Živel je kot svetnik in umrl je kot svetnik; 16. avgusta bo minilo 15 let od "mučeniške smrti" brata Rogerja. Njegova ekumenska verska skupnost v Taizeju je zaznamovala generacije mladih, rojenih v hladni vojni. Za mnoge je bila duhovna postaja v iskanju smisla življenja. Čeprav je bila namenjena spravi med cerkveno razklanimi kristjani, so njeno odprtost spoznali tudi do krščanstva malodušni prebivalci Evrope, saj še vedno organizira nekoč dokaj množična novoletna romanja zaupanja. Kljub letom se fotografije s teh srečanj niso veliko spremenile. Spremenili so se ljudje in njihov pogled na svet. V današnjem iskanju novodobne evropske krščanske identitete bi že odprtost Taizeja, zlasti do migrantov ali islama, marsikdo zavrnil. Teh ne bi prepričal niti žametni glas brata Rogerja, ki mi ob čudovitih napevih še vedno doni v zavesti.
Z meniškimi ideali do Benedikta
Taize se je idealno skladal z globalizacijo, ki je zakorakala v človeštvo v desetletjih, zaznamovanih s posledicami travm druge svetovne vojne, in se v verskem svetu kazala v prizadevanju k zbliževanju kristjanov, razkropljenih v neštetih cerkvah, čemur se reče ekumenizem. To gibanje so v začetku 20. stoletja razvili protestanti. Iz njihovega kroga izhaja12. maja 1915 v Švici rojeni Roger Schutz. Sprva je želel postati pisatelj, potem pa si je premislil, ko bi moral prepisati svojo prvo knjigo. Zato je raje sledil očetovemu predlogu in leta 1936 začel študij evangeličanske teologije. Zaključil ga je "z meniškimi ideali do Benedikta (6. stoletje) in njihovo skladnostjo z evangelijem".
Ekumenizem kot neomajna prioriteta
Zametki mednarodnih srečanj so se začeli v 60. letih, ko je taizejska skupnost vabila mlade k izmenjavi mnenj in pogledov o bibličnih in spiritualnih temah. Kmalu je postala romanska vaška cerkev premajhna, zaradi tega so zgradili sodobno cerkev Sprave. Dokončen preboj na svetovno versko sceno pa prestavlja večletni "Koncil mladih" v 70. letih. Navdih zanje so bili majski študentski nemiri 1968, ko je mladina končno dvignila glave. V središče bodočega razvoja so postavili odrešenika Jezusa Kristusa. Vendar so se poleg tega lotili še iskanja človeških odnosov, ki ne bi več temeljili na izkoriščanju ljudi, in kar je najbolj pomembno, družbe brez kapitalizma. Tako vsaj piše nemška Wikipedija.
Ekumenizem je mrtev. Naj živi brat Roger!
Brat Roger in papeži
Sicer verski odnos protestanta Rogerja Schutza do katolicizma ostaja nepojasnjen. Ugibanja je sprožila njegova gesta po smrti papeža Janeza Pavla II., ko je od naslednika, Josefa Ratzingerje, nepričakovano sprejel evharistijo. Zato je francoski zgodovinar Yves Chiron trdil, da je leta 1972 prestopil v katoliško cerkev, ker naj bi že takrat od škofa iz Autuna, Armanda LeBourgoisa, prejel sveto obhajilo. Sedanji prior taizejske skupnosti, Alois, je prestop ustanovitelja zanikal in zagotovil, da je njegov predhodnik to redno 25 let počel na obisku Petrove bazilike v Rimu.
Dejstvo je, da je brat Roger imel odlične odnose s papeži. Tako je že kot apostolski nuncij v Franciji papež Janez XXIII. dovolil skupnosti opravljati svoje molitve v taizejski cerkvici, ki so jo okoli leta 1100 postavili menihi iz bližnjega legendarnega cistercijanskega samostana Cluny.
