi so težki," pravi, "veliko je čustvenega negativizma in apatije. Primanjkuje nam sočutja, občutek za sočloveka je preložen na že tako redka ramena požrtvovalnih ljudi, ki pa bodo brez pomoči, brez dodatnih ramen bremena težko zmogli še nekaj časa nositi." Pravi, da nam v državi manjka ljudi, ki bi dajali jasna navodila in vodili s svojim zgledom. "Primanjkuje zavedanja, da smo socialna bitja, ki potrebujemo eden drugega, in da se moramo vzpodbujati z drobnimi pozornostmi." Pravi, da vse to, kar živimo, bolj spominja na dela Isaaca Asimova in Stanislava Lema kot na Douglasa Adamsa in njegov Štoparski vodnik po Galaksiji. Adamsove knjige posebno toplo priporoča za branje. "Naj bo prihajajoče leto boljše, bolj sončno, polno topline, srečno, zdravo," reče, kolegicam in kolegom iz javnega prometa pa še posebej želi srečno vožnjo.