Bojan Tomažič
Večina ni znala v trgovino, niso znali prečkati lokalne ceste in niso imeli obiskov. Noro telo, proizvod institucionalne mortifikacije, je imelo vonj po sparini psihofarmakov in človeških izločkih, bilo je zanemarjeno, poškodovano, bedno, netelo. Vse ženske so strigli na enak način, skoraj tako na kratko kot moške. Spol v azilu ne obstaja. Ljudje so imeli institucionalne uniforme, obleke, kupljene na kilogram. Socialna smrt je prekinila govor, zgodbe so pripovedovali mlajši, starejši so gledali z velikimi začudenimi očmi. Tam je bila ženska, ki je preživela lobotomijo, ženska, ki so jo sterilizirali. Kazen za seks je bil prisilni jopič. Tako pretresljivo dr. Darja Zaviršek v knjigi Skrb kot nasilje opisuje, kako so pri nas v zavodih skrbeli za hendikepirane ljudi. Pač v slogu: če jih ni mogoče ozdraviti, spraviti k delu in drugače vplivati nanje, je treba skrbeti, da ne umrejo, jih zaklepati sobe, da nihče ne pobegne, varovati družbo pred defektnimi.
Zdaj profesorica na Fakulteti za socialno delo je leta 1987 kot mlada raziskovalka prvič prišla v Hrastovec. Štirideset študentov in prostovoljcev je bilo, tudi Vito Flaker in Mojca Urek. "Spali smo v velikih šotorih, postavljenih na grajskem dvorišču, ponoči smo slišali krike ljudi v spanju in zbujenih, včasih se je kar naenkrat zaslišal velik trušč, bilo je zelo srhljivo," se je spominjala prejšnji petek na pogovoru v Mariboru.
Po dveh tednih z njimi so spregovorili
"Razkropili smo se po oddelkih, jaz sem izbrala ženskega. Ženske so bile na pol gole in bose, na nogah so imele ozebline, pojasnili so mi, da zato, ker je bilo v gradu včasih zelo hladno. Osebje je reklo, da smo lahko veseli, da ni več tako in da varovanci ne spijo več na slami, ampak na jogijih. A tudi mraz in slama sta bila boljša, kot so imeli doma, kjer so jih pretepali in niso imeli hrane, so dodali zaposleni."
Da naj bi bilo dobro poskrbljeno za ljudi, so poudarjali, čeprav se z nekaterimi deset let ni nihče pogovarjal, čeprav so zelo redko bili zunaj in so po vstopu v institucijo bili brez prejšnjega življenja, brez sorodnikov in prijateljev, samo še hrastovški. "S težavo smo jih spravljali na grajsko dvorišče, vsak dan smo bili z njimi zunaj, se z njimi pogovarjali. Po štirinajstih dneh so spregovorili tudi tisti, za katere je osebje menilo, da ne govorijo."
Svojci pridejo, ko sneg skopni
"Zavod Trate ob reki Muri, kjer so ljudje skozi okna skakali v globino in delali samomore, je bil siva institucija daleč stran. Ne govori se o številu samomorov, o pobegih iz gradu in preko meje, o tem, kako jih je policija iskala in na pol mrtve pripeljala nazaj; v gradu so jih potem osamili, disciplinirali, zaprli. Moja velika želja je, da bi tam nastala zbirka socialne zgodovine Slovenije," je dejala Darja Zaviršek. "Podobna institucija je bila Dornava, kamor so zapirali otroke iz vse Slovenije. Notranjost zavoda je bila kot samostan ali kakšna huda bolnišnica, tam so premnogi preživeli vso svojo mladost, vse dokler jih niso premestili v drugo institucijo. V petdesetih letih, ko so ga ustanovili, starši niso imeli avtomobilov in ne denarja, prišlo je do totalne prostorske segregacije in do odtujitve, in večja kot je bila odtujitev od svoje skupnosti, manjša je bila verjetnost, da bi jih obiskovali. Travmatično je, da je še danes v podobnih institucijah veliko ljudi, ki tako živijo. Ko ti pripovedujejo o tem, kako čakajo na svojce in oni pridejo, ko sneg skopni, ko pride pomlad. Dokler ne umrejo, se zdi, da so te zgodbe večne."
