(SAMOGOVOR) Le pesem se nas lahko vseh dotakne in nas premakne

Zadnji avgustovski dnevi so bili v znamenju poezije, sprva na Dnevih poezije in vina na Ptuju, ki mi jih je tokrat uspelo obiskati in sem (si) zato nadvse hvaležna. Tik pred prehodom v september so v Celju podelili Veronikino nagrado - izvrstni pesnici Kristini Kočan, ki je tokrat prvič vsebinsko zasnovala ptujski festival. Prav na Ptuju sva s Kristino, Mariborčanko, ki ima korenine v Mežici, ugotavljali, da mora vendarle še to jesen priti v goste v našo koroško knjižnico.

V življenju je vse prepleteno in se poveže, povsod, kjer smo in kamor gremo. Če se ne odstre takoj, se razlog slej ali prej razkrije. Kristinine pesmi sem kmalu po Ptuju prebirala v sobi slovenjgraške bolnišnice naši bici Mojci, največji vseh recitatork. Bil je to eden najbolj ganljivih trenutkov z bico nasploh, pa ne le z bico - v sobi je namreč peterica žensk v popolni tišini pozorno prisluhnila verzom, ki so vsaj za hip presekali neizprosne teže bolezni in preglasili hropo opešano dihanje utrujenega telesa. Kako bi tudi ne bila povezava krasne poezije, ki je kot objem ljubega in hkrati doseže še neznanke, ki jim imaš morda edin(stven)o priložnost nameniti trenutek topline, nekaj najlepšega sploh. Vselej namreč bica na veliko in odločno recitira nam - je kot prava zakladnica ljudskih rekov in avtorskih pesmi od vsepovsod, ki tudi preko pesmi izrazi svoja (ob)čutenja in sebe in nas bodri tudi zdaj, ko njeno srce vse težje zmore kljubovati pritisku časa.

Poezija spremlja vse prelomne stvari v življenju, je za Večer dejala častna gostja iz ZDA na Ptuju Carolyn Forché in poudarila, da ima poezija skrivnostno moč, da je nekaj globokega, svetega, ki sega daleč nazaj. Ne bi se mogla bolj strinjati - jezik poezije je eden najmočnejših, nagovori in povezuje na emotivni ravni, hkrati pa ima moč, da čvrsto prizemljuje in utemeljuje realnost, ji daje nove, drugačne smisle. Je marsikdaj izraz bolečin(e) v naših bivanjih, a tudi izrek odpora, upora, protesta. Je tok proti tokovom. Prav branje poezije pred vrati (so)odgovornih za uničevanje javne RTV Slovenija je v zadnjem obdobju odlično in odločno nagovorilo ljudi. Montažer Dejan Koban, zaposlen na RTV Slovenija, je v znak podpore kolegom in upora prebiral pesmi proti demontaži RTV in pritiskom vodstva. Samo to veš, da moraš, je odzvanjala Šalamunova po temačnem hodniku nacionalke. Le pesem se nas lahko vseh dotakne in nas premakne - (iz)povedana, odpeta, recitirana, tudi v tišini prebrana, prijatelju poslana. Pravzaprav deluje na nas že zelo zgodaj v otroštvu, ko otrokom prebiramo pravljice in pojemo uspavanke, ki jih zazibajo v spanec. Lepo je, ko tvoj otrok recitira prvo pesem - tudi naš radovedni, zgovorni Bine, dveletni nečak, že zna Kuža pazi in vsi mu z občudovanjem prisluhnemo. Nastopi otrok so že v vrtcu nekaj najlepšega, najčistejšega. Resda pozneje v šoli, ko je bilo treba znati pesmi na pamet in smo bili marsikdaj soočeni s frustracijo, da bomo besedilo sredi recitala pred množico učencev in staršev nenadoma pozabili, se zataknili in nasploh osramotili pred javnostjo, za marsikoga ni bilo ravno obdobje zbliževanja s poezijo - prej oddaljevanja. A hkrati pesem nikoli ne neha nagovarjati, klicati, in slej ali prej jo bomo spet našli, odkrili v njenih najrazličnejših oblikah bivanja, tudi skozi glasbo, prek raznovrstnih besedil. Kot toliko reči marsikaj skuša biti, postati poezija, a vse poezija (vsaj kakovostna) seveda ni, hkrati se v poplavi forme hitro izčisti vsebina.

Z Radmancami, neformalnim prostovoljnim gibanjem, smo z branji poezije v ravenskem parku, nato pa še na nekaj kulturnih prireditvah, na najrazličnejše načine in tematike skušale ne le nagovoriti ljudi, temveč jih tudi za hip zbrati in začasno povezati. Se za trenutek ustaviti v nečem dobrem, skupnem, ljubeznivem, in se hkrati zamisliti, zazreti navznoter in navzven. Pa tudi le povsem preprosto deliti literaturo, zlasti slovensko, ki je izjemna. Skoraj vsakič, ko podelim pesem na družbenem omrežju v skupini Jaz pa pojdem v knjige, pomislim, koga bo nagovorila, kdo jo bo prebral in ob njej morda čutil podobno, kdo si jo bo zapomnil, prepisal, morda komu prebral na glas ali se vsaj bežno ustavil in s pesmijo presekal naglico delovnega dne. Ko pesmi delijo drugi, z zanimanjem pogledam, kaj so (iz)brali. Družbena omrežja so polna greznice, zmerljivega, popadljivega obmetavanja, sovražnosti, in poezija je pravi blažilec, tudi ko je uporniška, svobodni stih, tudi ko to mora biti. Tudi (naj)manjše vsakodnevne akcije, kot je plačaj kavo z verzom ali preberi eno pesem na dan, so dobri spodbujevalci k branju poezije, ki lahko nagovarja hitreje od proze.

Če se tu in tam ustavimo ob poeziji, prisluhnemo stihom, sploh če poezijo skušamo brati redno, lahko odkrivamo globlje, intimne smisle v podivjanem svetu propadlih vrednot in zgrešenih prioritet. Potrebujemo ta (p)osebna oprijemališča, središča, oprimke, tudi zato, da bi se umirili, pomirili, našli nov fokus, ga obrnili. Torej poezijo potrebujemo tudi povsem racionalno, ne mimobežno, površno in ne, ker bi z njo spodbujali in negovali čustva - niti ne toliko rime, ujemanje, kot ritem, strukturo. Kot nekaj, kar nas, razstavljene na koščke, znova sestavi in nam (do)pove, da je ob vsem tukaj, zdaj, v hitrem in omejenem, minljivem času, pred nami in med nami vselej tudi priložnost za odstiranja lepote in smislov bivanja.