Bojan Tomažič
Iz Maribora do Sarajeva naj bi prek Ljubljane, kjer smo pobrali sopotnika, Zagreba, Slavonskega Broda in Zenice prišli v sedmih, osmih urah, nam je to uspelo vsaj dve uri kasneje. Meje pač, postanki za kavo in - ceste. V Bosni in Hercegovini je premalo avtocest in preveč zastojev na starih prometnicah skozi naselja. Zdaj, ko se federalni vladi BiH izteka mandat, je o cestah veliko govora. Premier Fadil Novalić z naslovnice časopisa Dnevni avaz sporoča, da potrebuje še en mandat, ker je veliko načrtov še neuresničenih, milijarda evrov je plasirana v projekte, brez njega stvari ne bi tekle naprej.
Pred Zenico najdlje časa stojimo, tam popravljajo asfalt na mostovih in predor. Zeniška obvoznica je skoraj končana, piše v časopisu, dvainpolkilometrski predor pred mestom bo zgrajen v tridesetih mesecih. Tudi severneje in južneje bodo nove ceste skrajševale potovanja do glavnega mesta, dobili so nepovratni denar od EU za gradnjo od Banjaluke do Doboja, dela bodo začeli tudi pri Počitelju, pripravljajo se na gradnjo vpadnice v Mostar. V naslednjih letih bodo zgradili sto kilometrov avtocest.
Povezani v Združenih državah poezije
"Naš Kantfest in Združene države poezije (ZDP) z bosanskim združenjem umetnikov Planet Poezija vzdržujejo kulturni most," o slovenski ekspediciji v BiH razlaga Peter Andrej, ustanovitelj Kantfesta in ZDP. "Sodelovanje se je začelo pred desetletjem in navzlic mnogim rokadam, rotundam in letečim menjavam še traja."
"Večina nas je iz generacije petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja, enotni smo živeli v isti državi in nismo razmišljali o tem, da bi lahko prišlo do nastanka novih držav in da bi bili eni v EU, drugi ne," je združbo opisal Dino Porović, sarajevski del poetsko-glasbenega povezovanja.
Nujen je vsaj minimalni skupni imenovalec
Neenotnost v politiki vpliva na razmere v državi. Bošnjaki opozarjajo na Dodikovo kljubovanje na vseh področjih, celo s sosedi Hrvati se povezuje proti njim. Stranka SDP tudi očita vodji stranke SDA Bakirju Izetbegoviću, da s teorijo o reduciranem vstopu v Nato nasprotuje vključitvi države v zvezo. V Drvarju so nasprotja med občino in HDZ BiH, torej s hrvaško stranko, glede praznovanj osvoboditve, ker so različne razlage, kdo je osvoboditelj. Oslobođenje piše o zapletih zaradi pelješkega mosta in Trgovske gore. Tudi to, da oboroženi hrvaški policisti prihajajo globoko na bosansko stran meje s kolonami migrantov, jim jemljejo denar in telefone. S srbske strani prek porozne meje prihajajo roparji bančnih avtomatov z razstrelivom. Avaz objavi, da ima BiH štiri sporne točke na meji s Srbijo.
Ljudje se vseeno radi pogovarjajo, še vedno je tako, kot je bilo pred leti, ko je prodajalka na stojnici slovenski pesnici in pisateljici Cvetki Bevc pripovedovala o razliki med turško in bosansko džezvo. Zvenita različno, če potrkaš po njiju. Bosanski muslimani tudi zazvenijo drugače. Prav zato imajo mediji veliko povedati o hrvaški predsednici države, ki je rekla, da so v bosanski politiki prevladali radikalni islamisti.
V Oslobođenju komentator (Dragan Markovina) piše, da si lahko to privošči, ker se niti na Hrvaškem niti v Srbiji ni nič bistveno spremenilo, nacionalistične elite, zbrane v HDZ in pri Aleksandru Vučiću, se niso premaknile od vojne politike iz devetdesetih let. HDZ se ni odrekla Franju Tuđmanu in njegovi hercegbosanski politiki, srbska politika se ni odrekla pomoči Republiki srbski. "Sicer ne uporabljajo enakega besednjaka in metod kot pred vojno in med njo, vendar sta ideologija in politika še vedno aktualni." Imajo štiri nepomirljive koncepte Bosne in Hercegovine, tri nacionalistične in enega državljanskega, ki se ne more okrepiti.
