Vivienne Westwood, upornica z razlogom

Zdi se, da se je v zadnjem letu uresničilo vse tisto, pred čemer nas je desetletja svoje kariere svarila. Nevidni sovražnik je iz ljudi potegnil najboljše in tudi najslabše, če ne prej, je zdaj postalo jasno, da svet vodijo korporacije in osebne ambicije politikov. Celo protestiraš lahko le, dokler ti to dovolijo. Zaslužila bi si lepše okoliščine za slavje, hkrati pa je pandemija ustvarila vzdušje, ob katerem se njeno delo še bolj izrazi. Sredi globalnega pandemičnega kaosa je 8. aprila 80. rojstni dan praznovala Vivienne Westwood. Od njenega lanskega karantenskega praznovanja se svet na boljše ni spremenil prav zelo. Še dobro, da nikoli ni preveč naivno verjela vanj.

Da je ena najbolj ikoničnih modnih oblikovalk vseh časov pravkar zakorakala že v deveto življenjsko desetletje, je kar težko požreti, saj se zdi, da je umetnica, ki je pravila v modi postavila po svoje, večno neukročena najstnica in upornica z razlogom. Njeno opozicijsko držo in sporočilno modo je v zadnjih letih navdihovalo reševanje okolja, novega navdiha se je medtem nabralo na tone in kreativni vulkan v njej zagotovo vre. Vprašanje pa je, ali bo spet poprijela za skicirko. Kreativno vodenje njene znamke je namreč že pred časom prevzel mož Andreas Kronthaler. Kolekcij ne oblikuje več sama. Pred nekaj leti se je na eni od revij svoje znamke po pisti sprehodila v vlogi manekenke in blestela.

Učiteljica je spoznala Sex Pistols

Modno kariero je rdečelasa Britanka, ki se je barvanju las medtem odpovedala, zgradila na domiselno obarvanih majicah iz obdobja punka, perju in dandijevskem videzu. Pri tem modno oblikovanje sploh ni bilo njena prva karierna želja. Izobraževala se je za osnovnošolsko učiteljico in poklic opravljala, dokler se ni poročila in rodila sina. Z možem Malcolmom McLarnom, enim od ustanoviteljev skupine Sex Pistols, sta na Kings Roadu v Londonu odprla prodajalno z oblačili. V njej sta oživila spomin na petdeseta leta in jo poimenovala Let It Rock, leta 1972 pa jo preimenovala v Too Fast To Live, Too Young To Die. Dve leti pozneje sta odprla prodajalno Sex, kjer je bila na voljo predvsem fetišistična moda. Viviene je postopoma razvijala svoj kontroverzni slog in odnos do oblačil. Ko je zaslovela, je v svojem vse večjem vplivu videla možnost, da bi malce klišejsko britansko modno industrijo prebudila, preobrazila in ji dodala nekaj svojega. Leta 1975 je ustvarila kolekcijo Pirati, nato Oblačila za heroje.

Leta 1983 je počilo. Ljubezen z Malcolmom je izzvenela. Njuna skupna modna zgodba se je s tem zaključila, ne pa tudi Viviennina. Svoj razpon oblikovanja je še razširila. Nastala je prva samostojna kolekcija Čarovnice, ki je leta 1983 požela velik uspeh. Pohod kraljice punk mode se je šele prav začel.

Leta 2011 je razkrila, da nastaja njena biografija. V njej se je spomnila tudi svojih težkih začetkov. Tudi tistih nevzdržnih desetih let, ko je ni nihče opazil, medijski svet pa je njene projekte in podvige povsem ignoriral. A se je splačalo vztrajati, pravi. "Včasih sem modo sovražila. Ko sem začela, mi je šlo dobro, o meni so pisali v časopisih, kar naenkrat pa nisem bila več zanimiva, ker nisem bila več novost. Začeli so me ignorirati in to je trajalo deset let, mislila sem, da sem grozna," danes gleda nazaj.

Ko kreira oblačila, ima pogosto v mislih svojo dobro prijateljico, nekdanjo manekenko Jerry Hall, ki ima po njenem mnenju idealno postavo.

Njena oblačila vendarle šivajo na Kitajskem

"Nekoč sem z njo odprla modno revijo. Prišla je na brv in tam nepremično stala deset minut. Videti je bila kot prava glamurozna hollywoodska zvezda. Neverjetna je," je o nekdanji ženi Micka Jaggerja povedala 80-letna oblikovalka, ki je svoj zadnji ikonični filmski trenutek doživela v prvem celovečernem filmu Seks v mestu, v katerem je Carrie Bradshaw nosila poročno obleko Vivienne Westwood, medtem ko jo je Živina pustil samo pred oltarjem.

Vivienne Westwood je velika ljubiteljica vrtnarjenja, zaprisežena vegetarijanka in aktivistka, ki se bo do zadnjega borila za bolj pravičen svet, v katerem ne bo treba trpeti ne ljudem ne živalim, v katerem ne bo jedrskega orožja, razrednih razlik, izkoriščanja, nestrpnosti in miselne zaplankanosti. Z možem, Avstrijcem, ki je njen nekdanji modni vajenec, živita v Claphamu na jugu Londona v hiši iz leta 1703, ki je nekoč pripadala materi britanskega raziskovalca Jamesa Cooka. Goreča zagovornica Juliana Assangea in promotorka trajnostnega, ekološkega pristopa v modni industriji tu in tam dobi tudi kaj pod nos. Recimo to, da njena oblačila šivajo na Kitajskem.