Kovači so bili že od nekdaj celostni mojstri, bili so vse, od delavca in podjetnika pa do čarovnika in alkimista. "Še danes nas obdajajo številni kovaški izdelki. Vsak avto ima nekaj kovaških kosov, vse jeklo je na začetku vlito in skovano, sicer danes brez kovačev in z ogromnimi stroji, pa vseeno. Brez kovačije ni nič," pravi Timotej Kruška, 37-letni Ljubljančan, sicer malo tudi Gorenjec in Kočevar, zadnjih osem let pa Primorec iz Knežaka.
Njegova življenjska pot se je začela v Ljubljani, že kmalu pa sta jo zaznamovali dve stvari: karate in vojska. Karate zato, pravi, ker se je med treningi naučil potrpežljivosti in vztrajnosti, vojska pa zato, ker sta bila oba starša vojaška uslužbenca. Oče je bil častnik in pripadnik specialne enote Moris, mama pa medicinska sestra in kasneje vojaška veterinarka. Pri petih letih je začel trenirati karate in se kasneje navdušil še za številne borilne veščine. "Več let šolanja imam iz borilnih veščin kot iz klasičnih šol," se smeji. Od karateja je presedlal na kikboks, pa aikido, džudžicu, iaido, capoeiro, taiči, po nekaj letih pa se je vrnil spet h karateju. Danes trenira tradicionalno japonsko mečevanje katori shinto-ryu. Ima črni pas 3. dan, ko se je pripravljal na izpit za 4. dan, je prišla epidemija, zaprli so telovadnice in takrat se je z vsem srcem in telesom preselil v kovačijo.
Ima nekaj kosov, starih več kot 220 let
Ampak lepo po vrsti. Končal je gimnazijo v Ljubljani, kjer je živel do svojega 18. leta. Takrat mu je umrl oče, zato se je z mamo in bratom preselil v Kočevje. "Po srednji šoli sem malo bluzil, sedem zimskih sezon sem preživel na smučiščih, kjer sem ustvarjal proge za freestyle smučanje in poučeval smučanje. Poleti pa sem klatil naokoli," pripoveduje. Delal je tudi v kamnolomu, pa v kovinarski in pohištveni proizvodnji, bil je plezalec pri postavljanju telefonskih oddajnikov, ves čas pa je sodeloval tudi s stricem, ki se ukvarja s snemanji zahtevnih kaskaderskih prizorov. Nazadnje je sodeloval pri snemanju hollywoodskega filma O'dessa v Zagrebu. "V tej službi mi je žal le to, da smo za las zgrešili snemanje reklame z Danielom Craigom (Jamesom Bondom) v Rovinju. Stric me še kdaj pa kdaj pokliče, vendar zdaj nimam časa," pravi Timotej Kruška. Pri starosti 25 let se je vpisal na ljubljansko fakulteto za šport, naredil en letnik in študij opustil.
"Ostre stvari so mi bile od nekdaj všeč. Morda tudi zaradi dedka, ki je imel v Dravljah rezbarsko delavnico, in pri njem sem preživljal veliko časa. V Kočevju pa me je začelo zares zanimati železo. V hiši, kjer smo živeli, je bilo kar nekaj predmetov iz kočevskega rudnika, še danes imam eno macolo in nekaj surovega železa iz obdobja pred letom 1800," pripoveduje o svojih resnih začetkih dela s kovino.
Začel z ležajem, ogljem in sušilnikom za lase
V znameniti ljubljanski trgovini OsterRob si je hotel kupiti prvi japonski nož, vendar je stal 150 evrov, kar je bilo za njegovo denarnico preveč. "In takrat sem si rekel, da bom pa enega takega rajši sam naredil," se spominja Kruška. Na youtubu in drugih spletnih straneh si je do takrat ogledal številne posnetke ter se naučil precej o geometriji in sestavi japonskega noža. Za to ga je navdušil tudi lastnik omenjene trgovine Luka Grmovšek. "Do takrat sem že toliko prebral, da sem natančno vedel, katero jeklo potrebujem. Z bratom Tadejem sva kovinski ležaj grela na oglje in vpihovala zrak s sušilnikom za lase. Tri ure sva potrebovala, da sva iz ležaja prišla do kovinske palčke, in nato še tri ure do palačinke. Ampak nama je uspelo. In ta nož še danes reže," je povedal.
