(SAMOGOVOR) Ne moreš iz dreka torte delat

Popolni moški novega tisočletja mora izgledati kot gozdar, ki vse dneve telovadi in se neguje, da bi bil čim bolj všeč drugim gozdarjem. Misel, ki sem jo zadnjič prebral, se nasmejal, nato pa me je spremljala nepričakovano dolgo. Ker je tako zelo resnična. Modni trendi in videzi se iz leta v leto, še bolj pa iz desetletja v desetletje spreminjajo - in včasih lahko že po pričeski, brkih ali obliki hlačnic uganeš, v katerem obdobju je bil nek človek kul. Hudič je, ker vsak trend enkrat mine, fotografije ostanejo, ljudje pa na spremembe zmeraj ne pristanemo pravočasno.

Se spomnite, kako dolgo so naše mame nosile frizure iz osemdesetih let? Morda jih celo še vedno. In če bodo vztrajale dovolj dolgo, bodo najbrž kmalu spet v modi. Trajna je kot kuga. Vsake toliko se vrne. Pravzaprav se je že začela vračati in spet je udarila tam, kjer smo najmanj pričakovali. Med mladimi moškimi. Cele armade koščenih tipov, tistih, ki nosijo hlačnice tako ozke, da sam skozi hlačnice ne bi spravil niti roke, te dni sedijo pri frizerjih z navijalkami na vrhu glave in veselo ondulirajo. Sedijo v oblaku preparata, katerega vonj me je vedno spominjal na gnila jajca, in čakajo, da bo frizer iz njih naredil nekaj, kar naj bi spominjalo na navihano nakodrane latino ljubimce. Ker nič ne razvname ženske bolj kot moški z "viklerji". Če za ženske sploh še gre.

In medtem ko nekateri moški skupaj ondulirajo, sam še naprej ostajam v gozdu. Pravzaprav sta struji dve. Ali si podhranjeni, nežni latino navijalkar, ki se šobi na instagramu, ali pa si kosmati potetoviranec z voskom za brado za 20 evrov, karirasto srajco in komaj zaznavnim biseksualnim vajbom. In prav tako zelo aktivnim profilom na instagramu, na katerem objavljaš fotografije stejkov, dizajnerskih kav in jedi z avokadom. Prav mogoče je, da ženske podiraš enako slabo in redko kot drevesa, a ostalim gozdarjem na družbenih omrežjih se zdiš sladek za znoret, zato vsake toliko pohvalijo, kako lepo, gosto brado imaš - in kako dobro ti je tetover porisal roke. Ker če se danes greš tetovaže, potem morajo te spominjati na rokave, kar nas pripelje do še enega poklica, ki se trudi biti bolj možat. Potetovirane roke so si davno nazaj kot prepoznavni simbol omislili motoristi, z vzorci pa so izražali pripadnost svojemu bajkerskemu klanu. Danes nam potetovirane roke povedo, da imamo najverjetneje opravka z nekom, ki zna do popolnosti speči jagnječe zarebrnice. Skoraj nedopustno je danes biti vrhunski kuhar, chef, in ne izgledati kot gozdar ali bajker. Da ne bi slučajno kdo rekel, da je kuhinja za šleve, copate in gospodinjce. Kar nikoli zares ni bila, zato bi s to parado krhke možatosti lahko tudi kar nehali.

Kuharji so danes najbolj očiten primer nasilnega poskusa maskulinizacije nekega poklica, z namenom, da bi bil ta bolj cenjen in posledično bolje plačan. Nedoumljivo je, a statistika še vedno razkriva, da so poklici, v katerem pretežno delajo ženske, slabše plačani od bolj moških poklicev. Feminizacijo nekaterih poklicev lahko pripišemo tudi desetletjem vzgoje, prepojene s toksično možatostjo, ideje o tem, kaj naj bi moški počel, kako naj bi se obnašal in kaj se od njega pričakuje. Noro naporen družbeni pritisk, ki je zatrl nešteto talentov, sproduciral generacije nesrečnih, neizživetih ljudi - in zakrivil tudi kak samomor. Ker je vsako odstopanje od nogometne žoge, pištole in avtomobilčkov že lahko naznanjalo skrajno neugledno in neprijetno slutnjo homoseksualnosti. Kar je čista neumnost, dasiravno jo kdaj tudi je.

No, z možatostjo prestrašeni moški so se medtem že začeli zaposlovati nekoliko širše in tako je vedno več vzgojiteljev, slaščičarjev, mojstrov ličenja, plesalcev, baletnikov, manekenov, modnih oblikovalcev, počasi bodo moški ženskam začeli iti na živce na področju frizerstva. Kdaj ste nazadnje slišali, da ima neka estradnica vrhunsko zvezdniško frizerko? Še nikoli. Vedno je frizer. Neverjetno, da je patriarhat prodrl tudi v do nedavnega najbolj nemožate veje svoje kraljevine. Frizerski poklic je svoje zvezdnike spet začel dobivati, ko so se vanj začeli vračati moški. Mnogi, zlasti mladi frizerji, poskušajo svojemu poklicu dodati nekaj seksi robatosti, zato so postali brivci, barberji. In barber mora delati v okolju, ki je retro, garažno in ameriško. S tistim modro-rdeče-belim vrtečim se valjčkom pred vrati.

Pred nekaj meseci sem svojega prvega barberja odkril tudi jaz. Hecno, nekaj, kar je še ne tako daleč v zgodovini bilo samoumevno, se danes vrača kot trend. Potem ko so nas desetletja poskušali naučiti, da se pravi moški ne neguje, saj bi to bilo nemožato, in da je dopustno vsake toliko nase nanesti le gel za prhanje, ki je hkrati tudi šampon, balzam in čistilo za odtoke, si zdaj končno spet upamo biti nečimrni. Jasno, postalo je tržno zanimivo, a hkrati kaže na premik v družbeni zavesti. Mene je k obisku barberja nagovoril mlajši sodelavec, tisti, katerega brada v vseh letnih časih spominja na jesenski gozd. Oba hodiva k barberju v mariborski Cafovi ulici. Zelo garažno vse skupaj. Hip hop nabija, potetovirani mladi barberji si podajajo žogo, med delom zbadajo drug drugega in se norčujejo iz časov, ko so v šoli morali ličiti, negovati nohte in skrbeti za obnohtno kožico. Robato, a duhovito med stenami, ki jih namesto tapet krasijo strani starih Večerov. V glavnem športa in Maribora. S sodelavcem si ju rada primerjava. Kdo ima daljšo, bolj gosto, lepše zaraščeno in negovano brado z lepšimi, bolj ravnimi linijami, sam pa se vsake toliko spomnim na misel, ki pri barberju piše na ogledalu: Ne moreš iz dreka torte delat. Drži, absolutno. Najbrž tudi za družbo in življenje nasploh, a je z lepo negovano brado v gozdu bolj zabavno.