Damijan Toplak
Zakonca Boštjan in Melita Stegel sta v kraju Grobišče (sama mu zaradi negativnega prizvoka raje rečeta Grob'še) pri Postojni pred osmimi leti stopila na povsem novo pot, saj sta skoraj z nič izkušnjami iz kmetijstva, odprla prenovljeno Smrekarjevo domačijo, kjer imajo turistično kmetijo. To jima je uspelo na domačiji Melitinih staršev, za investicijo pa sta porabila skoraj milijon evrov in ob posojilih so jima bila dobrodošla različna državna in evropska sredstva. Boštjan, ki je bil svojčas tudi postojnski podžupan, je bil pred tem vrsto let komercialist pri Mlekarni Celeia, Melita je bila osebna bančnica. A sta se odločila pustiti dokaj dobro plačani in varni zaposlitvi, saj sta se želela preizkusiti v nečem novem, in čeprav je bilo na poti ustvarjanja turistične kmetije nemalo negotovosti, jima danes ni žal za tako sprejeto odločitev.
Čeprav je bila prenova zelo draga, je zato domačija obdržala dušo.
Posebnost prenove družinske domačije Stegelovih, stare več kot 250 let, je, da sodi stavba pod kulturno dediščino, in so morali biti pri njeni prenovi toliko bolj previdni. "Vsaka zgodba mora biti osnovana na realnih temeljih," priznavata zakonca Stegel in ob tem povesta, da je na tej domačiji bivala družina Maver in da ob brskanju družinskega rodovnika niso našli nikogar, ki bi se pisal Smrekar, zato niti ne vedo, zakaj se je domačije prijelo ime Smrekarjeva. Zakonca Stegel imata tri hčere, ki jima po svojih močeh pomagajo pri delu na domačiji. Najstarejša Zala veliko skrbi za živali in snuje začetek z različnimi terapijami s pomočjo konjev. Drugače pa je kmetija prepoznavna po odličnih zajtrkih, kjer sestavine poleg na lastni kmetiji najdejo na bližnjih kmetijah, skozi veliko panoramsko steklo jedilnice gostom pa pogled velikokrat "zaide" na himalajske koze, ki so posebna atrakcija kmetije in s katerimi se gostje, ki prihajajo praktično iz vsega sveta, radi (po)družijo.
Družina Stegel postori vse sama, le v kuhinji imajo zaposlenega kuharja in pa pomoč pri čiščenju objektov. Čeprav je ob našem prihodu deževalo kot iz škafa, je bilo na njihovi domačiji precej gostov, saj pravijo, da imajo skoraj vse zasedeno že za nekaj mesecev vnaprej. Sobe za goste so poimenovali po ženinih prednikih - Jožefu, Ivani, Alojzu, Ivanki, Francu in Aleksandru, ki so tudi pustili pečat na kmetiji. Sami ne živijo na domačiji, ampak približno deset kilometrov stran. Ker je celotna vas Grobišče kot kulturna dediščina, so tudi pri prenovi Smrekarjeve domačije angažirali arhitektko Aleksandro Leben iz Postojne. Celo podstrešje (skedenj), ki so ga nekdaj uporabljali za spravilo stelje in druge opreme, so priročno uporabili ter s prenovo pridobili prostor za sestanke gostov ali za degustacijsko sobo.
Vsaka zgodba mora biti zasnovana na realnih temeljih.
Prenova teh prostorov je bila med pogoji zavoda za kulturno dediščino. Za kritino so uporabili stari (avstrijski) bobrovec, kar še zdaleč ni bilo poceni, a je sedaj kritina kvalitetna in prenovljena v skladu z nekdanjo stavbo. "Čeprav je prenova bila na ta način dražja, je domačija obdržala dušo," je jasen Boštjan Stegel, ki pripomni, da so zraven postavili povsem nov objekt, kjer sta kuhinja in prostor za pridelavo. Kjer pa so zdaj sobe, sta bila prej hiša in hlev. So pa vse naredili iz njihovega masivnega hrasta, le po stole, ker jih pri njih ni bilo, so morali v Italijo.
Ob prevzemu kmetije so imeli 11,5 hektarja površin, od tega šest hektarjev gozda, preostalo so bili travniki. Sedaj obdelujejo okrog 40 hektarjev. Poltretji hektar imajo njiv, posejanih z ječmenom, piro in pšenico. Do lani so imeli tudi 25 oslov, ki jih nimajo več, imajo pa še 24 glav goveda avtohtone pasme cika in pa krškopoljske prašiče. Hčerka Zala skrbi tudi za konje, ki jih jaha vse od petega leta starosti, in prav ta ljubezen do živali jo je pripeljala do šolanja na srednji veterinarski šoli, kasneje pa še do študija fizioterapije, saj bi v prihodnje rada izvajala terapije s konji. Na domačiji imajo še kokoši in himalajske koze.
Število krav in prašičev zadostuje za njihovo porabo na domačiji, poleg ponujajo tudi gostinsko ponudbo za druge obiskovalce. Pridelujejo še zelišča, solato, krompir, seveda pa se povezujejo še z drugimi lokalnimi kmeti. Približno 40 odstotkov hrane pridelajo sami, 25 odstotkov je kupijo v trgovinah (tudi sladkor, sol ...), česar sami ne morejo pridelati, ostalo nabavijo pri bližnjih kmetih. Veliko stavijo na sezonsko ponudbo. "Še zmeraj se učimo in vemo, da bo treba še marsikaj spremeniti. Posebnost pa je, da si za vse praktično odgovoren in zadolžen sam in da delovnik ni omejen na osem ur," ugotavlja Boštjan. Dodaja, da je najlažje zgraditi turistično kmetijo, bistveno težje pa je z njo upravljati. "Naša kmetija je nekaj posebnega, jo pa odlikuje izjemna lokacija, saj je blizu Obala, pa Postojna, Trst, Ljubljana ali Kras. Obenem smo vedeli, da če se ne bomo dovolj potrudili, bomo pač pogoreli. Imamo pa še velike načrte tudi z novimi investicijami, kot sta vinoteka in savna, tako da nam dela na kmetiji zlepa ne bo zmanjkalo," zaključijo Stegelovi.
Videli cilj, poti do tja pa niso poznali
Ko so se leta 2010 pri Stegelovih odločali za prenovo domačije, so videli cilj, poti do tja pa še zdaleč niso poznali. Prijavili so se na različne razpise in junija 2015 so prenovo sklenili, ko so pridobili pet sob in en apartma s skupno 23 ležišči. Zaradi mističnosti datuma so želeli prve goste sprejeti 15. 5. leta 2015, a so jih nato 12. junija.
Že prvo leto so imeli 1900 nočitev, sedaj jih imajo 3400 do 3500 letno, pri čemer 98 odstotkov teh nočitev ustvarijo tuji gostje. Z vsemi gosti, imeli so tudi Kitajce, Savdijce, Izraelce, imajo dobre izkušnje, vsak narod pa ima določene posebnosti, in to je treba upoštevati, pravijo.