Meditativni napevi in vibracije
Kajti Taize je postal privlačen prav zato, ker so nekatere obstoječe krščanske cerkve zatajile predvsem svojo primarno vlogo: pobožnost ali duhovnost. Prav to zapolnjuje Taize. Vrhunec vsakega taizejskega romanja je njegovo edinstveno bogoslužje. Ko se začnejo meditativni napevi. Kratki, ponavljajoči verzi v številnih jezikih. Pri tem sploh ni važno, ali v španščini ali italijanščini. Lahko bi bili tudi v kitajščini. Kdor je želel, je razumel. Vmes je tišina ali kratka misel, molitev, želja ... In seveda nekoč se je kot iz nebes zaslišal tisti žametni glas brata Rogerja, ki se ga ne da opisati. Čeprav ne razumem francosko, bi ga lahko poslušal do neskončnosti. Nobenih ukazov, nobenih pridig. Nekateri ne maramo soljenja pameti s prižnic. Namesto tega si pač poiskal nekje prostor na tleh in se poglobil vase. Podobne mistične obrede - ali v cerkvenem izrazoslovju povedano: prisotnosti svetega duha - sem doživel v Evropi le še v legendarnih pravoslavnih romunsko-moldavskih samostanih, kjer v nenehnem petju, križanju, klečanju in priklanjanju vernikov male cerkve med obredi dobesedno "zavibrirajo". To ni samo pobožnost, ampak pristna ponižnosti Bogu! Ni čudno, da so številne taizejske pesmi zašle v katoliške maše, ki so izgubile stik z nadnaravnostjo.
Če k temu dodam citat s spletne strani Taize.fr: "Naš klic in skupnost nas zavezujeta, da živimo samo od svojega dela. Ne sprejemamo ne darov, ne zapuščin, ne daril - ničesar, popolnoma ničesar. Drznost, ki je v tem, da zase ne želimo zagotavljati dobička, je brez strahu pred možno revščino pravi izvir nepreračunljive moči."
Potem je Taize bliže preprostim Jezusovim cerkvenim idealom in dokaz, da božja beseda ne potrebuje ne hierarhične ustanove, ne političnih strank ali pretiranih vsot denarja, kaj šele orožje ali druge privilegije, ki jih v božjem imenu ponekod zagovarja domišljava duhovščina. Zanje je seveda dobro, da je bil cilj brata Rogerja izključno skupnost: "Mislim, da od svoje mladosti naprej nisem nikdar izgubil občutka, da je življenje v skupnosti lahko znak, da je Bog ljubezen in samo ljubezen."
Sporočilo o migrantih
Potem ko je brata Rogerja med večerno liturgijo z nožem usmrtila psihično motena mlada Romunka, ga je nasledil brat Alois Löser iz Nemčije, ki je še vedno na čelu skupnosti. Ko je njegova najbolj znana rojakinja, kanclerka Angela Merkel, odprla vrata migrantom, je na spletni strani taizejske skupnosti napisal sledeče: "Žene, možje in otroci po vsem svetu so prisiljeni zapuščati svoje domove in svoje dežele. Obup je tisti, ki v njih zbudi željo po odhodu. Ta obup je močnejši od vseh preprek, ki jih ovirajo na poti. Veliki migracijski tokovi, ki smo jim priča, so neizbežni. Kratkovidno bi bilo, če se tega ne bi zavedali. Iskanje poti za nadzorovanje pritoka migrantov je legitimno in celo nujno, toda poskušati to preprečiti z gradnjo zidov, obdanih z bodečo žico, je povsem nesmiselno. Kot prvi korak bi se morale bogate države jasneje zavedati svojega deleža odgovornosti za rane zgodovine. Namesto da v tujcih vidimo grožnjo svojemu življenjskemu standardu ali svoji kulturi, bi jih morali sprejeti kot člane iste človeške družine."
Za te besede bi prior Alois pred desetletjem prejel aplavz. Danes pa bi ga verjetno na socialnih omrežjih takoj "pribili na križ", vsaj tisti "kristjani", ki se zdaj že javno odrekajo "preveč levičarskemu" papežu Frančišku. Z njim se je brat Alois srečal 25. junija. Tako da očitno ostaja Taize zvest smeri brata Rogerja. In obenem ob ekumenizmu tudi multikulturnemu poslanstvu. Krščanstvo ga ne omejuje, prisluhne tudi drugim religijam; celo muslimanom so odprli vrata. Taize potrjuje, da cerkev ni nujno suhoparna ustanova, ampak živa skupnost vernikov, in da je vera v Boga lahko univerzalna. Čeprav si tega vsi ne želijo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
