Kako je večplastna, čeprav je samo ena od mnogih skupinskih fotografij. V nasprotju z večino je polna dinamike. Osrednji lik je malček v nizkem vozičku. Z očmi so sicer vsi, razen ženske z ruto, obrnjeni proti fotografu, s telesi pa so usmerjeni proti najmlajšemu. Prva misel je, da je mlada ženska, ki z eno roko drži voziček, najbrž malčkova mama, tista, ki pa ima v rokah pogon in jo je fotograf ujel nekako od zadaj, bi lahko bila njegova babica. Pričakovali bi, da bosta postavljeni obratno. V moškem, ki se nekoliko nagiba proti vozičku, vidim očeta. Kdo so preostali? Rodbina? So ga peljali h krstu ali je samo nedeljski sprehod? Priložnost je vsekakor vesela, precej prešerno se smehljajo. Tudi tisti, ki ima na reverju temen trak. Na fotografiji se je, gotovo povsem slučajno, znašel še nekdo. Izza ovinka kot siva senca prihaja moški, ki z desnico vodi kolo. Je malo upočasnil korak, ko je zagledal dogajanje pred sebo? Se je mogoče za nekaj časa celo ustavil, da ne bi zmotil posnetka? Tega ne moremo vedeti, te dinamike fotografija kljub vsemu ne premore. Ga je skupinica zaznala ali je bila preveč zatopljena v svoje početje? Ga je opazil fotograf? Videti so družba ne le v dobrem razpoloženju, ampak tudi v dobri situiranosti. Babica, če je res babica, se zdi nekako osrednja. Mlada mama se zdi srečna. Dojenčku se niti sanja ne, kaj se dogaja. Kot bi se lahko spomnili, kako v čisto rosni dobi dojemamo takle živžav. Povečano vznemirjenje in gnečo okrog sebe gotovo zazna tudi malo človeško bitje. Na hrbtu fotografije - nič, razen dveh pack s koščki neke odlepljene površine, ki pričata, da je bila nekoč nekje nalepljena. Kdo in zakaj jo je od tam odtrgal in kako se je naposled znašla med mnogimi mojimi, je nemogoče razvozlati.
Oče, mama in hčerkica
Tokratne fotografije povezuje dejstvo, da je med odraslimi na njih en sam razmeroma mlad otrok. Naslednja je na videz klasičen ateljejski družinski posnetek - oče, mama in hčerkica pred kuliso idilične obrečne pokrajine. Breze imajo odsev na gladini. Mami so dali stol, oče stoji. Lepo, da so se tako odločili. Deklica je videti malček prestrašena, ustnice so povešene, oči pa zaskrbljene. Pentlja na glavi ne spremeni položaja. Ona je stara dovolj, da nevsakdanje dogajanje dojema drugače kot malček v vozičku na prejšnjem posnetku. Mama jo drži za desnico, ona sama pa ima v levici nekakšnega možiclja. Se mi samo zdi, da s kazalcem leve roke kaže na fotografa pred seboj? Skoraj gotovo se ga je na nek način bala. Mamin izraz in stisk dekličine roke pomirjata, moški je videti stanoviten. Kar preseneča, je pogled proti dnu - na tleh je trava. Za njimi narisana pokrajina. Fotografija je torej nastala na prostem, kamor je bila očitno prestavljena tudi kulisa. Ali je bila ta vedno tam? To se zdi manj verjetno. Je posebna priložnost, za katero je fotograf uredil neko zunanje okolje kot atelje na prostem? Napis na hrbtu, pribeležen z dokaj okorno roko, pravi: "Mogoče take slike nimaš več ozir. se je izgubila." Ta drobni pripis me navdaja z občutkom, da fotografija nekomu pripada. Nekomu drugemu, ne meni.
