(SAMOGOVOR) Biti blokar na Ptuju (praktični vodnik za začetnike)

V Ljubljani – štiri leta sem živela v eni, dve leti v drugi soseski za Bežigradom – se človek vsak dan igra skrivalnice. Ko s ključem počasi škrta po ključavnici, da bi vstopil v svoje stanovanje, z enim ušesom posluša, ali po stopnicah morda udarjajo koraki katerega od sosedov. Če jih zasliši, odklepa nekoliko hitreje. Da se s sosedom v bloku ne srečamo, je treba trdo delati: vrata zapiramo hitro, po stopnicah vedno nalahno tečemo, smeti pa odnašamo le takrat, ko na stopnišču ni glasov in prižgane luči. Vse zato, da se nam ne bi bilo treba pogovarjati.

Če nas sosed vendarle dohiti, stisnemo ustnice in v pozdrav zadržano pokimamo (ob dobrem dnevu izustimo še tihi "dan", "čao" ali (bognedaj) "živijo"). Tudi pred vhodom se tisti, ki nimamo otrok ali psa, ne vklopimo v druščino blokovskih klepetulj: mamice "gatekeepajo" svoj ekskluzivni klub, pasji starši svojega, ostali pa se v skupnih prostorih zadržujemo zgolj toliko, da poberemo pošto. V ljubljanskih blokih nikogar ne zanima nič o tebi, tebe pa nič o drugih – če kaj potrebuješ, si tega ne sposodiš od soseda, ampak greš v trgovino ali pa enostavno spremeniš dnevni jedilnik (po pravici povedano na svojem ljubljanskem naslovu raje ne jem palačink, kot da bi si mogla mleko izposoditi od soseda). O imenih drugih stanovalcev nimamo pojma. Če kdo umre, to pomeni, da se bo v stanovanje nad nami vselil nekdo tretji. V mestu, kjer so besede o skupnosti najglasnejše, živimo en mimo drugega. Ljubljanski bloki so majhne celice, ki med seboj ne sodelujejo; so kot mravljišča ignorantskih žuželk, ki bi, če bi potrkal sosed, ugasnile luči in se pretvarjale, da jih ni doma.

Zdaj sva se s fantom selila na Ptuj, v mesto, kjer sem se rodila in ga redno obiskovala v času srednje šole. Za čas študija sem sem prihajala občasno, največkrat takrat, ko sem obiskala starše na podeželju. Ptuj je moje domače mesto in proti haloškim vasem z nekaj deset prebivalci skoraj metropola. Vedno sem si težko predstavljala, da bi dolgoročno živela kjerkoli drugje. Čeprav se nama je zdelo, da se ljudje povečini selijo v Ljubljano in v Maribor in da bo stanovanje na Ptuju posledično enostavno najti, je bil že to svojevrsten izziv. Ponudbe je malo, med tistimi, ki se potegujejo za peščico stanovanj na trgu, pa vlada mesarsko klanje. A sva ga našla. Počasi in postopoma sva vanj začela najprej prinašati predmete – knjige, obleke, računalnik, tiskalnik, nekaj posode. Nato sva počasi pripeljala sebe in svoja življenja z vsemi muhami, občutji, pripravljenostjo in potrpljenjem, da si tukaj – v tujem bloku, med tujimi ljudmi – ustvariva dom. Počutila sva se celo nekoliko osamljeno in prepuščeno samima sebi. A bila sva opazovana! Nekdo je ves čas nestrpno čakal, da bo lahko zaklical:

"O, zdravo, vidva sta pa nova tukaj. Bosta morala skuhati kavico, moramo se spoznati, smo le sosedje!"

Ej, počakaj. Pika stop. Spoznati se?

Pred vhodom so naju ustavile prva, druga, tretja ... upokojenka. Zdelo se nama je, da so se trenutka, ko se bomo spoznali in ko bodo lahko preverile, kdo sploh sva, veselile. In smo se spoznali. Pokomentirale so najino najemnino, rekle, da morava priti na kavico ali jo skuhati za sostanovalce, se ponudile, da pomagajo, če kaj potrebujeva – samo reči je treba. Kje delava, kako gre služba, kaj sva študirala, od kod prihajava, ali poznava tistega in onega ...

Težko bi rekla, da me sprejemi z obilico vprašanj običajno napolnijo s pozitivnimi čustvi. Ni mi všeč, ko ljudi preveč zavzeto zanima, kam grem, kaj delam, s čim se ukvarjam. Vseeno pa lahko razumem, da si posamezniki želijo vedeti, kdo je z njimi pod isto streho. Res je tudi, da si v ptujskem bloku težko neopažen in spregledan. Nisi le še ena od nepomembnih žuželk. V ptujskem bloku si pomemben prebivalec skupnosti in nujno je, da tudi sam poznaš druge! Ni hudič, bi rekli, da ena od stanovalk – če te par dni ne bo na spregled in bi obstajala možnost, da mrtev trohniš nekje v svoji dnevni sobi – o tem ne bo obvestila pristojnih! Čeprav je dialog občasno lahko tudi zahteven, je v tem, da te opazijo, da te pozdravijo in vprašajo po počutju, svojevrsten občutek varnosti. Na Ptuju obstaja vsaj trohica upanja, da se bo tujec pobrigal zate, če boš potreboval kaj ali koga.

V ptujskih blokarjih tlijo zvedavost, radovednost in pravo špijonstvo. Zanimivo je, da se informacije tudi izjemno hitro širijo – če se soseda nad tem, da sem novinarka, ni pretirano navdušila, se ji je obličje razsvetlilo v trenutku, ko je fant povedal, da bo zdravnik. Danes to vedo že vse sosede! Blok diha skozi stanovalke in stanovalce. Čeprav taka pretočnost informacij ni vedno ugodna, je lepo opaziti, da v bloku nisi sam in da se ljudje želijo pogovarjati. Na dialog in pogovor, od katerega sva se v Ljubljani odmaknila, pa se bo treba pač ponovno privaditi.

Odločitev o selitvi navadno poteka v drugačni smeri. Ljudje se selijo v večja mesta, manjša pa zapuščajo. Bivanje na Ptuju kaže na možnost drugačnega sobivanja. Upam si trditi, da se tukaj o tem, kako zelo smo ljudje razdeljeni na kak način bi mogli sobivati, malo govori, več pa se na skupnostnem bivanju dejansko dela. Do tega ne prihaja namerno, temveč nekako po naturi in pravici. Ptujčani si želijo biti mravljice, ki živijo z drugimi mravljicami.

Če bomo zaradi te bližine po stopnicah tekli še hitreje in še urneje odklepali vrata, pa bo postalo jasno čez nekaj mesecev.