"Generacije, ki niso bile v vojni, nočejo stati na mestu"
Med kamenjem donijo besede
V Počitelju, mestecu južno od Mostarja, je ogrski kralj Matija Korvin preprečeval prodiranje Turkov proti severu, potem so Turki tam zgradili mesto, ki ima vse, kar otomanska mesta morajo imeti: džamijo, trdnjavo, versko šolo (medreso), han - hišo za prenočevanje popotnikov, sahat kulo - stolp kvadratne oblike z uro, haman - kopališče. Tam je dolina Neretve najožja, tako so lahko preverjali ladje in potnike po cestah.
Nas niso preverjali, a smo se ustavili. Za dlje časa kot popotniki, ki potujejo od Dubrovnika proti Mostarju in Sarajevu, in oni, ki potujejo s severa proti morju. V umetniški koloniji smo se pridružili tistim, ki pridejo tja v miru ustvarjat. Večinoma so slikarji, naši so prinesli tja pesniško besedo in glasbo. Med starim kamenjem vse žlahtneje zazveni.
Zarukanost in gluhonemost se prikrivata z reklamami za tuje firme
Glasbenik, kitarist in profesor filozofije Jani Kovačič je bil v karavani za Bosno iz Hercegovino. Kaj bosanskega in hercegovskega ga kot glasbenika vznemirja?
Sevdah, širše sevdalinke, s katerim sedaj osvajajo Evropo, je nastal precej pozno, s spremljavo na harmoniko, kar je popolnoma izrinilo saz in starejše ljudske motive in pesmi. Ta zamenjava se najbolj kaže v tem, da pri pesmih navajajo avtorje. Zanimiva sta ta proces in ta imagologija - ta prevara, da je stoletna tradicija stara le nekaj desetletij. Namreč, nekatere moje pesmi so stare že skoraj 40 let, kar je več kot marsikatera sevdalinka, pa jih imajo za moderne.
Imate tudi vi v svoji glasbi pesmi inspirirane z glasbo z bosanskega prostora?
Na prvi plošči Ulica talcev iz leta 1980 je pesem Mošeja, nasploh so folklorni motivi stalnica mojega skladanja.
Kaj ste opazili? Kaj ste jim ustvarjalci dali?
V Bosni kot tudi v Hercegovini gre vse navkreber ali nizdol. Soočenje Vzhoda, Orienta in Zahoda jim prinaša izjemno kulturno bogastvo, ki žal služi razdvajanju in ne blagostanju. Ločevanje jezikov služi zapiranju v kulturne mehurčke in le trud in razgledanost posameznikov skušata preseči to zaplankanost. Sicer se tudi v evropski Sloveniji ne moremo izogniti turbo kulturi. Na srečo se vedno najdejo navdušenci, ki na svoje stroške gradijo nacionalno identiteto. Pri nas so se pesniki po zgledu slikarjev institucionalizirali in sedaj se gremo pesniški turizem. Upamo, da s tem koga očaramo in navdušimo za višje sfere duhovnosti. Če ne predstavljaš javno svojih pesmi - ne verjameš vanje. Taki naj raje tega ne počno. Seveda obstaja intima, ki je eden temeljnih izvirov pesmi, a marsikaj je bolje, navkljub kvaliteti, da ostane očarljivo skrito - za prihodnost in navdih. A kot pravi Neruda, pesem je od tistega, ki jo potrebuje.
Kaj ste prinesli s popotovanja?
Eno silno žalost, da je celoten balkanski prostor silno nazadoval. Prihodnosti skoraj ni. Razveselilo me je pa to, da navkljub razpadanju in napadom kapitala obstaja še neko pristno zanimanje za sočloveka.
V Mostarju veliko ljudi manjka
Anes Oručević je mostarski pesnik. Mostar je turistična destinacija, Anes pa je v njem domačin. Kako bi ga opisal?
Postal je turistična atrakcija in po časopisih in spletnih straneh ga opisujejo kot romantičen kraj. Mi, ki tu živimo, pa vemo, da še ni dosegel gospodarske ravni iz leta 1980 in da prepočasi napreduje. Premiki se občutijo prav v turizmu, ker se letno po mestu sprehodi milijon turistov. Demografska slika je kritična, veliko ljudi manjka, veliko se jih je priselilo, nekateri zato, ker druge možnosti niso imeli, drugi, ker so želeli. Prišleki se težko navadijo na urbane manire.
