Borut Planinšič
Precej 30. obletnic smo imeli, ko pa je naša država že toliko stara. In kakšna dobra za 25 let se najde, ko pa ima tudi naš, takrat že čisto slovenski nogomet toliko in še več za sabo. Četrt stoletja je od prav posebnega, največjega - poraza. Zakaj bi človek častil poraze, še posebej rekordnega? Ker so včasih sijajna šola. Ker se je 30. septembra 1997 Maribor Teatanic z brodolomom, ko je ob kanalih pred Severnim morjem trčil ob nogometno skalo, Ajax imenovano, iz plahosti začel izvijati v novo vijol'čno samozavest. Da je lahko že dve leti pozneje slavil največje zmage.
NK Maribor je imel tedaj za sabo 25 evropskih tekem. Takrat se nam je to zdelo veliko. Za sabo je imel spopad z Atleticom iz Madrida leta '92. Z Borussio iz Dortmunda, ki bi leta '93 skoraj padla. In senzacijo iz 16. septembra '97, 1:1 z Ajaxom, dve leti prej prvakom Evrope. Nastja Čeh je narolal nizozemskega kapetana Dannyja Blinda in ga v Ljudskem vrtu, takrat še pod topoli na vzhodu, zabil Edwinu van der Sarju. Uredniki so terjali dolge pogovore z novim junakom Maribora. Takrat sem bil še pri Delu, pri Večeru se je kolega Slobodan Pejić trudil drugače, na svoj glasni način, a nič ni zaleglo: sramežljivi 19-letnik je dal komaj kakšen stavek od sebe.
Ampak v prvem krogu pokala Uefe je bilo treba še na športno čudo tistega časa, amsterdamsko Areno. Priložnost, tako imenitna, da so vijoličasti na strokovno ekskurzijo vzeli osem od devetih predstavnikov preostalih slovenskih prvoligašev, le Primorje je manjkalo, ker je imelo svoje evropske drame. In so bili v Amsterdamu takšni liki, kot je Gina Kuserbanj, Margaret Thatcher koroškega nogometa, pa Jedinko Perica, ki je šel zraven kot trener Olimpije. Danes bi zmaji, če bi jih Maribor kam povabil, najbrž poslali športnega direktorja. A to so bili časi, ko v Sloveniji še nismo vedeli, kaj je to funkcija športnega direktorja.
Dan pred tekmo so šli na ogled slovite Ajaxove nogometne šole. Že tista ekskurzija je šla po zlu. Perica je s kislim nasmehom prišel povedat, da so jih pri vratarnici nogometnega centra - odslovili. Da se je takoj zdelo, da je NK Maribor naletel na ošabne gostitelje. Ob amsterdamskih kanalih se je pred nami ustavil fantič na kolesu. Poslušal neznano govorico. Zvedavo vprašal, od kod smo. Slovenija ... Ni mu potegnilo. NK Maribor ... proti Ajaxu. Aha, se je zasmejal, dvignil odprto dlan, se zadrl pet nula in hitro pritisnil na pedale. Bejž, mulc, boš takšne govoril!
Trenerju Bojanu Prašnikarju je bilo jasno, da ne štima vse. Se spomnite, kaj je vratar Marko Simeunović pred tem počel Bešiktašu? V turških strelskih vajah je Maribor odpeljal do rezultata 0:0 v Carigradu, do tekme v Ljudskem vrtu, s katero bi vijoličasti lahko že takrat šli v ligo prvakov. Okej, končalo se je z 1:3, a vse je bilo fer, kajti pod Kalvarijo je sodil neki neznani Italijan Pierluigi Collina, ki je imel Fifino značko komaj dve leti, toda sodil je začuda dobro. Potem pa je Simka podpisal za Sekerspor in jo nazaj v Turčijo mahnil že pred zgodovinskim porazom v Areni.
Deset tisoč sedežev Arene je zevalo praznih. A že 41.000 navijačev je bila osupljiva številka. Resda v Amsterdamu ni bilo več večine tistih, ki so leta 1995 v evropskem finalu z 1:0 ugnali Berlusconijev AC Milan in se zraven smejali. Frank Rijkaard, Clarence Seedorf, Michael Reiziger, Edgar Davids, Patrick Kluivert, Marc Overmars so se raztepli po Evropi. Nizozemce je vseeno zanimalo, kateri je ta klub, ki si je z Ajaxom drznil igrati 1:1.
NK Maribor je 30. septembra 1997 na teren stopil v postavi Tomaž Murko, Emil Šterbal, Franc Fridl, Spasoje Bulajić, Matjaž Kek, Željko Milinović, kapetan Alojz Fricelj, Marinko Šarkezi, Gregor Židan, Oskar Drobne in Zvjezdan Ljubobratović. Kako dolgo bodo zdržali? Lahko 18-letni Tomaž Murko ponovi sijajno prvo tekmo, kaj ... Ne, do vprašanja št. 3 nismo prišli. Maribor je dobil gol v 29. sekundi! Kar je začel Šota Arveladze, so nadaljevali Jari Litmanen, spet Arveladze, Richard Witschge, Tijani Babangida ... Do polčasa je bilo 5:0! Prašnikar je šel v menjavo po hokejsko, za vratarja postavil Roberta Srago. Ob polčasu je vstopil še Nastja Čeh namesto Drobneta, v 66. minuti Siniša Nikolić namesto Friclja, da je kapetanski trak dobil Fridl.
Nizozemci so mleli naprej. Frank de Boer, Benny McCarthy ... Pri 7:0, ko je Maribor že bil čez dotlej najvišji evropski poraz, čez 1:6 z Atleticom v Madridu, pa se je zgodilo ... Židan je v 83. minuti "iz prve" na kratko podal Milinoviću, ta je z žogo in s svojim dolgim korakom stekel čez polovico in podal Ljubobratoviću. Hrvat se je zaletel po desni, trznil, kot da bo udaril po golu, in s tem na finto vrgel Witschgeja, se naenkrat znašel sam pred vratarjem in mu zlahka zabil gol!
Dvignil je roke, pogledal v nebo, padel na kolena, se poklonil in ... mastno pljunil, okej, tega mu ne bi bilo treba. Danes ima Hrvat iz Bjelovarja 51 let. Solastnik gostišča v Rogoznici ob stari cesti za Split je. A za vselej bo v domačih krajih pa v Belgiji in Rusiji, kjer je pozneje igral, ostal znan kot tip, ki je dal gol velikemu Ajaxu. Velikemu van der Sarju. Toda ni še bilo konec, na oni strani sta ga dala še Sunday Oliseh in spet McCarthy ... 9:1! Hočemo desetega, so vpili navijači. Nesramnost pa taka. Vsaj ta je bila kaznovana, desetega zadetka ni bilo, ni Ajax Maribor, ki je leta 1994 Normo iz Talina razsul z 10:0, če se že o vijol'čnih rekordih menimo.
Resda smo takrat pisali o razvrednotenju slovenskega nogometa. In poraz v Amsterdamu je do danes ostal največji Maribora, približalo se mu je onih 0:7 z Liverpoolom leta 2017. Toda ves strah, ponižanje, trpljenje, posmeh je NK Maribor znal obrniti. Sicer v spremenjeni zasedbi, a klub je klub, saj veste, kako gre v Ljudskem vrtu ona z DNK-jem. Leto pozneje je potegnil v kvalifikacijah za ligo prvakov vse do podaljškov s PSV-jem. Poleti '99 pa ... Genk, Lyon, Ante Šimundža, Stipe Balajić ... liga prvakov!
Obiščite spletno stran brez oglasov.
