Vključevanje potisnjenih na rob: Vsi imamo pravico do družbe

Iz gline so izdelovali posode in nakit, seveda tudi uhane, a ne kakršnekoli, ampak v obliki tablet. "Sledilo bo studijsko fotografiranje tabletnih portretov, portrete bodo predstavili v javnih medijih," je povedala akademska slikarka Saša Bezjak, mentorica študijskih krožkov, namenjenih povezovanju ljudi v gradu nad Muro v občini Šentilj. Dodala je še, da je delavnico vodil eden od uporabnikov, od katerega so se vsi učili; uporabniki rečejo ljudem, ki imajo izkušnjo z institucijami. "Teh je največ, ob njih so še drugi, tudi gostje, ki lahko karkoli prispevajo k pestrosti dogajanja, k družabnosti, dobremu počutju, občutku, da živimo v skupnosti," doda Darja Farasin, ki v Muzeju norosti tudi skrbi za to dejavnost.

Tema delovnega in družabnega srečanja je bila skupnost. "O tem smo imeli skupščino," se nasmehne Farasinova in resno doda, da si pod tem pojmom vsak predstavlja nekaj svojega. "Skupno bi nam moralo biti združevanje in ne izključevanje. To je zdaj izjemno pomembno vprašanje, ker se čutimo velikokrat izključene iz skupnosti, iz družbe, tudi iz države, ker nas kar naprej v nekaj silijo, nas prisiljujejo. Ljudje so izključeni iz družbe, države, silijo jih, da gredo stran, to je pritisk." Potisnjeni na rob so v takšnih razmerah še veliko na slabšem. "Ni lepšega kot videti, da si pri nekom prebral željo in mu jo uresničil. Veliko je takšnih želja, ki se večini sploh ne zdijo neuresničljive. Vsem ljudem je treba omogočiti, da ustvarjajo skupaj z drugimi, da se družijo, sprostijo, odprejo, si upajo več. Da upajo zapeti, tudi v mikrofon pred vsemi, in zaplesati, tudi najbolj introvertirani migajo. Ljudi je treba vključevati, to je njihova pravica."

Nujni so prostori, kjer človeku ni treba razmišljati, kako bo plesal, kako se bo gibal, kjer je mogoče samo prisluhniti, se sprostiti in se prepustiti, poudarita obe. Ker tam pri njih, in tako bi moralo biti povsod, ni tistih, ki bi jih kritizirali ali jim dopovedovali, da nečesa tako bazičnega ne smejo početi. Nihče se ne posmehuje, nihče se ne zgraža, na dvorišču gradu, kjer je nekdaj bila institucija, ki je zapirala ljudi med zidove, je vse dobro sprejeto, celo vsem zanimivo.

Na krožku minulo soboto so bili uporabniki iz Varstveno-delovnega centra Murska Sobota, bivalna enota Gornja Radgona, in iz Maribora. "Pomembno je, da so različno intelektualno dojemljivi in da se družijo med seboj in z drugimi, da vzpostavijo in vzdržujejo stike. Pot od bivalne enote do delovne enote je premalo, treba je biti z drugimi, komunicirati z različnimi ljudmi," poudari Saša Bezjak. "Eni gibalno ovirani nikoli nikamor ne gredo. Ker je problem že, kako jih pripeljati. Tako so večinoma doma, niti na sprehode ne gredo. Tudi če imajo močno voljo, to ni dovolj, treba jim je pomagati in vredno je vložiti ta trud," opomni. Tudi oni so za prevoze na njihove krožke zmerom moledovali. Zdaj so našli prevoznika, ki bo pobiral ljudi, namenjene na prireditve na relaciji od Gornje Radgone do Maribora, upajo, da bo to delovalo.

Poleg Krepitve skupnosti imajo v gradu še krožek Živimo s kulturno dediščino Cmureka, v Prebiranjih v Muzeju norosti promovirajo branje. "Tudi urejamo, pospravljamo, pripravljamo in se veselimo tradicionalnih dogodkov in si prizadevamo, da bi domačini grad ugledali v njegovi pravi podobi, kot kulturni spomenik," je še povedala Darja Farasin. Ustvarjalce, umetnike in uporabnike v okviru krožka Norost in ustvarjalnost 2.1 so povabili, naj na osnovi grajskih znamenitosti ustvarijo umetniške izdelke. Študijske krožke in aktivnosti za povezovanje, pomoč in podporo ljudi z oviranostjo izvajajo pod okriljem Andragoškega centra Slovenije in ministrstva za šolstvo (MIZŠ) ter projekta Civic Europe, ki ga izvajata platformi MitOst in Sofia platform, financira ga Stiftung Mercator.