Na mostu ste rekli, da ni več takšnih vibracij, kakršne so bile na porušenem. Kakšne so zdaj?
Zame so drugačne. Po obnovljenem se sprehodi veliko ljudi, na kamnih pustijo svojo sled, jim dajo delček duše in gredo naprej. Ti dobronamerni odtisi gotovo tudi že dajejo dobre vibracije.
Tu so ljudje v drugi svetovni vojni utrpeli veliko gorja. Kljub temu je zdajšnji svet, so naše generacije, civilizacija, ki se je zaklinjala, da temelji na humanizmu, dovolili, da je prišlo do bratomorne vojne.
Omračen razum, spremljan s pompoznim šovinizmom in fašizmom, se je udejanjil v najslabši možni obliki: v vojni. V njej so bili ljudje kot junak iz Balaševićevega Bojevnika kmetavzarskega srca, ki mu je ob vseh žrtvah v vojnah najbolj žal poginulega konja.
Kako je z gospodarstvom, ki bi lahko z zaposlovanjem in večjo blaginjo nevtraliziralo napetosti?
V Mostarju ni nikakršne proizvodnje, vse je ugasnilo. Nekaj gradbenih podjetij je, vendar ni giganta, ki bi imel zaposlitve za regijo.
Kaj vendarle daje upanje?
So nekatere na videz majhne reči, za primer bom navedel Mostarsko rock šolo, v katero prihajajo otroci iz mesta in širše regije. Pridobivajo glasbeno izobrazbo, sodelujejo, izmenjujejo ideje, komunicirajo prek glasbe. Pri tem spoznavajo, da lahko, da želijo in hočejo boljše. Veliko tega je, kar bi lahko bilo boljše.
Premier Federacije BiH govori o milijonih evrov za nove projekte, ki bodo zaustavili odhod mladih iz države. Bo kaj na tem?
To so poceni predvolilni triki, iz tega spet ne bo nič. Politika in politične elite Mostarju bolj škodijo, kot koristijo.
Ima civilna družba vpliv na javno mnenje?
Če sem brutalno iskren, javno mnenje sploh ne obstaja. Tistemu, ki ne igra za oblast, se ne bo dobro godilo. Intelektualci tu in tam s kakšno temo povzročijo nekaj isker, vendar ognja ni. Nevladni sektor konstantno vrši pritiske na mestno oblast zaradi milijon problemov, vendar oblasti ni mogoče kaznovati niti na demokratičen način niti s protesti ali s čim podobnim. Kritične mase ni.
Umetniki tudi nimate vpliva?
Umetniki delujemo, trudimo se, ustvarjamo mostove med ljudmi, hodimo v tujino in tu sprejemamo goste, a ostajamo na družbeni margini.
Tudi takšnih, kot so bili njuprimitivs glasbeniki in satiriki, ni več?
Novega primitivizma ni, duh je sicer ostal samo še v nas, ki nismo pozabili Top liste nadrealistov. Še vedno rad pogledam katerega od njihovih skečev, na satiričen način so dopovedovali, da nekaj smrdi. Obstajajo še ljudje, ki s peresom, igralstvom in glasbo uporabljajo satiro. Tudi mlajši od tridesetih let delujejo, Književni klub Mostar je v enem trenutku imel 80 avtorjev, tako afirmiranih kot neafirmiranih. Elvedin Nezirović, Adnan Repeša, Veselin Gatalo, Senka Marić Sarić, Lidija Pavlović Grgić, Marko Tomaš so samo nekateri, ki bi jih priporočal za branje.
Kako vidite svojo prihodnost?
Ne gledam dlje od danes. Nihče ne ve, ali se bo jutri zjutraj zbudil.
Kaj bi bila rešitev za BiH in regijo?
Najenostavnejša rešitev bi bila unija balkanskih držav, nekakšna mini EU, ker smo kulturološko, jezikovno, mentalno, ekonomsko in z več kot malim milijonom podobnosti in odvisnosti drug z drugim povezani in naslonjeni eni na druge.
Kaj bi se moralo zgoditi, da bi se spet vzpostavilo sodelovanje, kakršno je bilo v Jugoslaviji?
Zgoditi bi se moralo ljudstvo, prebuditi bi se morali iz grdega sna, ki traja trideset let.
