V umetnostnem drsanju je veliko princesk in še več čarovnic

Umetnostno drsanje je tudi pri nas eden najbolj priljubljenih zimskih športov, čeprav je kot športna zvrst slabo razvito in nimamo drsalcev, ki bi se lahko kosali z evropskim in svetovnim vrhom. A panoga, ki že v svojem imenu združuje šport in umetnost, priteguje pozornost tudi tistih, ki niso poznavalci in ljubitelji. Pa ne samo zaradi gracioznosti in miline, akrobatskih prvin, lepih oblek in znanih melodij, ampak tudi afer in škandalov, brez katerih ne mine praktično nobeno večje tekmovanje. Dopinški primer mlade Rusinje Kamile Valijeve je le zadnji v dolgi vrsti.

Najodmevnejši, še danes ne pozabljeni škandal je zaznamoval olimpijske igre leta 1994 v Lillehammerju. Zgodilo se je pravzaprav že prej, na ameriškem državnem prvenstvu, ki je tudi izbirno tekmovanje za nastop na olimpijadi. Favorizirano Nancy Kerrigan je neznanec z bejzbolskim kijem udaril v koleno in jo hudo poškodoval. To je bil incident brez primere, ki je dobil razsežnosti škandala, ko se je izkazalo, da je bil napadalec Jeff Gillooly, mož Nancyjine najhujše tekmice Tonye Harding. Na tak način naj bi se bila Tonya želela znebiti konkurence. Dogodek je postal znan kot "udarec, ki so ga slišali po vsem svetu". Pojavili so se tudi televizijski posnetki, v katerih se je Nancy držala za desno koleno in v solzah spraševala: "Zakaj, zakaj, zakaj?" Američani in ves svet so dobili črno-belo zgodbo, princesko in čarovnico, lepotico in zver.

Nancy Kerrigan je, čeprav na državnem prvenstvu ni mogla nastopiti, le dobila vozovnico za Lillehammer, kmalu je okrevala in še pred igrami postala mednarodna zvezda. Prenos prostega programa na OI v Lillehammerju je bil eden najbolj gledanih športnih dogodkov v zgodovini, mnogi so zadrževali dih in se spraševali, ali bo "ubogi žrtvi" še enkrat uspelo premagati zlo. Pravici je bilo zadoščeno - Kerriganova sicer ni postala olimpijska prvakinja, za Ukrajinko Oksano Bajul je osvojila srebro, Hardingova pa se je zlomila pod pritiskom in končala na osmem mestu. Nato je dobila dosmrtno prepoved tekmovanja v drsanju. Škandal, o katerem so posneli film Jaz, Tonya, jo spremlja še danes, ko se preživlja kot pomočnica v lesarski delavnici.

Kdo podeljuje olimpijske naslove

Za umetnostno drsanje kot športno panogo pa je imel dolgoročnejše posledice škandal z zimskih olimpijskih iger v Salt Lake Cityju leta 2002, ki je privedel do popolne spremembe načina ocenjevanja. To sicer ni bila prva afera, v katero so bili vpleteni sodniki. Že na igrah leta 1998 v Naganu na Japonskem je prišlo na dan, da se sodniki dogovarjajo za kupčije z ocenami v tekmovanju plesnih parov. Kanadska sodnica Jean Senft je skrivaj posnela pogovor z ukrajinskim sodnikom Jurijem Balkovom, ki je ponujal svoj glas za kanadski par, če bo Senftova v zameno glasovala za ukrajinskega. Oba sodnika sta bila za nekaj časa suspendirana, uradniki Mednarodnega olimpijskega komiteja so celo omenjali možnost umika plesnih parov iz programa drsalnih tekmovanj na OI, če ne bodo spremenili sistema sojenja. To so bili časi, ko so za tehnično vrednost in umetniški vtis sodniki dajali ocene do šest, znamenite šestice so bile sicer zelo redke, končna uvrstitev pa ni bila odvisna od ocen, ampak so sodniki tekmovalce razvrščali po mestih.

Dokončno je počilo leta 2002 na tekmovanju športnih parov v Salt Lake Cityju, na katerem sta Rusa Elena Berežnaja in Anton Sikarulidze premagala ljubljenca občinstva, Kanadčana Jamie Sale in Davida Pelletierja. A po razglasitvi rezultatov se je oglasila francoska sodnica Marie-Reine Le Gougne s priznanjem, da je nanjo pritiskala francoska drsalna zveza, naj Rusa postavi na prvo mesto, v zameno pa bo ruski sodnik pri plesnih parih dal prednost francoskemu paru Marina Anissina, Gwendal Peizerat. "Zelo dobro sem vedela, kdo bo glasoval za Ruse in kdo za Kanadčane," je povedala za Reuters. "Bila sem skoraj prepričana, da sem jaz tista, ki bo podelila olimpijski naslov. Kar sem se bala, da se bo zgodilo, se je res zgodilo."

Po nekaj dneh so zaplet končali s podelitvijo dveh zlatih medalj, zlato sta dobila tudi Kanadčana. Sodnica Le Gougnova je bila za tri leta suspendirana, izključena je bila tudi s sojenja na naslednjih zimskih igrah leta 2006. V Torinu je že veljal nov sistem, po katerem sodniki točkujejo vsak element posebej. A tudi ta ni popoln. Po mnenju mnogih daje večjo oziroma preveliko težo tehničnim elementom, zato se drsalci lotevajo vse težjih in zahtevnejših prvin, zlasti skokov, pri čemer prihaja do številnih napak in padcev, umetniška vrednost nastopa pa trpi.

