(REPORTAŽA) Na obisku pri Francu Škrjancu: Legenda, ki ga poganja bencin

Ne samo ur, tudi dni. Je živa legenda in enciklopedija vsega, kar poganja bencin. O njem bi lahko napisali knjigo ali dve, sam bi lahko sestavil knjižno zbirko. In gospod, korak do sedemdesetih, iz Središča ob Dravi sploh ni kar nekdo. Franc Škrjanec je že več kot desetletje predsednik SVAMZ, Slovenske veteranske avto moto zveze in predsednik Društva starodobnih vozil Središče ob Dravi.

Obisk pri njem je predlagal naš nekdanji novinarski kolega Boštjan Kralj, ki zdaj vodi družinski avtomobilski salon v Ljutomeru. S Francem ga druži ljubezen do francoske znamke in ne nazadnje mojster zanj obnavlja katrco furgoneto - in tako sva šla pred kratkim skupaj do njega, kjer za tipično panonsko ograjo na dvorišču med hišo in nekdanjim hlevom iz delavnice kuka moder nos pol stoletja starega triumpha TR7, enega prvih svoje vrste.

Na dvigalki nad njim je črna konstrukcija, s katere visita dve kolesi. Ja, šasija Kraljeve furgonete v temeljiti obnovi. Avto, ki je bil pripeljan s Hrvaške (v resnici kar dva, eden za kose), je imel popolnoma pregnito podvozje, zato je bilo treba večino narediti na novo. Na to obesiti kolesa in vzmetenje pa zahteva znanje točno takega človeka, kot je Franc. Človek s katrco. Še eno iz te zgodbe.

V drugi garaži se skriva rdeči renault 4. Ni med najbolj ohranjenimi, polepljen je z nalepkami dogodkov in držav, kjer je bil. Rdeča katrca je prevozila pol sveta. Franc je kar devetkrat prepotoval Rusijo, od tega osemkrat s tem avtom - in praktično nikoli ga ni pustil na cedilu. Tu se obisk pravzaprav šele začne. Novosibirsk, Sibirija, Murmansk, Severni krog, Moskva, tisoč in ena dogodivščina. Enkrat karavana katrc, drugič mešanica vsega mogočega starinskega, tudi trabant je bil vmes. Franci govori o Rusiji z zanosom, ne nazadnje je od tam tudi njegova žena. Eno je podoba v medijih, drugo so prijazni ljudje, razpršeni čez 14 časovnih pasov.

V njegovi lopi, ovešenimi s slikami dogodkov z njegovih potovanj, se začne debata. Potovanja so se začela z veliko avtomobili, kar pa ni optimalno. Na koncu ostanejo prave ekipe. "V Sibiriji smo bili s štirimi katrcami. Tako te avto ne more zajebavat' - kot te lahko ljudje. Raje delam sredi Sibirije vsakih 1000 kilometrov generalko kot imam opravka s čudnimi ljudmi. Za pot smo se pripravljali že eno leto prej, gre za psihične priprave. Karte, fotografije. Lepo je gledati doma film s potovanj."

"Leta 2010, ko smo šli v Moskvo, so bili neki požari in še vročinski udar, imeli smo 38 stopinj. Pa čuden folk. Ne da se ohladiti, ne vidi se nikamor. Bolj ko govorim ljudem, da se stuširajo s toplo vodo … Ne, potem pa padajo skupaj. Če greš sam, pa je pot čisto drugačna. Ko sva šla (z ženo) sama, sva do ruske meje potrebovala 24 ur manj, en dan prišparaš."

In kako ljudje gledajo na vas, ko pridete od drugje s starimi avtomobili?