Na začetku svoje kovaške kariere je še hodil v službo, nože pa je koval ob vikendih in prostih dnevih. Ker je takrat živel še v Ljubljani, je najel prvo delavnico v Črni vasi pri Igu, in ko se je zaradi ljubezni leta 2016 preselil v Ilirsko Bistrico, je kmalu našel drugo delavnico na Baču. Nato se je iz Bistrice preselil še v Knežak. "Prišel sem do točke, ko sem pustil službo in začel izdelovati samo nože, in to zato, da se bom lažje učil izdelovati meče. Neki mojster mi je rekel, naj najprej naredim tisoč nožev in šele potem prvi meč," pripoveduje.
Noži kirurške ostrine
V omari ima sicer že nekaj mečev, ima tudi nekaj naročil, vendar se posveča predvsem japonskim nožem. "Sredica japonskega noža je izdelana iz tršega jekla. Nemški ali evropski noži so bolj mehki, namenjeni laičnim uporabnikom. Japonski nož ima trše jeklo, zato dlje časa obdrži fino ostrino. Slabost tega jekla pa je, da se ob nepravilni uporabi hitro zlomi. Japonski noži niso za težko uporabo, ampak za fine reze. To je glavna razlika med noži Daljnega vzhoda in našimi noži."
Izdeluje predvsem "šefov gyuto" nož. "Gyu" po japonsko pomeni govedina, "to" pa rezilo. Pravi, da ta nož ni samo za govedino, ampak zaradi svoje tankosti za vse meso in zelenjavo. Noži se razlikujejo po obliki in geometriji. Prva in glavna razlika med Kruškovimi noži in noži iz trgovine je ta, da so njegovi ročno narejeni. Ko so končani, debelina v celotni širini meri manj kot dva milimetra, ostrina seveda še veliko manj. Taki noži so tudi bistveno lažji.
Vzporedno s kovanjem se naš sogovornik ukvarja tudi z raziskovanjem tehnik pridobivanja železa in samim pridobivanjem železa. Nedavno je pred svojo delavnico na Baču pripravil prikaz taljenja železa, na katero je privabil več kot sto obiskovalcev. "Moja končna želja je vedno bila ta, da bi iz železove rude pridobil železo in iz njega skoval meč. Torej od začetka do konca," pravi.
Išče rudo, ki mu bo dala dobro jeklo
Svoje prvo železo je dobil tako, da je v Kočevju stalil ostružke. Potem pa sta z Jernejem Cortesejem zbrala skupino ljudi, ki se je začela ukvarjati s taljenjem železove rude. Do zdaj je sodeloval na približno dvajsetih takšnih taljenjih. "V soboto smo stalili 90 kilogramov magnetitne in pet kilogramov limonitne rude. To v bistvu ni taljenje rude, ker delamo pri temperaturi, ki je nižja od talilne. Strokovno se temu reče redukcija železove rude. To je način, ki so ga poznali od pradavnine do 13. stoletja. Potem pa so začeli rudo dejansko taliti," je pojasnil. Tako so pridobili 29 kilogramov dobro kompaktnega surovega železa oziroma volka. Na Inštitutu za metalurgijo v Ljubljani ga bodo prerezali in testirali, kje je v njem ogljika in koliko ga je. Nazaj bo pripeljal razrezane kocke, ki jih bo uporabil. "V takem surovem železu smo doslej našli od 0,2 do 0,6 odstotka ogljika, radi pa bi pridobili jeklo od 0,7 odstotka ogljika navzgor, da je kaljivo in uporabno za izdelovanje rezil," pravi Kruška.
"A zakaj mi je toliko do tega železa? Ne vem. V resnici si nisem predstavljal, da bom končal v kovačiji. Očitno pri tem delu in zanimanju spoznavam ljudi z dobrimi vibracijami in mogoče imam v tej panogi za pokazati več kot v karateju in smučanju. Delam, kar me veseli. Lahko sem umetnik, lahko živim od tega, kar naredim. Ugotovil sem tudi, da mi veliko bolj kot mesto ustreza življenje na vasi," je sklenil prvi med slovenskimi kovači.
