Spominjanje na holokavst: Zgodbe se venomer ponavljajo, tudi pri nas

Spominjanje na holokavst (namesto tega izraza se že dalj časa uporablja izraz šoa ali hebr. HaShoah – dobesedno katastrofa, ki počasi prodira tudi v slovensko zgodovinopisje) nas mora nenehno siliti k dialogu s soljudmi, ne glede na njihovo versko, ideološko, politično oziroma svetovnonazorsko prepričanje, saj zgodovina ni le opomin, pač pa svojevrsten zakon, ki nam prepoveduje kakršnokoli diskriminacijo, razločevanje narodov, ras, spolov in nazorov, kot sta to počela nacizem in fašizem. Danes vse to odkrito obujajo novodobni nacionalizmi vseh vrst in barv. Genocid, kakršen je bil holokavst, sicer ni samo specifika nemškega nacionalsocializma (in njegovih marionetnih režimov med drugo svetovno vojno, kakršen je vladal tudi v takratni NDH, na Slovaškem, Poljskem, v Ukrajini, v delu Srbije, na Madžarskem od leta 1944 in še kje), saj so ga izvajali že prej in tudi pozneje (spomnimo se samo turškega genocida nad Armenci v začetku 20. stoletja in skoraj povsem pozabljenega nemškega genocida v Namibiji, ko so Nemci med letoma 1904 in 1907 pobili več deset tisoč avtohtonih prebivalcev te nekdanje nemške kolonije, ter hudih zločinov v Ruandi in v Srebrenici konec minulega stoletja).

Neosemitizem in Gaza

Zgodbe se venomer ponavljajo tudi danes, ko govorimo o neosemitizmu in z njim označujemo nesprejemljivo dogajanje v Gazi. Tam Izrael počne dobesedno vse, česar se domisli, in stopnjuje neusmiljeno vojno ne glede na žrtve med Palestinci. Mnogi ta dejanja že povsem enačijo s holokavstom in vojno v Gazi označujejo za genocid. O tem odloča celo mednarodno sodišče v Haagu, prav zanima me, kako bo odločilo. Šoa 1933–1945 je kljub vsem obsodbam izraelskega početja le vredna posebnega razmisleka. Zato podpiram mnenje, da je treba takratno in zdajšnje dogajanje obravnavati v kontekstu časa in prostora, vzročno in posledično. Teroristični napad Hamasa je obsojanja vreden, o tem ni dvoma. Enako je obsojanja vredno divjanje izraelske vojske in njenih varnostnih struktur v Gazi nad Palestinci. Oboji nosijo svoj del odgovornosti, ki ga zgodovina ne bo zamolčala, in tudi zato se ob spominjanju na šoo moramo ozreti tudi v današnje dogajanje.

Najstrahotnejši zločin v človeški zgodovini

Šoa z vsemi zgodovinskimi nastavki in "različicami" je bila. Ob vsakoletnem spominjanju na žrtve holokavsta se vedno znova porajajo številni dvomi in ugibanja, ali lahko ta zločin postane predmet pozabe in popolnega oproščanja. Najbrž ne, saj nečloveških grozot holokavsta ni mogoče enostavno prezreti, upravičiti, se zanje za vedno opravičiti in na koncu celo pozabiti. Mnogi raziskovalci pripominjajo, da je oprostiti sicer mogoče (in to se v praksi tudi udejanja), pozabiti pa nikoli. Vse več je tudi zelo resnih znanstvenih pristopov na področju učenja in spominjanja o holokavstu med mladimi. Mladi so namreč večkrat zbegani, saj se v sodobnih informacijskih pretokih soočajo z odkritimi poskusi zanikanja holokavsta, kar je ideološko motivirano, in ga akterji radi povezujejo z vprašanji, ali je holokavst dejansko zgodovinska resnica ali samo mit. Tega je največ v ZDA, kjer po mnogih anketah med mladino vse bolj prevladuje prepričanje, da je holokavst mit in daleč od resnice. Po neki javnomnenjski raziskavi je na nacionalni ravni le 44 odstotkov vprašanih poznalo Auschwitz-Birkenau, le trije odstotki pa so poznali Bergen-Belsen. Šest od desetih anketirancev v Teksasu ni moglo navesti niti enega koncentracijskega taborišča ali geta.

Šoa – mit ali resnica

Da naj bi bil holokavst daleč od resnice in je dejansko mit, je mogoče iz leta v leto slišati tudi v Sloveniji. Zagovorniki te teze pravijo, da je holokavst judovska dogma, v katero se mora preprosto verjeti. Mit je po njihovem dejstvo, da je bilo največ Judov ubitih v Auschwitzu, kar ne drži. Več jih je res bilo ubitih v začetku izvajanja dokončne rešitve judovskega vprašanja po wannseejski konferenci 20. januarja 1942 v taboriščih Treblinka, Sobibor, Majdanek, Belzec, Chelmno na evropskem vzhodu. V tej uvodni operaciji je bil prva violina avstrijski nacist Odilo Globočnik, Hitlerjev (in Himmlerjev) "menedžer smrti" slovenskega rodu. Bil je sooblikovalec zamisli, kako se rešiti "judovskega vprašanja", in nekateri Globočniku celo pripisujejo, da se je prav on domislil plinskih celic. Raziskovalci nacističnih zločinov ga uvrščajo med deset največjih nacističnih krvnikov, pečat pa je pustil tudi na slovenskih tleh, saj je ustanovil šolo, v kateri je uril domobrance. Globočnik je tudi odgovoren za žrtve v tržaški Rižarni. Čeprav so se surovi zločini zoper človeštvo dogajali tako rekoč v vseh koncentracijskih in še zlasti uničevalnih taboriščih (ne smemo pozabiti na Jasenovac, Staro Gradiško in Banjico na območju nekdanje Jugoslavije, na Babji Jar v Ukrajini ipd.), je Auschwitz kot "tovarna smrti" in "pekel na zemlji" postal sinonim tega genocida in zato je trdno zasidran v zgodovinskem spominu. Mit je menda tudi podatek o šestih milijonih pobitih Judov v holokavstu. Kako so to matematično prešteli in ugotovili, da jih je bilo natančno 6 milijonov, sprašujejo zagovorniki teze o holokavstu kot mitu. Vsi raziskovalci poudarja(m)jo, da je bilo ubitih okoli 6 milijonov, saj točnega števila nikoli ne bomo vedeli. Podobno velja tudi za slovenske žrtve šoe. Številka 587 je sicer blizu resnice, a je daleč od popolne in dokončne. Mar so res pomembne številke ali ljudje, ki so bili zgolj številke? Na to moderni revizionizem skupaj z relativiziranjem krivde za holokavst ne moreta odgovoriti in v tem je bistvo tega večnega opomina človeštvu.