Prevladujoče ženske
Sledita še dva skupinska posnetka, oba sta nastala na prostem. Na obeh prevladujejo ženske. Spet je med njima velika razlika v dinamiki. Medtem ko prvi premore bogato ozadje, tokrat je kulisa avtentična, je drugi v tem pogledu skoraj dolgočasno enovit - stena. Medtem ko ima prva fotografija spet dva nivoja globine, je druga v tem pogledu ploska. V ospredju slednje sta moški in ženska, med njima deček v mornarski opravi. Za njimi stojijo štiri mladenke, iz katerih veje različnost značajev. Srednji dve sta videti umirjeni, skoraj neizraziti, skrajna leva je v pogledu gledalca na videz odločnejša, skrajna desna pa skoraj malček divja. Kuštravih las, temnega pogleda, močnih obrvi, z roko, samozavestno uprto v bok. Je krilo plisirano? Kroji njihovih oblačil so zanimivi - različni, detajlirani, iz dobrih materialov. Otrok na tej sliki je toliko večji, da mu je situacija znana. Ne fotografira se prvič. On se fotografa ne boji več, vidi ga jasno, ve, kaj bo naredil, in gotovo tudi ve, kaj bo rezultat tega početja. Videti je povsem umirjen in usklajen z dogajanjem. Fotografija je bila posneta junija 1922 kot družinski spomin, tako piše na hrbtu.
Druga je zanimiv portret ženske skupine in dečka. Kar šest odraslih žensk in en otrok. Kakšna je povezava? Kakšna je priložnost? Deček in dve ženski imajo pripet bel cvet, nekaj žensk drži v rokah elegantne torbice, čeprav se zdi, da je posnetek nastal nekje na podeželju. Plise, a v trših materialih, je tudi tukaj nagubal več ženskih kril. Obleki žensk, ki stojita v levem delu, sta enaki, med njima je nekaj podobnosti tudi v potezah obraza. Druga oblačila so videti kot plod iste mode, morda celo iste šiviljske roke. Le ženska v beli bluzi je videti nekako - drugačna. Vse imajo na podoben način nazaj počesane lase. Katera od njih je mama dečka, ki se sramežljivo umika v zaslombo portretirank v desnem robu fotografije? Tudi on še ne razume povsem, kaj se dogaja. In tudi jaz ne razumem. Zakaj so na fotografiji ob otroku izključno ženske? Zakaj je nek moški povsem skrit v ozadju in zakaj še eden sicer neprikrito, a oddaljeno kuka na dogajanje s hišnega praga? Starejši moški v predpasniku in s klobukom mogoče misli, da ga na posnetku ne bo videti. On ne ve, kaj skozi objektiv vidi fotograf. Ne ve, da ga bo ujel. Smehlja se. Za tega, čigar obraza ne vidimo, ne vemo. Ozadje pa bujno, res bujno - rastlinje ob robu hiše, na oknih, na steni, ob hišnem vhodu, celo v skrajnem desnem robu fotografije na posnetek uhaja nekaj listov rastline, ki je niti ne vidimo. To je vse kaj drugega kot na kulisi izrisane breze, ki se po vseh slikarskih pravilih bohotijo še v odsevu narisane gladine. Posnetka sta različna, da bolj ne bi mogla biti. Pa se mi ne zdi, da sta časovno zelo oddaljena. Kot da bi gledal na eni strani hollywoodski, na drugi pa češki film. Češki v najžlahtnejšem pomenu besede, seveda. Z mnogimi zanimivimi detajli resničnega življenja.
