Če kdaj, potem je zdaj trenutek za premlevanje o minevanju. Ker medkoronski čas ponuja toliko različnih smeri premlevanj, da se vzpostavi neka posebna dimenzija trajanja misli. Ker kot bi rekel Cankarjev Ivan, ki je lani zaznamoval svojih prvih sto let minljivosti, najhujši so trenutki, ki minevajo v čakanju. Čakam, da se dan odpre ob jutru, bi zapisal rojak Manko Golar v intimistični zbirki Pozabljeni dan, pa svojo tesnobo hitro zakril z zgodbicami o Veržencih, ki se te dni prav tako borijo s koronico. Vsak večer, preden se poskušam uspavati s pomirjujočimi slikami iz prihodnosti, si rečem, da sem oddelala še en dan, ko se ni zgodilo nič, in da se že zjutraj začne nova borba, da se ne bi zgodilo nič. Ta nič me pomirja. V niču je vse. V niču je rutina. Vstanem, si operem zobe, se spravim iz pižame, skuham močno turško, zaradi katere me zbada žolčni kamen, ki ga ne priznavam, na silo nekaj pojem, grem za računalnik v šolo, že dvajset dni brez šminke in v debelih nogavicah, z enim ušesom poslušam on-line predavanja iz projektnega menedžmenta, ki ga v sosednji sobi cimer aktualizira s koronskimi primeri, ker, hej, znanost mora biti aplikativna, nato skuham nekaj lahkega in enostavnega, tako da ne obremenjujem zdravstva še z zamašenimi žilami, vmes preberem meme in finte v različnih viber in messenger skupinah (noro, kako odličen humor rojevajo krizne razmere), pokofetkam na daljavo z davno izgubljenimi in v krizi ponovno najdenimi človeškimi artefakti iz osebnega arhiva nekega prejšnjega življenja, z enim očesom ošinem knjige in tekste, ki si vsekakor zaslužijo branje, a morda ne prav danes, vržem v pralni stroj trenirke, ki so končno dobile mesto na sprednji polici, se, če ni v zraku ravno puščavskega peska ali med vogali ne zavija severnik, odpravim do Mure, dokler ta še teče v svojem melanholičnem ritmu in lahko naredim nekaj svobodnih metrov v tišini in osami. Po telefonu preverim, ali so najbližji na svojih mestih in dihajo v običajnem ritmu. Ker je telefon ravno v roki, posrfam še za novicami.
V prsih me zbode, diham vedno težje, prepoznam trenutek v rutini; čas je za paniko in strah. Kaj bo, ko nič ne bo več nič, ampak bo samo še hlastanje za vdihom. Na vrsti je večerni dnevnik in me duši samo še bolj. Ker gledam vso to smrt in nemoč in nadčloveška naprezanja in trenutni brezup in vzporedno berem o teorijah zarot in se trudim, da ne bi nikogar okrivila ali zasovražila. Ker moram počakati, vzorno in potrpežljivo, da mine. Ker moram poskrbeti, da tudi za masko še vedno z nasmeškom pozdravim čakajoče v vrsti za zdravila. Ker moram osmisliti vsak pozabljeni dan. Ker moram bolj kot kadar koli prej razumeti, da je v čakanju ljubezen.
Minevanje v času korone nam bo z obrazov zradiralo lažne nasmeške. Minevanje v času korone bo lakmusov papir vseh naših odnosov. Zavrtela si bom Clarencea Clemonsa. Naredila si bom spisek za jutrišnji dan; pranje zob, delo od doma, kuhanje, virtualno druženje, miganje na zraku, rahla panika, neskončna hvaležnost vsem, ki delajo za nas, večerja, serija Ozark in misel, da se jutri vse mora spet začeti od začetka. Rutina ubija, a korona še bolj. Moja dolžnost je, da v medkoronskem času ostanem človek, ki sanja, razmišlja in upa. Kajti absolutna resnica je, da bo vse minilo.