"To je problem medijev, ki kažejo drugo resnico. Imaš turistično in delovno vizo - pa tranzitno, da pa se nekdo vozi po ruskih prostranstvih z oldtajmerji, takih idiotov ni. V tretjem krogu obvoznice Moskve (od petih), tam se voziš po osempasovnici, med tovornjaki - in vsak ti hupa. Vsi te pozdravljajo. Edini problem v Rusiji je, da se moraš peljati dva ali tri dni, da se pripelješ od mesta do mesta. Ne tri ure, tri dni. 14 ur je časovne razlike od začetka do konca, mi smo bili na sedem ur in pol, spali smo v avtih, v katrci. Vmes so bencinske in postajališča, spali smo, kjer nas je dobila noč." Franc pravi, da Rusija v živo kaže drug obraz. "Toliko ferrarijev in lamborghinijev, kot jih vidiš v Moskvi, ni v Evropi. Vožnja je res naporna, ko smo šli proti jugu, prideš iz Moskve, najprej štiri ure gozda, potem pa se pelješ deset ur čez njivo sončnic. Levo in desno rumeno. Ko so dopoldne, če se pelješ proti jugu, obrnjene proti soncu, je ok, ko pa se popoldne obrnejo proti tebi, pa te zalije rumena. Katro natankaš za osem evrov, daš v četrto in pelješ. Ne zaviraš, ne prestavljaš, samo naravnost. Navigacija ti pravi, prvi ovinek je čez 280 kilometrov. Porabiš na rezervoar bencina, ne da prestaviš eno prestavo. Okrog mest je nenormalni promet, zunaj pa ni nikogar. Nihče ne potuje z avtom. Niti kamionov ni."

Na potovanja so prihajali zelo različni ljudje. Nekateri so hoteli biti junaki, da so se šli avanture. En dan prej kupijo katro, drugi dan gredo z nami na pot. "Že na Poljskem je iztekalo olje in bencin. Potem smo avto pustili v Moskvi in vsak od obeh potnikov se je presedel k enemu od nas. Nekoč sta bila dva z nami, ki sta imela zakonske probleme, pa sta mislila, da jima bo potovanje koristilo. En dan sta se skoraj pobila, drugi dan sta bila kot sveža zaljubljenca."

Ampak za Rusijo potrebuješ neverjetno psihično kondicijo. Na dan smo delali 900, 1000 kilometrov.

"Policaji so nas ustavljali le zato, da so pogledali avto. Dokumentov sploh niso zahtevali. Najprej smo imeli težave z vizumi, potem pa smo preko ambasade dobili 20 vizumov za Rusijo, naši pa so potem dali 20 vizumov Rusom. V Rusiji sta samo dva prekrška, smrtna greha - vožnja pod vplivom alkohola in prehitevanje pri polni črti. V Rusiji katrc sploh ni."

"Enkrat smo imeli s sabo trabanta. Crknil nam je zaradi slabega materiala za obnovo, kupljenega na Madžarskem. Ležaji na ojnici so se praktično raztalili, motor je delal, dokler ni naredilo ovalne luknje v ojnici - 80 kilometrov pred Moskvo. Imeli smo orodje, a niti ene vrvi, potem smo avto z veznim trakom peljali do prve črpalke. Opazil nas je možakar s terencem, se do nas pripeljal kar v nasprotni smeri po avtocesti in nas spravil do svoje "delavnice" za obnovo starodobnikov, velike kot cela tovarna. Najprej so morali najti center v ovalu, povečati oval v krog in dodati nove puše. Za to moraš biti iznajdljiv."

Koliko kilometrov ima rdeča katrca, Franc niti ne ve. "Če je Pahorjeva vredna 60 tisoč, je moja 160 tisoč zaradi zgodb. Porihtano je podvozje, pločevina pa je originalna. Patina je tudi nekaj vredna. Zdaj je odjavljena, še lani pa sva z ženo šla z njo na morje v Albanijo."

Škrjanec že ves čas zelo intenzivno sodeluje pri pripravi dogodkov, letos bo v Ormožu spet prireditev Naj starodobnik Slovenije, septembra bo na hrvaški strani čez mejo v Čakovcu točnostni rally v dolžini 130 kilometrov. "S tem je ogromno dela, a se vse spelje. Včasih se mi že meša od dela. Zdaj montiram video za napoved tega točnostnega rallyja - in ker je prvič, ni nobenega materiala, moraš se znajti s fotografijami in priložnostnimi posnetki."

Mini delavnica ob hiši je primer prave ljubiteljske garaže. Ne samo, da tam s filigransko natančnostjo nastaja obnovljena furgoneta, vsaka stena je polna zgodovine. Registrske tablice iz različnih držav, razpete čez desetletja, polica z modelčki, velik del predstavljajo klasiki z našega prostora. Potem so tu še tablice z različnih prireditev in srečanj, na eni strani je celo zbirka starih hišnih številk iz Središča ob Dravi, vključno z nemško iz druge svetovne vojne.