Putin kot deseti sodnik

To naj bi se bilo pokazalo na tekmovanju posameznic v Sočiju leta 2014. Favoritinja, Korejka Yuna Kim, naj bi bila drugo zaporedno zlato medaljo izgubila zato, ker je "morala" Rusija na domačih igrah dobiti svoje prvo zlato v tej konkurenci. Adelina Sotnikova naj bi bila zmagala po zaslugi sodnikov, v ozadju pa naj bi bil stal sam ruski predsednik Putin, ki so ga označili kar za "desetega sodnika". Pristaši Korejke so bili ogorčeni, še isti dan je 1,5 milijona ljudi podpisalo peticijo, s katero so zahtevali preiskavo ocenjevanja. Drugi so trdili, da ni šlo za "kuhinjo", ampak preprosto za sistem sojenja, pri katerem skoki, četudi se končajo s padcem, štejejo več kot brez napake izveden lažji program. Ogorčeni so bili tudi drsalci.

"Ljudje nočejo gledati športa, kjer vidiš, da tekmovalci padajo in kljub temu nekako dosežejo več kot nekdo, ki je program izvedel čisto," je dejala ameriška drsalka Ashley Wagner, ki je končala na sedmem mestu. Le Kim je ostala vzvišena nad polemiko. "Ocene dajejo sodniki, tako da nisem v pravem položaju za komentiranje in nič se ne bo spremenilo z mojimi besedami." Koreja se na sojenje uradno ni pritožila in res se ni spremenilo nič.

Na naslednjih olimpijskih igrah, 2010. v Vancouvru, sta za zaplet spet poskrbela plesalca na ledu. Rusa Oksana Domnina in Maksim Šabalin sta izvedla originalni ples po navdihu aboridžinske kulture. Njun nastop je sprožil ogorčenje med aktivisti Aboridžinov v Avstraliji, ki so trdili, da je bil program kulturnoizkoriščevalski in neavtentičen. Bev Manton, predsednica sveta Aboriginalnih dežel Novega Južnega Walesa, je dejala: "Z vidika Aboridžinov je ta predstava žaljiva. Verjamem, da ni bila namenjena norčevanju iz aboridžinske kulture, vendar to ne pomeni, da je za nas sprejemljiva." "Natančen ali ne, moraš biti občutljiv na ljudi, ki jih zastopaš," je za New York Times povedal Jef Billings, priznani oblikovalec drsalnih kostumov.

Z oblačili so vedno težave

Takšni in drugačni zapleti zaradi oblačil so sicer stalnica v umetnostnem drsanju. Že Katarini Witt, lepotici iz takratne Vzhodne Nemčije, ki je prevladovala v ženski konkurenci v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, so očitali ne samo, da se skuša spogledovati s sodniki, da bi dosegla višje ocene, ampak tudi, da nosi "škandalozno razkrivajoče kostume", čeprav so bili v primerjavi s tem, kar razkrivajo današnji, videti precej zadržani. A mednarodna drsalna zveza je po olimpijskih igrah v Calgaryju, kjer je Katarina Witt osvojila svojo drugo zlato kolajno, sprejela pravilo, da oblačila tekmovalk "ne smejo dajati učinka pretirane golote". Tudi Katarina Witt je morala v poznih osemdesetih svojim tekmovalnim oblačilom dodati nekaj več tkanine, a deset let kasneje je pokazala čisto vse, ko je gola pozirala za Playboy.

Seksi slog pa je v umetnostno drsanje prinesla že norveška drsalka Sonja Henie v prvi polovici 20. stoletja. Spogledljiva svetlolaska, kasnejša filmska zvezdnica, trikratna olimpijska prvakinja, je bila prva drsalka, ki je nosila za takratne pojme škandalozno kratka krila in bele drsalke. Pred njenimi drznimi modnimi odločitvami so namreč dame nosile črne drsalke in dolga, skoraj do tal segajoča krila.

Danes številne drsalke nastopajo v oblačilih, ki so bolj kot ne le krpice blaga, spete z nekaj trakovi. Kar pa je lahko tudi usodno. Mnogi menijo, da sta Francoza Gabriella Papadakis in Guillaume Cizeron zlato medaljo pri plesnih parih na prejšnjih igrah v Pjongčangu izgubila zaradi zapleta z Gabriellinim oblačilom. Po približno desetih sekundah nastopa v originalnem plesu se je zlomila zaponka na traku, ki je držal zgornji del njene obleke. Drsalka se je bolj kot s programom ukvarjala s tem, kako preprečiti, da bi ves zgornji del oblačila zdrsel navzdol, kljub temu je bila njena dojka do konca programa razkrita. "To je bila moja najhujša nočna mora na olimpijskih igrah," je kasneje dejala Gabriella. "Zgodilo se je v prvih nekaj sekundah programa. Rekla sem si, nimam izbire, moram nadaljevati."

Papadakis in Cizeron sta v originalnem plesu osvojila drugo mesto, kljub svetovnemu rekordu v prostem plesu naslednji dan pa jima povsem na vrh ni uspelo. Letos v Pekingu nista hotela tvegati ničesar. V obeh programih sta nastopila v oblačilih, tesno prilegajočih se vse do vratu, in zanesljivo zmagala.