V socializmu so ohranili kapitalistično miselnost
V socializmu so prek institucij poskrbeli za revne in moralno (pre)vzgojo. "Socialistična oblast, ki je hotela biti pionirka številnih socialnih inovacij in naprednih sprememb, je uzakonila pravnoformalno izenačitev neporočenih parov s poročenimi, pravico do splava, opredelitev spolnega nasilja v zakonski zvezi kot zakonito dejanje, dekriminalizirala je homoseksualnost, vendar se področja skrbi za ljudi z ovirami ni dotaknila," dr. Zavirškova pove, kako je bilo v preteklosti. "Predvojna kapitalistična tradicija zapiranja revnih in hendikepiranih v institucije je ustrezala socialistični ideologiji o zdravi družbi za delo sposobnih ljudi in jih je s pridom uporabljala za to, da je vanje pospravila tiste, ki so odstopali od te norme."
Začeti boj za izstop iz brezimne množice
Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja so se tudi pri nas pojavile zahteve po dezinstitucionalizaciji, aktivisti so bili boj za človekove pravice posameznic in posameznikov, za izstop iz brezimne množice, populacije s poenotenimi potrebami, ki so jh določili tako imenovani strokovnjaki za defekte. Tudi Darja Zaviršek je bila del tega gibanja. "Ljudje, ki živijo v zavodih, v resnici nimajo možnosti povedati svojih zgodb, kar pomeni, da jih mora pripovedovati nekdo drug. Gre za osebne zgodbe, ki hitro padejo v pozabo, ker so tabuizirane, ker so stigmatizirane, ker so njihove družine stigmatizirane," je bilo in je nujno razkrivanje resnice o nasilni skrbi.
Prostori novi, postopki stari
Dornavo so resda zaprli leta 2002, Trate 2004, Dobrno 2007. "Ljudi iz teh gradov so preselili sto ali dvesto metrov stran v nove prostore, ki so jih naredili v devetdesetih letih, mnoge so obnovili tudi z denarjem EU, čeprav ta denar ne bi smel iti za obnovo institucij, ampak za dezinstitucionalnost. Šlo je za premik iz enega prostora v drugega, vendar to ni kvalitativni premik v nekaj novega: v avtonomijo, v svobodo, v družbeno raznoličnost. Osebja niso izobrazili tako, da bi na ljudi z ovirami gledali drugače, da bi jih spodbujali k temu, da bi povečali svojo avtonomijo, prejšnji način dela nadaljujejo v novih prostorih. Cilj osebja ne bi smel biti, da je človek v instituciji dolgo časa, ampak da bi v čim krajšem času odšel. Eden od angleških strokovnjakov s tega področja pravi: moj uspeh je vaša neodvisnost. To bi morala postati norma, ki jo naša država podpira, spodbuja, ocenjuje, meri."
Samo manjšemu številu nevladnih organizacij je doslej uspelo, da so razvile nekaj stanovanjskih skupin. Te so večinoma za moške. Obstajajo tudi redke organizacije za individualno podporo ljudem, ki se iz zavodov vrnejo v skupnost, in osebna asistenca za ljudi, ki bi brez nje morali v zavode. Dezinstitucionalizacija in možnost izbire se nista zgodili. "Z dezinstitucionalizacijo razumemo preselitev ljudi iz institucij v običajne oblike življenja in proces strukturnega preoblikovanja ustanov in socialnih služb za ljudi z ovirami, osebami z dolgoletnimi duševnimi stiskami, fizičnimi, senzornimi in intelektualnimi ovirami in ovirami, ki jih povzroči staranje," pojasni dr. Darja Zaviršek.
Totalne institucije, ki bi jih bilo treba nujno razgraditi, opiše jih z definicijo Ervinga Goffmana: oddaljene so od strnjenih naselij, obdane z zidovi, ograjami, z rešetkami na oknih in ovirami na notranji strani pred okni, v katerih ni nobene zasebnosti, ljudje so nastanjeni dolgo obdobje, imajo malo stikov z zunanjim svetom, osebje uporablja nadzorovalne in disciplinske metode kot metode pedagoške vzgoje, resocializacije in usposabljanja.
"Nove institucije, ki bi jih morale nadomestiti, so prostori, namestitve, programi, v katerih ni nadzora nad vsakdanjo rutino, kjer obstaja ločnica med osebjem, za katere je institucija prostor plačane zaposlitve, in uporabniki; heterogene potrebe posameznic in posameznikov postanejo homogenizirane potrebe populacije. Namesto nasilja za debelimi zidovi je torej mogoče zagotavljati kakovostno podporo posameznicam in posameznikom, ki bodo s pomočjo osebja živeli vsakdanje življenje. S podporo, ki ljudi ne nadzoruje in jih ne naredi odvisnih, jih ne infantilizira."