Družbe na štirih fotografijah, ki jih povezuje prisotnost po enega mlajšega otroka med povečini odraslimi ljudmi, so na nek način podobne, a tako različne. Čeprav so iz približno istega obdobja in podobnih geografskih koordinat, so skupine na njih različne - po kroju oblek, po njihovih materialih, po drži, po neki splošni maniri. Videti je, da ljudje na njih pripadajo različnim okoljem in različnim družbenim položajem. Že pri izboru in kombiniranju fotografij me je zaposlovalo vprašanje, kaj to pomeni za štiri otroke na štirih fotografijah. Kaj čaka dojenčka v vozičku, kaj deklico pred idilično kuliso, kaj fanta v mornarski opravi in kaj tistega z belo rožo v žepku malega suknjiča? So njihova življenja do neke mere vnaprej predvidljiva? Jim vrojenost v točno določeno družbeno skupnost, rodbino, družino, pomembno določa prihodnost? Ali jo bodo lahko oblikovali po svoje? Koliko nas določa že sama genetika? In koliko možnosti imamo, da stopimo iz okvirjev, ki nam jih zariše položaj ob rojstvu? Je to odvisno od obdobja, od nepredvidljivih zasukov dogajanja v našem okolju ali veliko bolj od nas samih? Bo deček z belo rožo iz na videz ruralnega okolja imel enake možnosti za izobrazbo in druge oblike razvoja kot tisti z mornarskim ovratnikom? Mu bo morebitna izkušnja trdega dela v tem pogledu celo prinesla prednost, ko bo šlo za intelektualni razvoj? Smo ali nismo predestinirani z vrojenimi geni in prirojenim miljejem, ki nas bo neizogibno formiral? Do katere mere? Kje se določi, ali bo naš film hollywoodski, češki ali nekaj povsem drugega? Kako nastaja scenarij?
Nekomu z obrobja
Komu izmisliti zgodbo? Najslajše je vedno - nekomu z obrobja. Otroke prepuščam njihovi večji ali manjši predestiniranosti in njihovim lastnim naporom, da jo presežejo. Kolesar ali moški v predpasniku s hišnega praga? Morda oni, skrit za ženskami z bujnim rastlinjem? Koliko je možnosti, da bi se kolesar in predpasničar kdaj srečala? Skoraj nič. Razen v fikciji. A se tudi tam ne bosta. Eden namreč odrašča in preživlja svoj vek na eni, drugi na drugi strani meje, ki se je začrtala nedavno. Rodila sta se še in odraščala v isti državi, ne pa tudi spregovorila v istem jeziku. To pač ni bilo odvisno od njiju. Glasovi, ki so jih spuščale njune mame in drugi bližnji, niso imeli nič z njunim izborom. Kakorkoli, nikoli v življenju se nista srečala. V nasprotju z moškim s predpasnikom in tistim, ki se gre skrivalnice.
Moški s hišnega praga je večino svojega življenja preživel v hribih, kjer so kmetije vsaka k sebi in s katerih se ne odhaja pogosto. Njegovi starši so bili gostači, kočo, v kateri so prebivali, so imeli v najemu. Zanjo je oče odsluževal na žagi, mama pa na poljih lastnika. Dedovati tako ni bilo kaj, poročiti se in začeti na svojem bi bilo zelo težko. Preostalo je delo bodisi v gozdovih, na žagi, na splavih bodisi na kateri od večjih kmetij v okolici. Njegove izbire so bile s tem izčrpane, izbire moškega, skritega za glavo zadnje ženske na desni, pa so bile drugačne. Njegov oče je imel v lasti veliko kmetijo, kar je moškemu, recimo mu Franc, omogočilo šolanje. To pa poklic tehnične stroke in zaposlitev v dolini, kjer je ob reki ravno začela nastajati industrija. Elektrarn, ki se bodo razbohotile pozneje, v tem delu reke še ni bilo. Ko bodo, bo njegovo tehnično znanje sicer že nekoliko zastarelo, a še vedno dobrodošlo. Predvsem zato, ker bo dobro poznal reko, njene čeri in nepredvidljive tokove. Inženirji, ki bodo s svežim znanjem prišli od drugod, bodo ravno v tem šibki. V hribe se bo vračal samo še ob prostih nedeljah, praznikih in družinskih slavjih. Ob enem takih obiskov se bo komaj umaknil s fotografije, na katero so v dve "riži" postavili njegove sestre, sestrične iz več kolen in njegovo drago ženo. Njun sinko si ne bo dal dopovedati, da naj se tudi on umakne, da je to vendar ženski portret. Ne zanima ga - stric, ki se postavlja pred njimi, je preveč zanimiv. Čeprav malo strašljiv. A med vsemi temi nabranimi krili se počuti varnega. Ne gre stran. Naj ata reče, kar hoče. Če lahko mama, lahko tudi on.