Franc nama pokaže še en triumphov motor, ki ga obnavlja, in nekaj tipično angleških rešitev. Motoroznanstvo je zelo stara vrlina, ki je današnje generacije mehanikov, kjer se vse začne pri elektronskem testerju, skorajda ne poznajo več. Da so Angleži speljali dovod za vodno črpalko skozi sesalne vode za glavo motorja, je tehnični kaskaderski podvig zase. Kot rečeno, malo moraš vedeti, zakaj in kako, da se ti zdi čudno. Seveda pa moje znanje ne bo nikoli dosegalo znanja starih mačkov, kot je Franci, lahko le prikimavam.

Poglavje zase je potem še stari hlev. Da so bili ljudje pred sto leti manjši, me je še nekaj dni spominjala buška na glavi, ampak to je zdaj hlev za stare klasike. Na eni strani je stal slavni trabant iz moskovske prigode, na drugi dva hrošča, en rahlo "hotrod" dodelan, za njim še Citroenov AX GTI, še ena Frančeva ljubezen, ki ga muči.

"Vse lepo dela, a ko motor doseže 60 stopinj, vse skupaj ugasne. Pregledal sem že vse, čudovit avto, a ker vse skupaj nadzira računalnik, še nisem uspel ugotoviti, kaj ga meša."

Vmes stoji še prav poseben, zelo redek stroj, Normagov traktor, ki si ga je Franc omislil zato, ker je isti letnik kot on. Enovaljni dizel z zanimivim centrifugalnim vbrizgom goriva ima svojo starost. "Bil je v vrhu traktorjev, s precej več udobja kot ostali, z vzmetenim sedežem in še nekaj pritiklinami. Ta model je bil zamišljen kot vlečno vozilo, čeprav ima vse priključke za delo na polju."

Ob vseh avtomobilih je na drugi strani še nekaj mopedov, v oči pa mi pade rdeča jawa - točno taka, kot jo je imel moj dedek. Ob njej je še en tehnično enak motor, a predelan za dirke, z njim se je svoj čas Franci podil po stezah, danes pravi, da se mu ne da več.

Vsem nam, ki smo nekako vpeti v avtomobilsko zgodovino in imamo v garaži enega, dva ali celo množico starih vozil, to predstavlja posebno zadovoljstvo. Franc pove, da počasi zmanjšuje tempo in bo obnova furgonete njegov zadnji projekt. Ta posebna tovorna katrca bo potem dobila mesto v Kraljevem salonu, enkrat letos. Veliko avtomobilov in tako malo časa. Kot predsednik SVAMZ ima veliko obveznosti, pravi. Od seminarjev do raznoraznih srečanj - skoraj ni vikenda, ko ne bi bil zdoma. Pred leti je njegov klub v Središču organiziral tudi dirko starodobnih dirkalnih motociklov, zdaj je to delo prepustil drugim. Prav dva dni za našim obiskom, prejšnjo soboto, se je odvijal ta spektakularni dogodek.

Potem še malo pogledamo rdečo katrco. Originalne sedeže so zamenjali udobnejši, logično, ruska prostranstva bi bila že davno nočna mora za hrbtenico, zadaj pa je narejeno priročno ležišče. Avto, ki meri kar nekaj manj kot štiri metre, kot avtodom?

"Preprosto odpreš vrata prtljažnika in jih podložiš z aluminijastim nosilcem, pa imaš ležišče. Noge sicer gledajo malo ven."

Z avtom je prekrižaril tudi precejšen del vzhodne Evrope, tudi znamenito romunsko Transfagarasan. "Ta je znana po medvedih. Pelješ po cesti, pa ob njej sedi medvedka z mladičema in prosjači za hrano. Jasno, da če imaš, daš, ampak ne stopaš iz avta, to je divja žival. Potem tam lovci s puškami streljajo v zrak in jih preženejo, a le za nekaj časa, potem pridejo nazaj. Ko povečerjaš, moraš hrano hermetično spraviti in se odpeljati 20 kilometrov naprej, to vse vohajo. Medved pride in če hoče, z nohtom odpre vrata katrce. To niso heci."

Na poti iz Središča proti Ljutomeru naju je s Kraljem ustavil policist posebne vrste. Sredi križišča je stala štorklja in se ni kaj prida brigala za dva avtomobila, potem pa je počasi odkorakala na dvorišče bližnje hiše. Ravnica ob Dravi, skrajni jugovzhod Prlekije, res lepo mesto za oko in ljubitelje tehnične dediščine.