Tretji teden samoizolacije. Jutranji pogled skozi okno razkriva drugačen New York. Promet se umirja, na ulicah so večinoma ljudje s hišnimi ljubljenčki. Mesto, ki pregovorno nikoli ne spi, je tako rekoč čez noč zaspalo. Seveda so tukaj še vedno na voljo rekreativne dejavnosti na travnatih površinah, obisk najljubše restavracije s hitro prehrano (ki pa ponuja samo "take out/delivery") ali pa nakupovalna mrzlica, ki počasi pojenja. Še vedno nisem dodobra dojel primanjkljaja toaletnega papirja v trgovinah. Hrano, takšno in drugačno, z GSO ali brez njih, se da dobiti povsod. Toaletni papir pa je očitno postal nova zlata mrzlica. Da ne govorim o maskah. Maske se trenutno prodajajo po takšnih cenah, da mi je žal, da nisem kupil kakšne delnice teh podjetij v časih pred pandemijo.
Delovni dan je postal bolj umirjen, a vedno težje se je premakniti teh nekaj metrov iz spalnice do dnevne sobe. Obenem pa sodelavci misijo, da si, ker delaš od doma, tako ali tako ves čas dosegljiv. Ne, na elektronska sporočila, ki so poslana ob 22. uri, ne odgovarjam, razen če ne vsebujejo navodil za vsesplošno evakuacijo. Ampak dobro, tako daleč (še) nismo.
Centralni park, ki je bil še do pred nedavnim nabito poln z ljudmi, ki so se rekreirali ali pa samo pohajkovali, je trenutno pravi raj za živali. Ta teden so sicer živali dobile sostanovalce, saj so v enem predelu parka postavili začasne šotore, ki bodo služili kot bolnišnice na prostem. Ja, kolaps zdravstvenega sistema je na vidiku. Problem, s katerim so oblasti bile seznanjene že januarja in za katerega se je še v začetku marca govorilo, da ni tako hudo, je naenkrat pokazal vso svojo moč. America first! Najprej Amerika! Tokrat na žalost po številu okuženih. Zato je zame še toliko večja uganka, ko vidim mlade nadobudne hipsterje v Brooklynu, kako uživajo na soncu in so si vse kaj bližje kot pa pri dveh metrih varnostne razdalje. Če ne zaležejo ne pozivi župana ne guvernerja, bo mogoče potreben kakšen bolj drastičen ukrep. Policijska ura, patruljiranje po ulicah in kaznovanje prekrškarjev ali pa celo napotitev vojske, da vzdržuje red in mir. Še dobro, da živim v mestu, kjer je nošenje pištole skoraj tako redek pojav, kot je videnje NLP-ja na nebu. V drugih zveznih državah se pištole in puške trenutno prodajajo kot vroče žemljice.
V predelu Queens, kjer trenutno domujem, se je življenje precej umirilo. Pogled z balkona na sosednji Manhattan pa je prav grotesken. Ulice so se dodobra izpraznile, mestni vrvež je zamrl, tu in tam osamljeni turist in vedno navzoče sirene reševalnih vozil. Če si je človek še ne tako daleč nazaj moral s komolci utirati pot skozi gnečo ljudi na Manhattnu, se trenutno ljudje izognejo drug drugemu kot hudič križu. Tudi tako imenovani food trucks, torej nekakšne stojnice s hrano, kjer ponujajo vse od hot dogov, shawarme in girosa, je trenutno zelo redko videti. Seveda pa trenutno najbolj trpijo tisti, ki držijo to mesto, to državo na nogah. Ti so po navadi nevidni in se v medijih le redko omenijo pozitivno. Upanje, da se bo odnos do teh ljudi spremenil, je kar utopično. Neoliberalizem v kombinaciji s hiperkapitalizmom v tej državi tega žal ne dopušča.
Veliko življenj se bo spremenilo, veliko manjših podjetij bo propadlo. Veliko ljudi bo - ali je že - na robu obupa. Vsak od nas ima priložnost, da zmanjša te negativne posledice. Ne samo lastne negativne posledice, temveč predvsem posledice tistih v stiski. Pa lep pozdrav iz džungle, ki to ni več.
