Zahajajoče sonce je toskansko prestolnico odelo v zlate tone, ulični glasbeniki so zavzeli trge, od nekod so se pojavili prodajalci vrtnic. V eni izmed ulic, ki so vodile z glavnega trga, je v nekem studiu sedel moški. Z eno roko si je popravljal modro baretko, v drugi je držal tanek čopič in po zraku risal kroge. Platno pred njim je bilo do polovice prebarvano v rumeno, druga polovica je bila prazna. Slikar je strmel v to sliko pred sabo, grizel si je ustnice, noga mu je trzala, da je roko spustil na kolena in se zazrl skozi okno.
Zdrznila sem se in se rahlo nasmehnila. On je pokimal, vrata so bila odprta, vstopila sem in rekla, ciao. Spet je pokimal, češ kar naprej. Platna so prekrivala skoraj vse površine studia, še s stropa je visel kavelj, na katerem je bingljala neka druga na pol dokončana slika. Pod njo je bila visoka pručka, na njej pa lesena paleta z namešanimi barvami in čopiči so ležali vsepovprek - velik oker madež se je stekal v zelenega, med njima je zazevala lisa rjave barve, ki se je zlila z oranžno. Dvignila sem pogled in se zagledala v sliko, ki se je gugala nad paleto z barvami. Bello, sem rekla. Slikar se je nasmehnil, nato je skomignil, konico čopiča vtaknil v usta in se spet zazrl v platno pred sabo.
Moški z baretko je izginil
Prostor je bil resnično majhen, da sem imela občutek, da bi lahko stala v enem kotu in se z roko dotaknila drugega - če le slike ne bi bile nametane vsepovprek in prislonjene ob stene. Večina jih ni imela okvirjev in beli robovi so postajali prašni. Na eni izmed njih je bila upodobljena panorama nekega mesta, naslikana tako precizno, da sem morala kar nekaj časa obstati pri pisanih hišicah, ki so stale ob reki in se stiskale ena ob drugo, podobno kot platna ob mojih nogah. Di dove sei, je vprašal slikar. Slovenija, sem rekla in še zmeraj strmela v raznobarvne hišice. Slovenija, je ponovil. Obrnila sem se in pokimala. Kotički ustnic so mu zlezli proti ušesom. Z glave si je potegnil baretko, da so mu lasje zaplesali, in skočil s stola. Počil se je po čelu, baretko nataknil na koničast vrh slikarskega platna in od nekod potegnil cunjo. Medtem ko si je prste ovijal v belo krpo in jih enega za drugim vlekel na plan, je zmajeval z glavo. Šele ko mi je krepko stisnil roke in zamomljal nekaj v smislu, pa zašto mi onda nisi kazala na početku, mi je bilo jasno, da že dolgo ni srečal človeka, ki govori njegov jezik. Smejala sem se in govorila, da, da, on pa je planil proti vratom, že je prečkal cesto in roko, ki je bila še zmeraj popacana od barve, dvignil v zrak ter nekaj zaklical. Ne vem, ali meni ali vozniku električnega skuterja, ki je zdrvel mimo njega. Ta je divje trobil, slikar pa se je obrnil in mi pomahal, češ vse je v redu.
Obstala sem pri vratih, mimo so drvele rdeče vespe in mimoidoči so glasno razpravljali o včerajšnji tekmi. Dve nadstropji višje je neka ženica robantila in se obračala nazaj v stanovanje, medtem ko je obešala perilo. Stresala je majico, jo napela na vrv, lesene ščipalke urno nataknila nanjo in že jo je z vso silo povlekla, da se je mokro perilo cedilo v ulico in so se glave obračale navzgor. Ko sem spustila pogled, je slikar že izginil v neko ozko ulico in stopila sem nazaj v studio. Pogledovala sem od ene slike do druge in skozi steklo, kjer so sprehajalci nemoteno brusili pete in je zgolj tu in tam kdo vstopil, navadno s telefonom v roki. Nekaj časa sem prišleka opazovala, nato sem pokazala na velik napis NO PHOTO, ki je bil prilepljen na izložbeno okno, in ogledovalec se je hitro pobral - zatem ko se je vsaj enkrat zadel ob kup slik, ki so bile nagnetene ob vratih.
