V Stockholmu je 21. oktobra leta 1833 na svet privekal fantiček, ki bo spisal zgodovino devetnajstega stoletja in se s svojo zapuščino zasidral v svetovno kulturo še stoletja po tem. Mladoporočenca Immanuel in Caroline Nobel sta se veselila prvega otroka, ki sta ga poimenovala Alfred. Po njem bosta dobila še tri sinove, družino Nobelovih pa je čakalo zelo pestro življenje.
Immanuel Nobel je bil sila nemirni duh: odličen inženir, izjemen izumitelj, predvsem pa poslovnež. Ko mu je na Švedskem zapored propadlo nekaj projektov, jo je pobrisal v carsko Rusijo. Tam je najprej odprl mehanične delavnice; pet let pozneje, ko so se stvari izboljšale, je v Peterburg preselil še družino. Za takrat devetletnega Alfreda je ruščina zelo kmalu postala drugi jezik.
Očetu so posli čedalje bolj uspevali. Ni minilo dolgo, ko je za carja že proizvajal vojaško opremo, najprej za krimsko vojno, nato še za druge. A to še zdaleč ni bilo vse. Immanuel je raziskoval ogrevalne sisteme za hiše, ki uporabljajo vodno paro, izumil je tudi strojna orodja za sestavljanje koles za vozičke. Vselej kot pionir, vselej z genialnimi domislicami.
Nobelovi otroci so se učili doma. Imeli so zasebne učitelje in guvernante, ki so jih poučevali naravoslovje, literaturo in evropske jezike. Na koncu študija so fantje govorili švedsko, rusko, francosko, angleško in nemško! Ko je dopolnil sedemnajst let, so Alfreda poslali na študijsko potovanje po Evropi in ZDA. Tam je navezal tesne prijateljske, znanstvene in poslovne stike s takratnimi velikani znanosti: Francozoma Theophilejem Julesom Peluseom in Ascanijem Sobrerom, ki sta kot prva preučevala in snovala nitroglicerin, v ZDA pa z Johnom Ericksonom, med drugim tudi izumiteljem vojne ladje Monitor ter pionirjem raziskav na področju sončne energije. Ko se je za nekaj časa vrnil domov, se je priključil še ekipi slovitega Nikolaja Nikolajeviča Zinina. V nekaj letih se je naučil vsega, potreboval je le še poslednji klik.
Krvava pot do dinamita
Leta 1860 so se Nobelovi vrnili v domovino in tam takoj odprli številne tovarne in laboratorije. Alfred se je z vso vnemo vrgel v poskuse z eksplozivom; 3. septembra leta 1864 se je zgodila katastrofa. Silovita eksplozija je odjeknila sredi Nobelovih tovarn, sto kilogramov nitroglicerina je stavbo spremenilo v ruševine in pokopalo številne delavce. Švedski časopisi so z grozo pisali: "Trupel ni bilo, le kup mesa in kosti." Alfred se je izvlekel z lažjimi ranami na obrazu, a najhujša novica je šele sledila: med žrtvami je bil tudi njegov mlajši brat Emil. Oče Immanuel je bil v šoku, od katerega si ni več nikoli opomogel, preostanek življenja je preživel v invalidskem vozičku. Študiral pa je kot obseden, veljal je za enega najbolj izobraženih ljudi svojega časa. Vseskozi je skrbel tudi za posle: praktično vse, česar se je dotaknil, je spreminjal v denar, ki se ga je na bančnih računih po svetu nabiralo vse več in več.
