Zakaj, če vendar grem na Večno pot spraševat jaz? Ne znam pojasniti čisto dobro, ampak misel na kolokvije, izpite in predvsem laboratorijske vaje še vedno sproži nek del mojih možganov, ki pravi joj, Andreja, lahko bi se učila že kak mesec prej. Zadeva je bila še sploh zabavna, ker sem se v času študija že potikala po Večeru - in generacija bodočih novinarjev je imela v želodcih neprimerno manj knedlov. Nekaj so jamrali o izpitih na FDV-ju, jaz pa sem iz debelega nahrbtnika izvlekla samo skripto za fiziologijo rastlin, pa so utihnili. Ha, vsaj ta zmaga! Moje skripte, polne latinščine, so bile absolutni zmagovalec. Tistega hipa, seveda. Ko so mi mahali z izmenjav in potovanj po svetu, jaz pa sem še vedno capljala po Večni poti, je bilo veselega ponosa nekaj manj.
Nazaj v sedanjost. Ok, zadeva, ki hoče biti cmok, izgine, milo se nasmehnem ekipi študentov, ki nekaj razpravljajo o genetiki, in se skušam spomniti, kako sem genetiko oddelala jaz. Ne spomnim se povsem dobro. Ampak moj sogovornik ta dan je z bolj živahnega dela faksa - Hubert Potočnik je eden iz ekipe vrhunskih strokovnjakov za divje zveri pri nas. Pogovor v kabinetu, ki je kdaj tudi mučilnica za študente, ki jim gre sistematika vretenčarjev težje v glavo, se seveda raztegne z volka še na šakala, risa, divjo mačko pa ... Preveč za moj članek, bova razdelila, bova. Nekaj kasneje nas novinarje, ki se ukvarjamo z znanostjo, za mize posadi Maja Ratej, sicer avtorica izvrstne Frekvence X. Na koncu nas vpraša o "brain rotu". Fenomen, ki si je prislužil oxfordsko besedo leta, ni več samo fenomen, ki naj bi prešel, zadeva je hudo resna, vedno več raziskav ugotavlja, da brezciljno skrolanje po nenovicah in atrakcijah naše možgane spreminja v goščo "skibidi toilet". Kot bi se človeški intelekt strnil v nekajsekundne videe, ki uprizarjajo človeško glavo, ki se v obupni grafiki dere nekaj nerazumljivega in ponavljajočega. Dimenzije neumnosti teh videov me vedno znova presenetijo, še bolj milijoni ogledov pod njimi. Slovar možgansko gnitje opredeljuje kot "domnevno poslabšanje človekovega duševnega ali intelektualnega stanja, zlasti glede na to, da je posledica prekomernega zaužitja materiala (zdaj zlasti spletne vsebine), ki velja za trivialnega ali nezahtevnega". Le malokdo se zaveda, kako dobesedno tehnologija povzroča gnitje naših možganov in kako kompulzivna uporaba interneta uničuje naše možganske sivine. In kako zlahka se zaskrolamo vsi. Tudi jaz z mojo silno podlago strokovnih skript, ki sem jih mukoma stlačila v možgane, kaj šele najstnik, ki ima možgane popolnoma na sveže odprte vsemu temu nagnitju. Ni čudno, da branje izumira, ker taki možgani res težko predelajo kak težji tekst. V zadnjih letih so številne akademske raziskave inštitucij, kot so Harvard Medical School, University of Oxford in King's College London, odkrile dokaze, da internet krči našo sivo možgansko skorjo, skrajšuje razpon pozornosti, slabi spomin in izkrivlja naše kognitivne procese. Področja možganov, za katera je bilo ugotovljeno, da so prizadeta, so vključevala "zmožnosti pozornosti, saj nenehno razvijajoči se tok spletnih informacij spodbuja našo razdeljeno pozornost na več medijskih virov", "spominske procese" in "socialno spoznanje".
Nimam pravega odgovora, kam to vodi, ampak zagotovo ne v dobro smer. Bomo kmalu brez razmišljujočih ljudi? Morda, ne vem. Vem pa, da je veliko informacij, ki jih ta mala prinese iz tega okolja, tudi povsem napačnih. Še dobro, da jih za zdaj preverja pri meni. "Mami, veš, da je zdaj virus hujši od kovida in da bodo zaprli šole?" "Aaa, ne, mala, lepo nazaj za geografijo, nobenih šol ne bodo zapirali. Ta virus je tukaj že dolgo in ni tako nevaren. Kar, kar, kje je že Kalahari?" Včasih se mi zdi, da mala plava s tistim telefonom po čisto drugem vesolju kot jaz. Če pa ji ga vzamem, se verjetno nikoli ne bo naučila, kaj in kako s temi informacijami. Torej pač z mojo staro utrjeno pametjo odgovarjam na vprašanja in dileme s tiktoka. Kdo bi si mislil. In kaj bi na to rekel Darwin?
To zadnje vprašanje si zastavim čisto resno. Kaj za vraga bi si mislil stari častilec znanja in vedenja o vsem, kar nas obdaja? Gospod, ki je ure preučeval hobotnice v nekem zalivu Zelenortskih otokov, da bi ugotovil, zakaj spreminjajo barvo. Ok, res, potem je živali še malo drezal na ladji, za kar bi ga današnja spletna ozaveščena skupnost verjetno pribila na spletni križ, ampak šlo je za človeka, ne le njega, celo skupnost ljudi, ki so za najvišjo vrednotno postavljali znanje, vedenje o naravi, družbi, geologiji, vsem, kar nas obdaja! Ko danes prebiram The Voyage of the Beagle, se čudim vztrajnosti in času, ki so ga takrat namenjali razmisleku o svetu - in ne le za znanost, njihove publikacije so bili bestselerji. Knjige razgrabljene. Imam se za generacijo, ki je nekaj te žlahtnosti ujela, in nikakor ne zavidam tistim, ki morajo danes za pozornost tekmovati z močvaro spletne gnojnice. Le kaj bi na to rekel Darwin? Zagotovo nekaj o tem, da lahko evolucija deluje tudi vzvratno.