Potem sem stopila pred izložbo, na pločnik, ženica nad mojo glavo je že obesila perilo, zaslišal se je zvok, kot da nekdo preklaplja kanale na televiziji, in od nekod se je pripeljalo rožljanje krožnikov. Pogledala sem na levo in na desno, nato sem prečkala cesto. Ozka ulica, v kateri je izginil slikar, je bila prazna. Nekaj časa sem stala na drugi strani ceste in gledala proti studiu, ko sem opazila dva možakarja, ki sta sedela nekaj vrat na desno. Eden je imel lesen stol, ki je bil z verigo privezan ob žleb, drugi pa je sedel na zložljivem stolčku brez naslonjala. Ob steni je stala nizka mizica, komaj dovolj velika za dva kozarca na pecljih. Nad moškima so plapolale bele rjuhe, onadva pa sta, vsaj tako se je zdelo, opazovala mimoidoče in tu in tam rekla kakšno besedo.
Srkala sva cappuccino in jedla pistacijeve rogljičke
Ciao amici, sem zaslišala slikarjev glas za svojim hrbtom. Možakarja sta pogledala v mojo smer in eden je pomahal in nekaj zaklical, drugi pa je dvignil kozarec. No, no, je odgovoril slikar za mojim hrbtom. Obrnila sem se in stal je za mano, s pladnjem v roki, na katerem so bile dve skodelici in papirnata vrečka. Dregnil me je pod rebra in rekel, idemo. Ko sva prečkala cesto, so škripale gume in sem pogledovala na vse strani, slikar pa je mirno hodil naravnost in gledal v skodelici. Dopo, dopo, je še zaklical moškima na desni in že je pladenj odložil na polico pod izložbenim oknom, nato stopil v studio in se vrnil z dvema zložljivima stoloma. Postavil ju je na pločnik. Tako sva sedela na razmajanih stolih pred izložbo, srkala cappuccino, jedla pistacijeve rogljičke in kapljice so padale z roba posteljnine, ki se je pozibavala nad ulico, in nama redčile kavo. Moška na najini desni sta naju vsake toliko ošvrknila s pogledom, nato pa sta spet pogledovala naokoli, krilila z rokami - sklenila sta prste in zapestje pomikala naprej in nazaj - ter govoričila dalje.
Usta sem imela polna sladke kreme, ko je slikar nenadoma rekel, dolce far niente. Dolce kaj, sem rekla. Pokazal je na tista dva možakarja in se zasmejal. Gledala sem ga in nisem vedela, kaj je smešno. Sladkost delati nič, bi rekli vi, Slovenci, je pripomnil in naredil dolg požirek kave. Pena se mu je ujela v brke, zamislil se je in dolgo strmel nekam v prazno ali pa je samo opazoval mačko, ki se je raztegnila na drugi strani ceste, da so sprehajalci morali stopiti s pločnika na cesto …
Ah, ti turisti
Ko sem se tistega večera vrnila v hostel, sem se usedla na prašne stopnice, ki so vodile do moje sobe, in se zagledala skozi ozko okence. Skozi nekoliko motno steklo sem videla belo fasado s sivimi linijami, ki so se lovile med okroglimi okenci. Ulične svetilke so stavbo, ki jo je pokrivala rdeča kupola z ostro konico, odele v mistične barve in megla se je ujela v njen vrh. Nos sem tiščala v steklo, ko je nekaj zaropotalo. Bila je to debelušna ženica, ki je vsak dan pometala stopnišče, naslonila se je na ročaj metle, se sklonila in pogledala skozi okence. Cosa fai, je nato vprašala. Skomignila sem in rekla, niente. Pogledala me je, dvignila vedro in se odpravila po stopnicah navzdol. Preden je izginila v spodnje nadstropje, sem zaklicala, dolce far niente. Obrnila se je, se nasmehnila in mi spodbudno pokimala. Vsaj upam, da spodbudno, da ni skozi njeno glavo švignilo le nekaj takega kot, ah, ti leni turisti.