Sreče in spoštovanja se ni dalo kupiti
Uspešni znanstvenik in izobraženec je bil tudi fanatični bralec. Bral je veliko knjig o tehnologiji in medicini, zgodovini in filozofiji, leposlovje, kjer se je v redkih prostih trenutkih rad preizkusil tudi sam. Pisal je pesmi, prevajal (in celo poskušal pisati sam), seznanjal se je s kralji in ministri, znanstveniki in podjetniki, umetniki in pisci. Poezijo je oboževal, lord Byron in Shelley sta bila njegova romantična junaka. Bral je tudi sodobnike: Maupassanta, Balzaca, Turgenjeva, Hugoja, ni pa maral naturalistov, Zolaja na primer. Pred smrtjo je celo napisal dramo Nemesis, ki menda sploh ni slaba, čeprav so jo prvič uprizorili šele leta 2003 v Stockholmu. Kakorkoli, Nobela je zelo mikalo, da bi znanstveno kariero zamenjal za literarno, na koncu (in k sreči) je znanost vendarle potegnila daljšo. Alfred Nobel je bil član Švedske akademije znanosti, Londonskega kraljevega društva, Pariškega društva gradbenih inženirjev. Univerza v Uppsali mu je podelila naziv častnega doktorja filozofije. Med izumiteljevimi priznanji so švedski red severne zvezde, francoski red častne legije, brazilski red vrtnic in venezuelski red bolivarja. Toda vse časti so ga pustile ravnodušnega. Bil je mračen človek, ljubil je osamljenost, izogibal se je zabavnim družbam in se povsem potopil v delo. In čeprav je bil Alfred Nobel v poslih zelo odgovoren in je dobro ravnal s svojimi zaposlenimi, ga njegovi sodelavci in partnerji niso marali. Bil je zelo bogat, živel pa je spartansko in hrepenel po samoti. Razvad ni imel, ni ne pil ne kadil, ni kockal. Skratka - idealen mož.
Tragične ljubezni in vroča Slovenka
Če kje, potem Nobel ni imel sreče v ljubezni. Prva ljubezen, mlada Rusinja, je še v rani mladosti umrla za tuberkulozo. Čez nekaj let je sledila dramatična zveza z neko mlado igralko, a se znova ni izšlo s poroko. Sledila so dolga leta osamljenosti, ko se je Alfred v celoti predal izumom in poslom, vse do leta 1874, ko je med iskanjem osebnega tajnika naletel na grofico Berto Kinsky, ki je kmalu postala njegova ljubica. Ko jo je končno zaprosil, pa ga je hladno zavrnila in končala v objemu nekega svojega avstrijskega stanovskega kolega.
Razočarani Nobel se je podal na Dunaj, da bi jo skušal pregovoriti. Na poti se je ustavil v mondenem Badnu, da si nabere moči in skuje veliki načrt. Ko se je zaustavil v cvetličarni, da naroči šopek, mu je na pot stopila vroča slovenska kri ... Sicilijanci temu rečejo, da te zadene strela. Ko je Nobel zagledal prodajalko, takrat 25-letno Celjanko Sofijo Hess, je okamnel. Bilo je leta 1876, premetena mladenka pa je kmalu doumela, da je gospoda, dobrih štirideset jih je štel takrat, povsem očarala.
Zadnja leta
Alfred Nobel se niti zavedal ni, da ga svetovna javnost ne sprejema pozitivno, v lepi podobi. Še več, bil je prepričan o nasprotnem. Saj se je vendar celo življenje boril za mir, za dobrobit človeštva! Njegovi izumi, v prvi vrsti dinamit, so resda material, ki se vgrajuje v smrtonosna orožja, a izumil jih je zato, da vojne konča. Hkrati z izumi je takoj predstavil tudi svoje protivojno stališče: "Dinamit, ki vam ga predstavljam, bo končal vse vojne tega sveta. Na dan, ko se bosta v nekaj sekundah lahko uničili obe vojski, bo vsaka vojna postala nesmiselna." Stališče je zagovarjal in vanj verjel do smrti. Je bilo iskreno? Ne pozabimo: med procesom "zaključevanja vojn" je postal najprej milijonar, kaj kmalu (po današnjih vrednostih) tudi milijarder. S polnimi žepi pa je o miru lahko ali vsaj lažje predavati ... Tako ga je videla tudi svetovna javnost.
Ko je leta 1889 govoril na mednarodnem mirovnem kongresu v Parizu, so ga v tisku imenovali za "kralja umorov", "milijonarja v krvi", "špekulanta eksplozivne smrti" in podobno. Takšen odnos ga je razburil in skoraj zlomil. Oči mu je dokončno odprl nesporazum, nastal ob smrti njegovega brata Ludvika. V časopisu so namreč zamešali imena in pomislili, da je umrl Alfred. Tisk so preplavile vesti o smrti "dinamitnega kralja", "trgovca s smrtjo", njegov denar so poimenovali za "bogastvo, pridobljeno s krvjo". Alfred Nobel je bil v šoku.
Bogat, nerazumljen in nesrečen genij
Obiščite spletno stran brez oglasov.
