Vratar z lovkami hobotnice se je reprezentančno upokojil

Slovenska reprezentanca v futsalu še nikoli ni zaigrala na svetovnem prvenstvu. V kar sedmih poskusih se ni niti enkrat prebila skozi kvalifikacije, nazadnje je praznih rok ostala v začetku februarja letos, ko so bile kvalifikacije na Češkem. Po njih je kakor strela z jasnega udarilo - dolgoletni vratar reprezentance Damir Puškar se je odločil, da zanjo ne bo več igral. Številni so ugibali o razlogih za to odločitev v Ljubljani rojenega 32-letnega vratarja, večina poznavalcev slovenskega futsala je bila prepričana, da je Puškarja potrl neuspeh v kvalifikacijah.

Hči Ema, zdaj še dvojčka

"Res je, da me je neuspeh potrl, toda za slovo od reprezentance sem se odločil predvsem zaradi prirastka v družini. Triletna Ema je decembra lani dobila bratca dvojčka, Alija in Dina, kar je hkrati pomenilo, da me bo družina poslej še bolj potrebovala. Tudi žena je zaposlena in družinske obveznosti ob treh majhnih otrocih so iz dneva v dan večje. Prav to je tudi poglavitni razlog, da sem reprezentanci pomahal v slovo. Bom pa še igral za Dobovec Pivovarno Kozel," je pojasnil 180 centimetrov visoki vratar.
Puškar je za Slovenijo prvič zaigral leta 2006 kot mladinski reprezentant, 2009. je prvič branil vrata članske reprezentance in od takrat je domala nezamenljiva številka ena. Za člansko reprezentanco je v enajstih letih zbral 115 nastopov, kar ga uvršča na tretje mesto večne lestvice; več nastopov od njega sta zbrala le trenutni kapetan Igor Osredkar (156) in Benjamin Melink (124).

Futsal dobil prednost pred službo

Puškar že dolga leta slovi kot eden najboljših vratarjev v slovenskem futsalu. Njegove roke in noge so kot lovke hobotnice, vselej so tam, kjer je žoga. V futsal je zajadral že kot fantič, kajti nogomet ga je zanimal že v otroških letih.

Spomini na Maribor so prijetni

Damir Puškar je bil z Litijo vsa leta na vrhu ali pri vrhu slovenskega klubskega nogometa. Rojeni zmagovalec je poleti 2015 sprejel pomembno odločitev - na povabilo vodstva tedanjega futsalskega kluba Re/max Brezje Maribor, pozneje Proen in FuturNET, je s še nekaj drugimi odličnimi nogometaši, tudi reprezentanti, oblekel vijoličasti dres in kot vratar veliko prispeval k dvema zaporednima dvojnima lovorikama mariborskega kluba, ki ju je osvojil v sezonah 2015/2016 in 2016/2017, poleg tega pa je klub uspešno igral v ligi prvakov.
"Sezoni sta bili zelo naporni, saj nam je kar nekaj klubov streglo po naslovu. Toda pokazali smo odlično igro in se zasluženo veselili dvojnih kron. Tudi v ligi prvakov smo pustili globok pečat. V prvi sezoni smo se uvrstili v elitni del, med šestnajst najboljših klubov stare celine, žal pa nato naleteli na nepremagljivo oviro, evropskega prvaka Inter iz Madrida s fenomenalnim Ricardinhom. Tekmo v dvorani Tabor je spremljalo kar 3000 futsalskih navdušencev, kar dovolj zgovorno kaže na to, da je ta šport v štajerski prestolnici dobil širok krog privržencev. V drugi sezoni smo bili še uspešnejši, osvojili smo deveto mesto, kar je odličen dosežek," se domačih in mednarodnih tekem spominja Puškar, ki je po dveh letih zapustil mariborski klub, kajti ta je ostal brez sponzorja in s tem denarja, tako da ni mogel obdržati najboljših igralcev, nato pa je razpadel.

Tujina ga ni mikala

Sijanje obrambe najboljšega slovenskega futsalskega vratarja na mednarodnih tekmah niso ostale skrite očem menedžerjev številnih uglednih klubov, a Puškar nikoli ni zaigral v tujini. "O odhodu v tujino nikoli nisem razmišljal veliko, čeprav bi zaslužil veliko več, kot zaslužim z igranjem v domačih klubih. Ko sem ocenjeval ponudbe, se mi na koncu, ko sem potegnil črto, sploh ni splačalo hoditi v tujino. Če bi odšel, bi ostal brez službe, verjetno bi se to zgodilo tudi ženi, česar si nisem mogel privoščiti. Sešteval sem pozitivne in negativne strani in ugotovil, da je bolje, da ostanem doma. Plače naših najboljših futsalerjev v domačih klubih so od nekaj sto evrov do približno 1500, morda kdo dobi še kaj več, a tega ne vem. Ni skrivnost, da so zaslužki najboljših futsalerjev, predvsem Brazilcev, v Rusiji, Španiji, Italiji in še kje izjemno visoki, tudi do 500.000 evrov na leto. Toda zadovoljen sem tudi s tem, kar dobivam v domačih klubih, je dodatek k plači, da si moja družina lahko privošči spodobno življenje," je Puškar povedal razloge, zaradi katerih se ni podal v tujino.

V Stožicah so skandirali

Puškar nikoli ne bo pozabil leta 2018, ko je slovenska reprezentanca igrala na evropskem prvenstvu v Ljubljani in so bile Stožice na vsaki tekmi nabito polne, deset tisoč gledalcev pa je po njegovih fenomenalnih obrambah skandiralo Puška, Puška, Puška. "Ti spomini bodo večni. Škoda, da smo izpadli v četrtfinalu, po porazu z Rusijo. Nisem ga sprejel z lahkim srcem, saj smo zapravili veliko priložnost za še odmevnejši dosežek," se spomni oče treh otrok, ki je reprezentančnim soigralcem pred odločilnimi kvalifikacijami za uvrstitev na svetovno prvenstvo v Litvi omenil, da ob neuspehu zapušča njene vrste.
"Če bi se uvrstili nanj, bi, čeprav imam veliko družinskih skrbi, igral v Litvi in bi se nato reprezentančno upokojil, kajti svetovno prvenstvo je edino tekmovanje, na katerem še nisem nastopil. Rad imam slovenski dres, himno, grb," je dodal Puškar, ki ga, skupaj s soigralci iz Dobovca Pivovarne Kozel, čaka še končnica državnega prvenstva.
"Pokalno lovoriko smo že osvojili, upam, da bomo tudi državno prvenstvo. Pričakujem, da bomo zaigrali v finalu in da bo naš tekmec z dvema brazilskima nogometašema in španskim okrepljena Litija. Verjamem, da smo boljši in da bomo ubranili naslov prvaka," je optimist Damir Puškar.