Teta Ela, pisateljica, ki je bila vedno na strani otroške domišljije

Prva objavljena pravljica Ele Peroci je bila Moj dežnik je lahko balon leta 1955. Ilustracije rumenega dežnika z modro pentljo, ki deklico Jelko ponese nad Ljubljano vse do čudežne Klobučarije in nazaj, je ustvarila Marlenka Stupica. Kdo med nami ni sanjal, da dežniki lahko letijo?! Dve leti kasneje se je v knjigarne primuzala Muca copatarica s podobami Ančke Gošnik Godec. Prvo so natisnili v 120 tisoč izvodih, medtem ko Muco v kar 150 tisočih. Verjetno sta to res dve najbolj znani pravljici Perocijeve, a lahko da ima kdo svojo najljubšo, ki ni katera od teh dveh. Čisto posebno mesto v spominu mnogih ima njena Hiša št. 3. Pravljica, v kateri otroci vzamejo stvari v svoje roke in rešijo staro razpadajočo hišo pred tem, da bi jo podrli. Se je spomnite, pravljice, ki je v otroških glavah prižigala izkušnjo upanja in solidarnosti? Pa Hišica iz kock, Nina v čudežni deželi, Smetana, Pravljice žive v velikem starem mestu, Majhno kot mezinec in še in še jih je.

Hvala Cicibanu

Ela Peroci se je rodila 11. februarja 1922 v Svetem Križu pri Rogaški Slatini. Šolo je obiskovala v Šmarju pri Jelšah, kasneje v Celju in Kočevju, Državno učiteljišče je zaključila sredi druge svetovne vojne v Ljubljani. Postala je učiteljica, poučevala nekaj let v osnovnih šolah, leta 1948 se je preusmerila v novinarstvo in pisala za mladinske revije Ciciban, Pionir in Mladi svet. Nekaj let kasneje se je zaposlila na RTV Slovenija v mladinskem izobraževalnem programu Radia Slovenija, kjer je delala do upokojitve. Perocijeva je svoje najbolj znane pravljice sicer napisala na začetku svoje pravljičarske kariere, a šele po upokojitvi se je popolnoma posvetila pisanju. Najbolj zaslužna, da so njena dela prišla že zgodaj med otroke, je bila revija Ciciban, ki je začela izhajati že leta 1945 pri Mladinski knjigi. Tamkajšnja urednica in pisateljica Kristina Brenkova je v Elinih delih prepoznala potencial in kakovost ter jih zaupala v upodobitev največjim slovenskim mojstrom ilustriranja.

Ob letošnjem jubileju so pri Mladinski knjigi pripravili novo zbirko pravljic Ele Peroci Med pravljice. V knjigi je šest kanoniziranih slikanic, tistih, ki jih vsi poznamo z originalnimi ilustracijami, tri pravljice pa so dobile novo podobo sodobnih ilustratorjev. "Lahko bi rekli, da je Perocijeva ustvarila izvirno različico sodobne pravljice, zajemala je iz doživljajskega sveta sodobnega otroka, ki z lahkoto vstopa v domišljijski svet, in se hkrati dotikala tudi njegovih stisk. V teh svojih realističnih drobnih črticah se je dotikala tudi iracionalnega sveta. Otrokovo igro na meji med resničnostjo in iluzijo je rahločutno vpletla v čudoviti literarni svet, po katerem jo vsi poznamo," je ob predstavitvi knjige povedala urednica za otroško leposlovje pri Mladinski knjigi Irena Matko Lukan.

Teta Ela

Izjemna pravljičarka pa je bila na svojevrsten način povezana tudi s pisateljem in literarnim zgodovinarjem Petrom Svetino, ki se ima prav gotovo tudi njej - "teti Eli" - zahvaliti, da ga je življenje objelo s pravljicami. Na dan izida zbirke Med pravljice je izšla tudi njegova Lučka Lučka in senca Senčica. "Vedno bolj ugotavljam, kako je med svetovnimi pisatelji in pisateljicami iz časa med obema vojnama in po drugi svetovni vojni, od Astrid Lindgren, Giannija Rodarija do Josefa Guggenmosa, zasedla pomembno mesto Ela Peroci. Ker je ustvarila tako drugačen pogled na otroka, tudi že v prispevkih v Cicibanu, in knjižnih delih v petdesetih letih. Otrok, ki ga upodablja, je otrok z domišljijo in Ela se ves čas postavlja na njegovo stran. Ne na stran odraslih, ki otroka samozavestno kregajo in mislijo, da imajo zmeraj prav. To je tista perspektiva, ki je pri vseh njenih delih zelo izrazita. Danes je to morda običajen pogled na otroka, kar pa nikakor ni bil pred 70 leti. Ona si je upala to narediti, ker je bila sama take vrste človek, enak pogum pa je imela tudi Kristina Brenkova, ki je njena dela objavljala," o prijateljici svoje mame in vzornici iz mladosti razmišlja pisatelj.

Istega leta, ko je izšel Moj dežnik je lahko balon, je izšla tudi zgodba Ptice in grm pisateljice Vide Brest, se je spomnil Svetina in nazorno opisal ta veliki razkorak med eno in drugo. Medtem ko v pravljici Perocijeve letimo z rumenim dežnikom čez nebo, Brestova pripoveduje o kurirki, ki se negibno skriva v grmu, medtem ko mimo divjajo fašisti. Pisala je že pred 70 leti, a ko njene pravljice beremo danes, je fascinantno, kako je iz pripovednega jezika uporabila točno tisto, kar se skozi vsa ta desetletja ni prav nič spremenilo, v njem ni sledu arhaičnosti. "Njen jezik je enako živ. To je znal Oton Župančič in to je znala Ela Peroci," je zaključil Svetina.

Bila je ženstvena pripovedovalka

Jelka Reichman, ena največjih mojstric slovenske ilustracije, je ilustrirala zgodbo Ele Peroci Nina v čudežni deželi. Drobcena Nina je prav tako dobila svoje mesto v jubilejni zbirki. "Od Ele Peroci sem bila mlajša 17 let in tako glede dela in dosežkov nisva imeli veliko vzporednic, da bi dobila v ilustriranje njene pravljice. Nekako sem 'padla skozi'," se spominja Reichmanova, kako ji je založba Borec vendarle dala njeno Nino v pravljični deželi. "Bila je majčkena knjižica, minimalke smo jim rekli. Želela bi si večkrat sodelovati z njo. Ilustrator in avtor si morata biti blizu, imeti morata podobne vrednote, pogled na svet. Ona je to imela. Bila je izrazito ženstvena pripovedovalka, jaz pa sem tudi bolj ilustratorka za punčke."

V jubilejni zbirki Med pravljice, kjer ima šest pravljic originalne ilustracije Ančke Gošnik Godec, Marlenke Stupica, Lidije Osterc, Jelke Reichman in pravljičarkine hčerke Anke Lugar Peroci, so tri pravljice zaupali v delo sodobnim ilustratorjem: Tanji Komadina, Maji Kastelic in Petru Škerlu.