Večne skrivnosti pustnega krofa

Lahko je po okusu in videzu povsem preprost, potresen le s sladkorjem v prahu, z marelično marmelado v rahli sredici in z nepogrešljivim prstanom naokoli, lahko pa tudi prav kičast, prelit z raznobarvnimi sladkornimi prelivi in potresen s pisanim sladkorjem. Ali prelit s čokolado, polnjen z vaniljevo kremo. In z luknjo na sredi. Vse to je lahko krof, ta simbol pustnega časa. Ki mu družbo delajo tudi bolj ali manj krhki flancati, ki so seveda lahko tudi kvašeni, in nepogrešljive miške. In vse našteto ima - kljub različnemu okrasju - še eno skupno točko - ocvrti so. Kot se za pust mastnih ust tudi spodobi.

S krasnim prstanom

Okoli priprave krofov vlada pravšnji misterij. Koliko kvasa na koliko (in predvsem kakšne) moke, koliko masla, da testo ne bo pretežko, koliko časa naj testo vzhaja in na kakšni temperaturi, da se po vzhajanju ne posede, koliko naj bo težka kroglica, v katero potem med cvrenjem zremo, ali bo iz nje nastal krasen krof s prstanom naokoli in tako dalje in tako naprej. Marsikatera mlada gospodinja je zaradi vseh silnih opozoril na previdnost pri pripravi testa raje odnehala. Glede na količino prodanih krofov lahko sklepamo, da je veliko več tistih, ki posegajo po kupljenih, kot onih, ki se te zahtevne naloge lotevajo doma. Delo so sicer nekoliko olajšali gospodinjski aparati, ki testo lepo zamesijo in ni potrebno dolgotrajno stepanje s kuhalnico, kot so to počele naše babice in mame, in cvrtniki (friteze), ki olje segrejejo na pravšnjo temperaturo. A vseeno gre še vedno lahko marsikaj narobe in namesto lepo okroglega, puhastega krofa s čudovitim prstanom lahko iz olja vzamemo z maščobo natopljeno zmečkano kroglo, ki je vse prej kot krof, s katerim bi se ponašali.

Zakon marelične marmelade

Kakorkoli pa krofe pripravljamo, velja pravilo, kakšen mora biti dober krof. Po možnosti naj bo, ko prvič ugriznemo vanj, še nekoliko topel, lepo se mora vdati, potem pa se spet povrniti v pravo obliko. In po nekaj grižljajih se mora iz njega pocediti prava marelična marmelada. Krof nikakor ne sme biti gumijast, trd oziroma zbit. Da vse to uspe, je treba upoštevati nekaj osnovnih pravil, ki so nam jih itak vtepale v glavo babice in mame, ki se nad sodobnimi stroji, ki sami zamesijo testo in v katerih testo tudi vzhaja, le posmehljivo zmrdujejo. Preden začnemo pripravljati krofe, najprej natančno odmerimo vse sestavine in jih pustimo, da se ogrejejo na sobno temperaturo. Tudi deska ali pekač, na katerih bomo pustili vzhajati kroglice kvašenega testa za krofe, naj bo nekoliko ogreta, tudi prtiča, na katerem bodo krofi vzhajali in s katerim jih bomo pokrili, naj bosta topla. In v prostoru, v katerem bomo delali. naj nikakor ne bo prepiha in naj ne bo prehladen. Testo je pri vzhajanju občutljivo in se lahko hitro "prehladi", so nas učili. In še o temperaturi - idealna za cvrenje krofov naj bi bila 180 stopinj, okoli krofov v olju pa mora biti dovolj prostora, da plavajo, ne da bi se pri tem dotikali drug drugega. In še dva pomembna nasveta - krofe damo v olje z zgornjo stranjo navzdol in cvremo v pokriti posodi. Po štirih minutah pokrov odstranimo in krofe obrnemo. V tem trenutku se tudi pokaže, ali smo na dobri poti do vrhunskih (ali vsaj zelo dobrih) krofov - če je vse po pravilih, se v trenutku, ko krof obrnemo, nakaže prstan, eden najpomembnejših znanilcev, da so krofi uspeli.

Krof, ki je obroč

​Tudi miške in flancate pripravljamo iz kvašenega testa. Za miške lahko testu dodamo rozine. Iz testa z žlico zajemamo kroglice nepravilnih oblik in jih polagamo v ogreto maščobo. Za flancate iz kvašenega testa najprej oblikujemo tanke kvadrate ali pravokotnike in v njih na dveh ali treh mestih poševno zarežemo. Karkoli pa v olju cvremo, potem odcedimo na papirnatem prtiču, da odteče še tistih nekaj kapljic maščobe, ki ostane na testu.