Zabubljeni v lenobi

Visoki obrati sodobnega tempa se bodo vsaj za spoznanje, če ne občutno, (z)nižali v poletno ležernost, ki prinaša več sproščenosti in razposajenosti. Poletni festivali v več krajih vabijo v prijetne trenutke za družabnosti, zlasti ob večerih, ko postane vročina bolj prizanesljiva in je ob hladni pijači na prostem priložnost za klepet s prijatelji. Ujamem se v razmišljanja, da si (še) znam vzeti kako uro več za neobvezna posedanja s kom, za (ne)koga, vedoč, da bom še v istem ali pa v naslednjem dnevu v vsakem primeru zvozila s (pre)več obveznostmi, ki si jih že od nekdaj nagrmadim. Vse zato, ker se mi zdi preveč pomembno - z leti še toliko bolj - storiti kot le napovedovati, kaj nameravam in kaj bi bilo za koga in s kom dobro storiti. Seveda kljub tej zavestni odločitvi še vedno ostane kaj na seznamu načrtov, tudi izjalovljenega, a v principu vem, da povečini sledim nameram po željah in močeh.
Nedavno sem šla na povabilo obujenega novinarskega aktiva v Mursko Soboto na razpravo o medijih, o sodobnem novinarstvu, o nas, lokalcih, in usodi tiska in perspektivah spleta. Nikakor nisem vzela za samoumevno, da so kolegi prišli na dogodek, si vzeli čas za debato, imeli voljo in energijo, najprej za delovni pogovor, nato pa še za družabni podaljšek v noč. Cenim tovrstne pogovore, razmisleke, raznovrstna ugibanja o prihodnosti, nostalgična oziranja v preteklost in izmenjave mnenj, tudi zato, ker terjajo angažma, tako od sodelujočih kot od poslušalcev, opazovalcev. Vsakič, ko sama sodelujem neposredno ali ko sem del občinstva, ki se nato vključuje, se mi zdi enako pomembno, da se odzivamo na povabila, se vključujemo, izražamo mnenja, dajemo veljavo, pripombe, pohvale, kritike, skratka pokažemo, da nam je mar. V takih primerih se mi tudi zdi, da bo kritična, poglobljena misel vselej našla svoj prostor, morda si res ne bo izborila izobilja prostorov, a da bo imela svoje mesto, ki bo zmeraj nagovarjalo, četudi ne nujno številnega občinstva. Kljub vsem strukturnim spremembam javnosti, nenehnemu iskanju vzrokov o pasivnih in letargičnih ravnanjih, se mi namreč vse bolj pogosto zdi, da je precej močan vzrok, da ljudje ne (so)delujejo, lenoba. Da se številnim preprosto ne da, ne ljubi, ker je delovati zunaj ustaljenega rutiniranega in vsega, kar je bolj ali manj obvezno, preveč naporno.
Saj ne, da v težnjah po učinkovitosti, storilnosti in rezultatih ne bi smelo (več) dovoljeno biti len ali se prepustiti lenobnemu razpoloženju, sploh udobnemu počitku brez vsakršnih pričakovanj in zahtev, še posebej v vročini, ki nas tudi upočasnjuje in utruja - a je kdaj le še dodaten alibi za lenobo. Vse, kar ni res nujno, se vsakodnevno hitro znajde pod vprašaji - na primer (pogojno) redna vadba, ki jo odložimo pod plaščem obveznosti, ko si ne razporedimo časa in se ne discipliniramo dovolj, da bi zmogli združiti obveznosti z rekreacijo; branje romana, ki ga odlašamo, ker je udobneje poležavati ob preklapljanju televizijskih kanalov; morda kakovostna kulturna prireditev, za katero so se nekateri potrudili, pa je le malokoga zdramila, ker vanjo pač ni bil pripravljen vložiti časa in ker morda niti nima dovolj interesa. Lenoba se zasidra in nato ždi vsepovsod, kjer začuti svojo priložnost. In priložnosti si ustvarja v nedogled, nato pa si zagotovi več bivanjskih oblik - ugnezdi se v medosebnih odnosih, partnerskih, prijateljskih povezavah, v skrbi tako za druge kot zase. Vsakršne aktivnosti pač terjajo voljo, energijo, vsakič znova, določeno stopnjo napora, kdaj tudi posebno investicijo, ki pomeni vlaganje časa, pozornosti, včasih tudi odrekanje. Za vse to se moramo zavestno opredeliti, saj je prelaganje na jutri, na drugič, na nek dan v prihodnosti, ki v resnici nikoli ne pride, pogosto le še en obraz lenobe. Resda smo si po naravi različni in nekdo bolj potrebuje spodbudo, medtem ko je drugi sam motivator za pogon, dinamiko in tudi spremembe. A v povprečju je vse preveč zabubljenosti v lenobo, ki je pogosto vztrajnejša in močnejša od ustvarjalnih tokov. V ždenju, ki ga napaja lenoba, pa se nato porajajo nezadovoljstva. Veliko preveč jih je. Odgovor "ne da se mi" bi moral - sem trdno prepričana - v naših odmerjenih letih bivanja biti kvečjemu izjema in nikdar pravilo.