Z novim romanom Zoran Predin ponovno dokazuje, da njegovo ustvarjalnost navdihuje poznavanje literature, kar tudi večkrat poudarja v priložnostnih intervjujih kot pesnik, pevec in glasbenik. To mu uspeva drugič, po Mongolskih pegah (2020, Litera), tako da bralstvo lahko pričakuje, da bo šlo v tretje in še naprej rado. Namreč z romani, kajti drugačne vrste besedil je objavil v knjigah kolumn, dnevnikov, potopisov Druga žena v haremu (2012, ArtBiro) in Dno nima dna (2017, Litera) ter v treh zbirkah svoje pete poezije. Kaj v romanu Brezmadežna izstopa iz pisane parade na promenadi tega najbolj popularnega načina sodobnega pripovedništva?
Najprej iz biologije prevzeta hibridnost, sposobnost združevanja različnih lastnosti organizmov, v književnosti križanja žanrov. Nadalje neusmiljeno ali blagohotno, kakor pač kdo nastopa, karikirani glavni in nezanemarljivi stranski liki. Pa nepogrešljiv avtorjev humor, tokrat ne zgolj zbadljiv, ampak zarezan globlje v družbeno tkivo. In ne nazadnje ciljno usmerjen osrednji tok zgodbe s pravim občutkom za mero v zgradbi, v literarni vedi imenovani kompozicija.
Zgodbe ogrlice povezuje prstan
Ta je v Brezmadežni bolj zapletena kot tista v Mongolskih pegah, kjer so zgodbe malodane simetrično nanizane na pripovedni ogrlici, povezane z enim samim prstanom. Po vzorih mojstrov naracije, ki se jim vzpenja na ramena, se Predin zaveda, da je pred začetkom dobro vedeti za konec, tako kot se dramatiki za nazaj poantirajo v ključnih replikah ali sonetisti vence spočenjajo z magistralami. Tovrstni Poejev zastavek iz njegove filozofije kompozicije se je v zadnjih dveh stoletjih množično udejanjal v klišejih kriminalk, teh kratkočasnih pravljicah za odrasle, z obveznim sporočilom na koncu, ki je dober za vse dobro. In zaključna racionalna razrešitev nenavadnega primera v Brezmadežni bi lahko bila kriminalka, če bi zadostila kalupom trupel, storilcev in preiskovalcev, a ni. Občasno se bolj zdi, da deluje kot znanstvenofantastična negativna utopija, čeprav je tudi za to določitev preveč družbenokritično realistična. Še posebno, ko satirično sesuva groteskno totalitarno državo ali ko razrešuje nenehno aktualno nasprotje med bogom in opico alias katolištvom in darvinizmom na duhovito levi način.
Prostori in časi dogajanj, književne osebe, kratke obnove zgodb, povzetki tem, motivov in glavnih idej romanov v medijskih ocenah, sploh če so te prijazno prizanesljive, opravljajo posredovalne oglaševalske funkcije. Nedvomno so nujne, a v bistvu najbolj neposredno odločata o njihovi kvaliteti le pisec in bralec na različnih bregovih iste besedilne struge. O njej pisec načeloma mora vedeti, kam vodi, bralec pa mu je prepuščen z večjo ali manjšo radovednostjo. Pri tem ga v Brezmadežni ne sme zbegati nelinearna razporeditev dogajanja v osemnajstih poglavjih kmalu po letu nič; dovolj je spoznanje, da populistični diktatorji po navadi radi pričnejo zgodovinsko štetje vedno znova z nastopi lastne oblasti.
Brezmadežno je treba okusiti
Kakorkoli že, sama zamisel za berljivo zgodbo ni dovolj. Mogoče jo je strniti po maniri hollywoodskih producentov in scenaristov v dva do tri stavke. Bistvo pa je v prislovičnem kako, saj pisci načeloma lažje povedo, o čem pišejo, in težje kaj o tem, kako slog zaposluje glavnino njihovega dela. Vsebino Brezmadežne je v tem smislu težje strniti v nekaj stavkov, ker je bolj kompleksna, morda tudi zaradi dodanih pramenov družinskega romana; ali je to za percepcijo dobro ali slabo, spada v območje receptorjev okusa, vsekakor pa jo je zanimivo pokusiti.
Avtor, sredi svojih šestdesetih zavzeti prozaist, je nekoč povedal nekaj odklonilno krepkih na račun besedil slovenske glasbene estrade in se mu to ni obrestovalo. Zaradi karierne kilometrine ima zdaj dovolj debelo kožo, da si lahko privošči artizem, nerazumljiv tistim, ki težje dojemajo, da sta dva svinčnika v nosu pač dva svinčnika v nosu. Predinovi romaneskni vesljaji so tudi zaradi zrelosti daleč od divjih nadrealističnih tokov zavesti. Krmarijo bližje konstrukcijam, kjer se absurdne situacije, v katerih se znajdejo precizno skicirani značaji, izmenjujejo z ustrezno količino dialogov. Mimogrede avtor opravlja še domala socialnopsihološke analize in vse bolj verjetne prognoze lokalne in svetovne politične patologije. V sporočilnih vozliščih svojega proznega makrameja pa ima radarje zmeraj odprte in je tako kot njegov glavni junak še v sanjah v službi odlične fikcije.
Vsekakor je vredno zaupati romanesknim nameram Zorana Predina, saj vodijo v umetniško prepričljive premisleke sedanjosti. In je razveseljivo, da vse bolj to spoznavajo tudi založbe zunaj Slovenije in zahtevni bralci, ki v knjižnicah potrpežljivo čakajo v vrstah za izposojo njegovih knjig.
