Lanski prehod v odurno 2020. sem preživel doma, česar nisem naredil že desetletja. Imel sem manjši operativni poseg na hrbtu in nekako s kupom gaze med lopaticami nisem bil najbolj primeren za bolj bleščeče družabno udejstvovanje. Saj bom imel čez leto še več kot dovolj priložnosti za druženje, sem si rekel in polnoč dočakal pred televizorjem. Kako imeniten prst v rit je nato pripravilo leto, ki smo ga pričakali s kozarci penine v rokah. Češ, vstopamo v novo desetletje, vse bo tako drugače, imenitno, čarobno, ljudje bomo spet začeli ceniti sebe, druge, naravo in univerzum. Nato je nek tip na tržnici v kitajskem mestu, za katero nisem še nikoli slišal, prežvečil premalo kuhanega netopirja in svet se je postavil na glavo.
Leto se počasi izteka in še zmeraj nisem pametnejši. Le zaprepadeno gledam v norijo, ki se dogaja okoli mene, in vmes občasno v usta vtaknem kruh. Leto resnično preživljam tako kot na novega leta dan. Doma, čakajoč na karkoli. Če bi mi pred dvanajstimi meseci kdo rekel, da bom danes toliko vedel o razkužilih za roke, bi se le smejal. Zdaj vem, da ima večina razkužil grenek okus, ki me opominja, da s prsti podzavestno neprestano šarim po ustih in obrazu. Razkužiti si roke pred jedjo in si nato vmes mimogrede oblizniti mastne prste je še ena od navad, ki jih puščam za seboj. Zdaj vem tudi, da mi gredo na živce šminkerska nobel odišavljena razkužila, zaradi katerih moje roke dišijo po umetni sivki in meloni. Hočem, da moje roke dišijo po meni. Kakor koli čudno že ta stavek zveni. Vem tudi, da nekatera razkužila dehtijo po kisu, kar je zoprno, saj te potem še več ur spremlja občutek, da so te zalotili z roko v kozarcu vloženih kumaric. In s tem občutkom nočem živeti. Kot tudi ne ob branju novic, da so vinarji nešteto litrov vina predelali v razkužila, zlasti dobro so se bojda obnesli chardonnay, rizling in nekaj muškatov. Morda si bodo sommelierji prihodnosti le ovohavali dlan in modrovali: "Aha, tole pa je zeleni silvanec."
Čisto zares leto 2020 zaključujem s svojim najljubšim razkužilom. Kako neskončno depresivno. A še zdaleč ne toliko kot občutek, da se, ne glede na to, koliko razkužila že nanesem, še vedno počutim septično. Zlasti ob spremljanju dnevnih novic, ki me polnijo z nepopisno tesnobnim občutkom, da virus še zdaleč ni naša edina težava. Mračno, zadušljivo, shizofreno in demonov iz preteklosti polno vzdušje, ki zajema državo, me stiska okoli vratu. Ta lepi in mili košček sveta postaja vse bolj živčen, agresiven in v očeh Evrope vse bolj čudaški, antipatičen in pomilovanja vreden. V letu, ko naj bi počeli vse, da bi pazili drug na drugega, se ob pregledu političnega dogajanja zdi, da za ljudi v resnici že dolgo ne gre več. Ti in jaz že dolgo nisva pomembna in najina smrt bo le kvarila statistiko, s katero bi se lahko nekdo na tiskovni konferenci hvalil. Sredi zdravstvenega kaosa in smrtonosne pandemije se je našel prostor za patološke egotripe. Smo le postranski in nepomembni igralci v igri arogantnih ozkogledih velikih plejerjev. Nismo samo žrtev virusa, ampak tudi žrtev bolne ambicioznosti. Pazite nase, na svoje zdravje, bližnje in na svobodo. Morda je največji nauk leta 2020 ta, da nič ni samoumevno.