Vse, kar bi morali vedeti o radiču

Pretekli vikend nas je kar presenetil, saj je bilo vreme bolj zimsko kot jesensko. Nekateri menijo, da je ohladitev prišla prezgodaj, pa sploh ni res. Nič posebnega ni bil še pred dvajsetimi leti sneg v oktobru, sploh pa ne mraz. Saj se spomnite, kako ste pokrivali krizanteme in vrtnice, da ste jih lahko na praznik vseh svetih dali na grob. Nasploh letošnje vreme že od maja malo pozablja na klimatske spremembe, a bojim se, da je to samo začasno. Zato se je pač treba spravila na vrtu lotiti nekoliko bolj pospešeno. Vreme, kot kaže, ne bo ravno primerno za spravilo korenovk, lahko le upamo, da se bo sčasoma toliko osušilo, da bo to možno.

A tokrat bi rada, ker se je letos pojavljalo veliko napačnih informacij o rezanju listov radiča (pozno tvorjenje glav in pepelaste plesni), vendarle ponovno nekaj več povedala o radiču. Za setev ali presajanje sadik je zdaj že prepozno, morda pa si boste vseeno kaj več zapomnili za naslednje poletje.

Radiči v jeseni

Še vedno mnogo vrtičkarjev ne ve, da imamo prezimne in letne sorte radiča. Prezimne sorte seveda celo poletje delajo veliko listne mase. To listje lahko celo režemo in pojemo, če si poleti zaželimo nekaj svežega v skledah.

Listja letnih, glavnatih radičev pa ne režemo, če želimo glave v jeseni. Rezanje lahko pospeši tudi uhajanje v cvet, vsekakor pa zmanjša velikost glav. Letni radiči imajo močan, gost splet korenin, prezimni pa naredijo eno glavno korenino, ki je žal pozimi zelo privlačna za voluharje.

Radiči morajo imeti celo rastno dobo rahlo in dovolj vlažno (ne mokro) zemljo. Da preprečimo grenkobo, ki mnogim ni všeč, jih je treba redno zalivati. Tudi ta jesen ne bo izjema, ne čudite se, če bodo nekoliko grenili. Enako velja pozimi. V zimi, kakor je bila minula, je smiselno vsaj od februarja naprej radič občasno zaliti. Če pa ga imate v rastlinjaku, je to seveda nujno.

Pomen sort pri pridelavi radiča

Že v začetku sem omenila, da obstajajo letne in prezimne sorte radiča. Mnogi kupujete seme v trgovinah brez očal in so vam pomembne samo slikice. Pri peteršilju (pastinaku) in radiču se to ne obnese najbolje. Radič je vrtnina, ki izhaja iz divje, na travnikih modro cvetoče cikorije. A med razvojem in pridelovanjem na vrtovih sta se razvila dva tipa radiča. Tako imamo zdaj letne radiče in prezimne sorte.

Letni radiči so bolj znani in priljubljeni. To so sorte, ki naredijo glave v istem letu, kot jih posejemo. Da ne bodo prehitro uhajali v cvet, jih ne sejte pred junijem, pa tudi sadike bi sama sadila šele konec junija. Radič sodi med strniščne posevke, če je rozeta listov v dolgem dnevu prevelika (junija je dan še dolg), rad zacveti brez glave.

Zelo pogosto sledi radič izkopu mladega krompirja, kar je v redu. Krompir običajno sadimo na gredice, pognojene z gnojem, del hranil pa potem porabi že krompir in jih ima radič ravno zadosti. Preveč gnojen vrt pogosto pomeni, da se na radiču (in endiviji) rade pojavijo koreninske uši.

Če ga ne namakamo, je grenak in glave so manjše. Če pa je zemlja zbita, ostajajo konice listov rumenkaste, "nezdrave" in pogosto tudi glava ni strnjena, v njej se pojavijo črni robovi listov.

Nekaj besed še o listih rastlin v povezavi s pridelavo radiča. Listi so tovarna hrane in energije za celo rastlino. Več jih potrgate, manj energije gre v tvorjenje glav radiča. Zato letnim sortam (palla rossa, sladkorni radič, milanski radič, averto, variegata di lusia …) listov nikoli ne režemo. Če veste, da je vaš vrt prebogato založen z organsko snovjo (nad 6 odstotkov), ga sadite nekoliko bolj narazen (vsaj 40 centimetrov). Pa še opomba: mnogi se sprašujete, kaj pomenijo številke ob sorti palla rossa - 2, 3, 4, 5. Pomenijo, kako zgodaj sorta naredi glavico. Nižja ko je številka, bolj zgodnja je sorta.

Pozne sorte imajo veliko listja, ki je najpogosteje zeleno, šele kasneje se v sredini pojavi rdeča glava. Zgodnje sorte imajo običajno manj bujno listje rozete. Radič prenese veliko mraza, zato ga med solatnicami pojemo zadnjega.

Prezimni radič

Prezimne sorte radiča imajo dve značilnosti. Prva je očitna, sejemo jih v enem letu, pridelek, ki ga najpogosteje vidite na sličicah semena (glave, rozete), pa je odličen šele v naslednjem letu, zgodaj spomladi. Prezimne sorte radiča naredijo globoko, pogosto zelo odebeljeno korenino, ki jo ima zelo rad voluhar, zato jih ne sejemo tam, kjer je voluhar stalen gost.

