(REPORTAŽA) Največji kolesarski spektakel na svetu: Zaljubljenci v Tour in piknike ob cesti

V dandanašnji digitalni dobi se obiski merijo v klikih, sledilcih, všečkih, a kolesarska dirka po Franciji je še vedno preveč všečna, da bi jo gledalci spremljali na daljavo, in zato analogni pristop še vedno vžge. Sploh ker je 108. izvedba startala v Bretanji in se uvodne štiri dni potikala po regiji ob Atlantiku, ki je zaljubljena v kolesarstvo in ki živi za ta šport. In ki je dala številne izjemne kolesarje, denimo Luciena Petit-Bretona, prvega dvakratnega zmagovalca, pa s petimi rumenimi majicami, še vedno s tremi asi sorekorderja Bernarda Hinaulta ter mnoge druge šampione. In hkrati velike dirke, denimo veliko nagrado Plouayja, ki jo je pred točno desetletjem dobil naš Grega Bole, še prej, ob prelomu desetletja, pa je praktično vas celo gostila svetovno prvenstvo.

Kar 15 milijonov obiskovalcev se vsako leto julija zgrne ob francoske ceste za največji kolesarski spektakel na svetu. Še lani, ko je zaradi epidemije koronavirusa veljala prepoved, je ob cestah malce sramežljivo, če temu sploh lahko tako rečemo, navijalo več milijonov ljudi. Letos je k sreči spet vse po starem, čeprav brez ukrepov, kot je nošenje mask, seveda ne gre. A kot je z ritmom dirke, ki se iz tedna v teden dviguje ter napetost stopnjuje proti tradicionalnemu zaključku na Elizejski poljanah, je tudi z navijanjem. V prvem tednu je še ogrevanje, le redko kdo si privošči tri tedne dopusta in zato večina iz tujine prispe šele ob koncu prvega tedna, ko karavana prvič zaide v gore. Letos so prve na vrsti Alpe in bodo Pireneji odločilni, kar je prej izjema kot stalna praksa, običajno je obratno, šele na meji s Španijo bo čez dober teden najbolj pisano.

Po domače sredi mesta

A ko Tour obišče Bretanjo, je vselej živahno, čeprav so ob cesti bolj ali manj Francozi, Bretanci, s katerimi se je umetnost sporazumevati v tujem jeziku, in dirka nima mednarodne dimenzije z avtodomi, zabavami in maškarado na serpentinah, po kateri je prepoznavna. Je pa vseeno zabavno, edinstveno, bolj pristno, ko si sredi mesta in množice družina kar pripravi - piknik. Vožnja na čas, ko kolesarji celo popoldne kapljajo mimo tebe, je kot nalašč za počasno mlatenje bagete, obložene s šunko in sirom, ter srkanje žlahtne kapljice.

"Pripeljali smo se 150 kilometrov, vsakič pridemo, ko je dirka blizu. Jaz sem strasten kolesar in redno spremljam ta šport, družini pa je tudi všeč, da gremo na izlet," nam je povedal Pascal Machu.

Čeprav so Bretanci vajeni, da je Tour njihov redni gost, moraš imeti blazno srečo, da ti gre karavana mimo hiše. In to ne le da švigne mimo, kot je običaj za ravninske etape, ampak da ti popestri celo popoldne. Sebastian Reillon iz mesta Laval je imel to srečo, zato je pripravil še bolj razkošen piknik za prijatelje in družino, ki se je nekoč raztepla po državi in zdaj za praznik združila. Niti slabo vreme jim ga ni moglo skaziti. Mater je posedel pod velik senčnik oziroma dežnik, svojega je dobil še televizor, vsi drugi pa se niso dali motiti. Saj pršenja so v teh krajih vajeni.

Pogačar? Ne, Alaphilippe ali Carapaz

"Tu smo in imamo se fajn, ni problema, vreme nam pa že ne bo pokvarilo tega praznika," nam je dejal dobro razpoloženi gostitelj, odet v dres moštva Groupama - FDJ. "Marc Madiot, Bretanec, je športni direktor moštva, za katerega navijam. Oba pa sva člana istega kluba, Renaze," so podatki kar bruhali iz francoskega kolesarskega navdušenca, ki ga je za ta šport navdušil oče. "Nekoč sva skupaj kolesarila vsak teden. Z dirko po Franciji sem tesno povezan že od desetega leta, od takrat jo spremljam in sem zaljubljen vanjo. Saj to ni nič neobičajnega, kolesarstvo je pri nas prvi šport," je povedal Reillon, čigar sin Yann nadaljuje družinsko tradicijo, a pedale vrti še bolj zavzeto in se je športa lotil tekmovalno.

V polomljeni angleščini nam je razložil, da dobro pozna Bryana Alaphilippa, mlajšega brata precej bolj znanega Juliana Alaphilippa, aktualnega svetovnega prvaka, a čeprav ga bolj malo razumemo, ne obupava. Saj mu ne zamerimo, strast do kolesarstva ima v krvi, kot oče, s katerim se prepirata, ko ju pobaramo, kdo je favorit letošnje pentlje. Starejši Reillon je naklonjen Alaphilippu, mlajši Richardu Carapazu. Pri pomiritvi strasti in iskanju "pravega" odgovora ne pomaga niti, ko omenimo, da smo iz Slovenije in da bi se morala strinjati pri - Tadeju Pogačarju.

Na šampiona čakajo že 36 let

Imajo pa Bretanci tudi svoje favorite v karavani. Bryan Coquard je eden od teh, David Gaudu naslednji … "Imam dres njegove ekipe," zadrgo na trenirki razpre Theo Noblet. Mladenič iz Rennesa si je uvod dirke ogledal v družbi prijateljev, Quentina Lesagea in Corentina Cogrela. Ni skrival, da jih je bolj kot šport pritegnila zabava. "Veliko je mladih, imamo se odlično, že štiri dni hodimo okrog, spoznavamo ljudi in se imamo fajn. Ampak ne pozabite, mi smo dežela kolesarstva, mi ljubimo kolesarstvo," je povedal Noblet, katerega prijatelj Lesage je bil odet v zastavo - nogometnega kluba iz Rennesa. Ima pa vsaj on "pravega" favorita letošnjega Toura.

"Pogačar!" je izstrelil, čeprav dobro pozna tudi Rogliča, ki je z "njegovim" Gaudujem odlično sodeloval spomladi na dirki po Baskiji. Slovenec je takrat osvojil znamenito baretko, Francozu je pripadla etapna zmaga. "Morda bo Gaudu na Touru zmagal čez kakšni dve leti, tokrat je še prehitro," je potrpežljiv sogovornik, čeprav z rojaki na novega junaka čakajo že neskončnih 36 let, vse od časov Bernarda Hinaulta.

No, ko bodo začutili, da jim slavo lahko povrne šampion novega rodu, bodo tudi sami prestopili meje regije in bo na ključnih odsekih dirke še več francoskih zastav in tudi črno-belih - bretanskih.