Med sortami je najbolj znana verona, ki v prvem letu po setvi naredi bolj ali manj velike zelene liste. Rdeča glava (s slike semena) se pojavi šele zgodaj spomladi, pa še to samo, če jih v jeseni nekoliko osipljemo. Lahko pa jih pozimi pridelamo v silnici (o tem nekaj več v nadaljevanju).

Zelo uporaben je tržaški solatnik. Sejemo ga lahko dokaj hitro, nekje konec maja. Sicer ni tako lep in zanimiv kakor rdečelistna verona, a je uporaben celo poletje, povsem brez težav prezimi in ga potem še spomladi nabiramo kar nekaj časa.

Novejša (a samo na policah trgovin) avtohtona sorta je solkanski radič. Verona naredi spomladi glavice (ali rozete), solkanski radič pa lepe, vrtnicam podobne rozete - ta je meni najokusnejši. Le redko pogreni, list je krhek, mogoče nekoliko temneje rdeč, a odličen.

Prezimni sta tudi tuji sorti grumolo verde in grumolo rosa, ki pa sta lahko, če je zima suha, precej grenki. A sta lepi, saj je rozeta skoraj popolna vrtnica.

Ne smemo pozabiti sorte treviški radič. V nasprotju z verono naredi pokončne, običajno dokaj čvrste glave, včasih že jeseni. Tudi treviški radič silimo v posebnih prostorih, kakor verono.

Meni je prav tako zelo ljub castelfranco (zdaj pod imenom Variegata di Castelfranco), ki nikoli ne greni, vendar ni popolnoma prezimen. Nekje od pozne jeseni, ko se res ohladi, in najmanj do februarja naredi polne rozete, ki se znotraj lepo obelijo, listi imajo nekaj rdečih peg. Na koncu se oblikujejo okrogle glave s krhkimi, nikoli grenkimi svetlo zelenimi (rumenimi) listi z nekaj rdečih peg na njih.

Prezimni radiči so močan vir grenčin, te pa očistijo naše telo vseh smeti, ki so se pozimi v njem nabrale zaradi nepravilne prehrane. Zato naj vas te grenčine ne motijo, spomladi so nujne, da se očistimo.

Pepelasta plesen je najbolj nevarna

Letos obstaja velika nevarnost napada pepelaste plesni, za katero so najbolj občutljivi štrucarji, pa tudi drugi radiči niso izjema. Zato do zime redno preverjajte stanje na gredici. Svetujem vam kar preventivno škropljenje s katerim izmed ekoloških pripravkov.

Zoper pepelasto plesen delujejo pripravki iz njivske preslice pa tudi iz kopriv, žajblja, kamilice in sode bikarbone. Če je kdo prihranil liste in obolele stroke česna ali čebule, lahko iz njih prav tako naredi pripravek proti pepelasti plesni. Predvsem koprive in kamilice delujejo res samo na liste, ti postanejo bolj čvrsti in se na njih glivica ne more razmnoževati. V trgovinah pa lahko kupite žveplena listna gnojila. Znano je, da žveplo deluje odlično na pepelasto plesen, žal pa spada med alergene in ga ne morejo uporabljati prav vsi. Tudi pripravke iz preslice lahko dobite v trgovinah in so primernejši za splošno uporabo.

Imamo še dva naravna pripravka, ki nimata negativnega vpliva na nas, živali in koristne organizme, preprečujeta pa razvoj pepelaste plesni, prav tako sta oba popolnoma preventivna, delujeta samo, preden rastlino napade bolezen, ali pa v začetku napada. Eden izmed njiju je glivica Ampelomyces quisqualis (AQ-10), ki prekrije list in ne dovoljuje pepelasti plesni razvoja. Uporabimo jo z veliko količino vode in vedno pozno zvečer, ko sonca ni več in je na listih že nekaj vlage. Drugi je pripravek na osnovi kalijevega hidrogen karbonata (Vitisan), posebne kamnine. Za sabo sicer pušča bele madeže, ki pa jih voda odstrani. Če mu dodamo še pripravke rastlinskega izvora, je delovanje res odlično. Je edini pripravek, ki pomaga tudi, če se je pepelasta plesen že bolj razširila. Nič od omenjenega nima čakalne (karenčne dobe), saj gre za naravne snovi.

Še nekaj je v jeseni pomembno: nikar ne spravljajte radiča prehitro. Tudi letne sorte prenesejo stopinjo ali dve pod ničlo. Zagotovo bodo vzdržale na vrtu do novega leta, pogosto pa še dalj. Najprej je treba pojesti štrucarje, saj so ti najbolj občutljivi. Ob napovedi mraza jih je treba pokriti z agrokopreno. Glavnati rdečelistni radiči prenesejo veliko več, če le imajo dovolj zraka, okopano, rahlo zemljo in niso pregnojeni. Lansko leto so celo prezimili in nas spomladi še enkrat razveselili z malimi rdečimi glavami. Največ zdrži sorta castelfranco. Prezimne radiče pred zimo očistimo vseh poškodovanih pa tudi večjih listov.

Upam, da so sejani v vrstice, v tem primeru jih tudi ogrnemo z zemljo toliko, da srca gledajo iz zemlje. Spomladi nas bodo razveselili z rdečimi ali pisanimi rozetami.

Če pa imate rastlinjak, lahko proti koncu leta, ko res zahladi, letne sorte z glavami vred prestavite vanj. Celo rastlino, s koreninsko grudo in zemljo vred, preprosto presadite v rastlinjak in tam bo čakala na vas običajno celo zimo. Če jo pred tem zalijete s pripravki, ki vsebujejo morske alge, bo uspeh zagotovljen.